Sonja Rozman in Gašper Habjanič sta krajinska arhitekta, ki od zaključka študija krajinske arhitekture v Ljubljani dalje (2015–) poklicno delujeta v Berlinu. Sta ustanovitelja ene izmed mednarodno najbolj poznanih šol risanja krajine, poimenovane Linescapes. Sonjina poklicna pot je unikatna. V zadnjih letih je svojo kariero posvetila šoli risanja Linescapes, vlogi krajinskega arhitekta na družbenih omrežjih in creativity coachingu. Gašper se poklicno udejstvuje na področju krajinskega projektiranja, kjer v berlinskem krajinskoarhitekturnem biroju HochC Landschaftsarchitekten dela kot vodja krajinskega oblikovanja. Kot asistent dela na Technische Universität Berlin, kjer študente uči kreativne procese, med drugim tudi ročno risanje krajine.
Kaj je skica krajine? Kakšna je njena vloga?
Gašper: Skica je abstraktni grafični zapis opazovalčevega dojemanja krajine. Je dvakrat abstrahirana: Prvič se abstrakcija pripeti v notranjem svetu opazovalca, ki si na podlagi vtisov o krajini ustvari lastno idejo o tem, kaj krajina je. Drugič pa, ko opazovalec svojo mentalno podobo krajine poskuša spraviti na papir. Krajinskoarhitekturna skica ima trojno vlogo. Je orodje za opazovanje in razumevanje krajine. Je pomemben sestavni del krajinskega oblikovanja in kreativnega procesa. Služi tudi kot orodje za komuniciranje lastnih idej o prostoru in nosi sporočilno vrednost.
Zakaj danes sploh še risati, glede na to, da imamo računalnike, fotorealistične renderje? V praksi pri komunikaciji z naročniki opažam, da je zanimanja za ročno skico še vedno veliko. Zakaj sta ročno risanje in skiciranje pomemben del krajinskega oblikovanja?
Sonja: Skica je vizualna odslikava notranjega sveta tistega, ki riše. Ljudi zanima, kaj se dogaja v notranjem svetu drugih ljudi. Z renderji in računalniškimi risbami se vzame človeško, subjektivno komponento slikovnemu materialu, vzame se globino in unikatnost pri sporočilnosti oblikovalca. Zaradi nove tehnologije človek ne razume najbolje, kako renderji v resnici nastanejo, kakšna je vloga računalnika in kakšna človeka. Ljudje podzavestno dojemajo ročno skico kot več vredno, saj razumejo, da je človeškega, rokodelskega izvora in zato tudi bolj vredna.
Pri digitalnih grafikah načrtovanih ureditev odprtega prostora je pogosto tako, da preveč podrobno prikažejo načrtovano krajinsko ureditev. Krajinski prostor je zaradi narave materiala po končani izvedbi za razliko od arhitekturnega še vedno spremenljiv, ne tako določen in statičen. Ker krajinski arhitekti delamo z naravnimi materiali in upoštevamo možnost bolj spontane uporabe odprtega javnega prostora, včasih težko v celoti vizualiziramo naše oblikovalske ideje s fotorealističnimi renderji. S krajinskoarhitekturno skico naročniku ponudiš možnost za bolj odprto interpretacijo ideje. Pri javnih razgrnitvah projekta in delavnicah za lokalne prebivalce je sodelovanje z deležniki veliko lažje, če projekt predstaviš v obliki skic. Udeležencem zaradi manjše definiranosti skic ponudiš prostor za sooblikovanje ideje. Pri predstavitvi projekta s fotorealističnimi, dokončno dodelanimi renderji, publiki preostane zgolj kritika. V praksi uporabljava oboje, računalniško risbo in ročno skiciranje. Vsak način risanja služi svojemu namenu.
Gašper: Tako računalniška risba kot ročna skica sta pomembni orodji. Skica je nenadomestljivo orodje pri opazovanju in razumevanju krajine, na terenskih ogledih na primer. Pri oblikovanju je računalniško risanje pomembno zaradi zmožnosti današnje tehnologije; 3d modeli, preciznost risanja, tudi prostorski podatki so digitalni. Skica pa je dobrodošla zaradi svoje naključnosti in odprtosti. Ko zasnovo desetkrat zrišeš, vrne papir včasih nazaj novo idejo. Pri skiciranju je poudarek na celoti, zato je to nepogrešljivo na začetku oblikovalskega procesa, velika prednost pa je tudi hitrost. Pri komunikaciji idej je skica lahko močno orodje takrat, ko svojo idejo narišeš pred očmi stranke. Na tak način takoj pridobiš pozornost naročnika.
Kako privabiti čim več ljudi k risanju? Ali se lahko risati naučimo ali je res vse odvisno od talenta? Kako?
Sonja: Ko sva začela z izdelavo videov za najin YouTube portal sva ugotovila, da ima veliko ljudi strahove pred začetkom risanja, kreativne blokade, predsodke o sebi, o svoji sposobnosti risanja in o tem, kaj dobra skica je. Risanja ne učiva zgolj praktično. Ne zanima naju zgolj vprašanje, kako nekomu na enostaven način predstaviti tehnike in načine risanja. Zelo veliko se ukvarjava tudi s tem, kako pri ljudeh razviti pozitivni odnos do risanja in sebe, sproščenost ter uspešno premagovanje lastnih strahov. Pri tem nama zelo pomaga znanje, ki sva ga pridobila s tečajem creative coachinga.
Gašper: Ljudi privabiš k risanju tako, da jim poveš, da jim ni treba biti popolni. Tako kot lahko vsak človek pleše, čeprav ni nujno profesionalni baletnik, je lahko vsak človek tudi risar. Ročno risanje in skiciranje sta način izražanja. Risati učiva dve vrsti ljudi: krajinske arhitekte in druge prostorske načrtovalce ali pa laike. Vsako skupino strank navdušiva za risanje na drugačen način. Laike lahko navdušiš tako, da jim razložiš, da je skica sredstvo za kreativno izražanje in da ni potrebe po tem, da je skica zelo dobra in popolna. Risanje ima veliko pozitivnih učinkov na možgane zaradi haptičnega gibanja, saj poteka komunikacija med roko in možgani. Na ta način treniramo kreativnost. Risanje zunaj na terenu predstavlja obliko meditacije za pomiritev in vajo pozornosti. Katerikoli kraj sva kadarkoli narisala, se ga še danes spomniva. Za krajinske arhitekte pa je skiciranje bistveni sestavni element dela.
Sonja: Najbolj dojemljivi za učenje risanja so študenti krajinske arhitekture zaradi stanja duha, radovednosti, saj dnevno prejemajo veliko informacij. Ker so na področju risanja novi, imajo dober izgovor za to, da si napake oprostijo in so lahko manj strogi do sebe. Po opravljenem tečaju risanja bodo novo znanje pogosto uporabili pri seminarju. Pri delu s profesionalnimi biroji pa poskušava znanje risanja zaposlenih izpopolniti in nadgraditi hitro, s pomočjo trikov. Poskušava razložiti, kako z risanjem pospešiti kreativni in oblikovalski proces. Stranke vedno opozoriva, da je pametno, če v biroju čim več ljudi riše in postane skica glavno komunikacijsko orodje. Na ta način se oblikuje nova kultura risanja v biroju. Tudi risanje s stranko, da svinčnik in papir prepustiš naročniku, je zelo dobrodošlo.
Gašper: Talent pri risanju pomeni zgolj nekaj odstotkov, vse ostalo pa je vaja in glava. Je sposobnost, ki se jo da naučiti in časovno nadoknaditi.
V enem izmed svojih videov sta se lotila premagovanja strahu pred praznim papirjem. Prvo skico narišeš zelo na hitro, v nekaj minutah in zaključiš tudi če ni dokončana. Potem jo vržeš stran. Z drugo skico narediš podobno, jo narišeš v nekaj minutah in jo ponovno zavržeš. Pri tretji skici pa si do papirja že dovolj sproščen, da lahko z risanjem nadaljuješ.
Gašper: Strah pred praznim papirjem, kako začeti z risanjem, je eden najbolj pogostih problemov pri vseh kreativnih poklicih. Ljudje se zelo resno jemljemo, zato so takšne vaje več kot dobrodošle proti perfekcionizmu. Na začetku najinega tečaja je pogosto prva vaja ta, da udeleženci narišejo svoj zajtrk. Potem k risanju pristopajo bolj sproščeno in s humorjem.
Kakšne so razlike med tehnikami risanja pri ustvarjanju vtisa (nekatere so bolj analitične, druge bolj umetniške, za ustvarjanje impresije…)?
Sonja: Vzameš knjigo prof. Alojzija Drašlerja O krajini z risbo in ponoviš. (Smeh.) Bolj kot je natančno orodje, večja je tendenca k detajlu in vtisu tehnične risbe.
Gašper: Linijske skice so bolj analitične in pokažejo strukturo krajine. Če skici dodamo sivine in ploskve, pridobi na globini. Z barvo izražamo emocije, atmosfero in subjektiven vidik. Uporaba barve je kompleksna, zato jo dodamo takrat, ko že obvladamo risanje v sivinah. Pri tem je lahko v pomoč barvna teorija. V praksi ugotavljava, da se barvna teorija premalo uporablja in da jo krajinski arhitekti slabo poznajo. To tematiko pokrivava tudi pri najinih tečajih risanja.
Katero je orodje za risanje priporočata?
Gašper: Kemični svinčnik Pilot V7 Hi-Tecpoint, saj mi je linijska skica zelo blizu. Vsem začetnikom risanja priporočam, da najprej osvojijo linijsko skico. Risanja z barvo sem se zares naučil šele pred nekaj leti, ko sem se poglobil v barvno teorijo in barvne študije.
Sonja: Med krajinskimi arhitekti in arhitekti so zelo pogosti alkoholni markerji, saj se hitro sušijo na papirju. Lahko jih plastiš in ustvarjaš različne tone in sivine. Na terenu so nepogrešljivi akvareli in akvarelni svinčniki, po katerih tudi sama rada posežem. Akvareli so bolj sproščen tip risarskega orodja, ki dopušča napake, saj ni detajlen. Všeč so mi, ker te vodijo v bolj abstraktno izražanje.
Kaj vse počneta v okviru Linescapes, kako bosta šolo risanja razvijala v prihodnosti? Ali se lahko vajinih tečajev risanja udeležimo tudi na daljavo?
Gašper: Imava članski program za tiste, ki bi radi risanje in kreativnost trenirali na daljavo, na spletu. Ta program je namenjen premagovanju kreativnih blokad preko risanja krajine, zmanjševanju strahu pred ustvarjalnim izražanjem in praznim listom papirja, vzpostavitvi rutine risanja ter zmanjševanju perfekcionizma. Ponujava tečaje risanja v živo in po spletu za biroje. Večina najinih strank prihaja iz Nemčije in Švice. Na socialnih omrežjih redno objavljava nasvete in videe o risanju, kar doseže tudi največ ljudi. Iščeva priložnosti za učenje risanja na visokošolskih inštitucijah. Pogosto naju najamejo za študentske ekskurzije, kjer študente učiva, kako informacije o krajini prenesti na papir. Ugotavljava, da študentom znanj o ročni risbi ni več toliko na razpolago. Redke krajinskoarhitekturne šole v svojih kurikulumih še ponujajo predmete o skiciranju krajine.
V prihodnosti bi nadaljevala z objavljanjem vsebin na socialnih omrežjih in izdelovanjem videov. Pripravila bova še kakšen spletni prenos risanja v živo. Želiva si poglobiti sodelovanje z visokošolskimi inštitucijami, ker resnično uživava v delu s študenti. V bodoče načrtujeva izdajo knjigo na temo risanja krajin in kako z risanjem premagovati kreativne blokade.
Sonja: Škoda bi bilo, da se znanje o ročni krajinskoarhitekturni risbi izgubi. Znanje, ki sva ga pridobila na ljubljanski Biotehniški fakulteti, je zelo dragoceno in uporabno. Želiva si, da bi to znanje posredovala dalje mlajšim generacijam na enostaven in sproščen način. To je tisto, kar definira Linescapes, spretnost z miselnostjo (ang. skill + mindset).
Pri vajinih skicah in risbah je opazen vpliv profesorja Alojzija Drašlerja, ki je bil tudi sam velik mojster risanja. Kakšna misel o njem?
Gašper: Od profesorja Drašlerja sva prevzela pristop, da risanje ni nekaj strogo akademskega. Njegov lahkoten način poučevanja, ki je bil večkrat tudi zelo zabaven in sproščen, nama je bil blizu. Sprejela sva tudi njegovo miselnost, da je skica dobro orodje. Riše lahko vsakdo. S sproščenim pristopom lahko dosežemo zelo vrhunske rezultate.
Sonja: Tudi v najinih očeh je profesor Drašler zares velik mojster krajinskoarhitekturne risbe. Od svojih študentov nikoli ni pričakoval popolnosti pri risanju. Nikoli ni študenta skritiziral, ker nekaj ni narisal po njegovem okusu. Predaval je splošno, o likovni teoriji, tehnikah risanja, o perspektivah, abstrakciji in stilih risanja. Pri praktičnem delu je študente veliko vodil na teren. Vsak študent je ustvaril svojo skico, profesor pa je naše skice zgolj z nekaj potezami zelo izboljšal. Odlično se je znal poglobiti v delo študentov in presoditi, kako naše skice izboljšati. Iz vsakega študenta je znal izvleči najboljše. Teoretično in tehnično je bil zelo sposoben in podkovan, hkrati pa je imel pri skiciranju rad lahkotnost in zabavo. Ob opazovanju poučevanja na nemških fakultetah zelo cenim Drašlerjevo držo do risanja. Ni ocenjeval, ali je študent narisal perfektno linijo, temveč ali zna s skico razumeti krajino in krajinsko arhitekturo.
Slovenija ima zelo pestro in čudovito krajino, ter ponuja ogromno lepih krajinskih motivov za skiciranje. Kateri motiv vama je ljub?
Sonja: Alpska regija, kulturna krajina pod gorami. Slovenska krajina je zelo lepa zaradi reliefne razgibanosti, zaradi česar je prostor slikovit. Ob risanju lahko opazuješ kompleksnost in slojevitost krajine s prvim planom v ospredju, drugim planom v sredini in goratim ozadjem.
Gašper: Tudi jaz najbolj pogrešam gore. Za skiciranje priporočam pohod na Vodnikovo razgledno točko v Bohinju. V okolici Berlina v Bandenburgu je krajina ravna, monotona in dolgočasna, prevladujejo zasajeni borovi gozdovi. Imava teorijo, da so krajine, ki so dober motiv za risanje, tudi bolj prijetne za ljudi. Slovenska krajina je zelo dinamična in zato toliko bolj zanimiva za raziskovanje preko skiciranja.
Pogovarjala se je: Živa Pečenko
