V teh dneh v Dobravi pri Škocjanu poteka mednarodna arhitekturna šola. Posvečamo se arhitekturni prenovi, dediščini in lokalnim materialom, predvsem pa se veliko družimo in pogovarjamo. Ni časa za telefone in zaslone. Petnajst udeležencev z različnih koncev Evrope skupaj preživlja dneve v želji po učenju, izmenjavi izkušenj in spoznavanju drugačnih pristopov h gradnji in snovanju sodobne arhitekture.

V naslednjih dveh tednih bomo zgradili lesen kurnik, katerega zasnova je bila na mednarodnem natečaju revije Outsider izbrana med 224 prispelimi predlogi. Udeleženci se pod vodstvom arhitektke in mizarke Klare Zalokar ter avtorja zmagovalne rešitve Gerrita Müller-Scheeßla spoznavajo s tehnikami obdelave lesa. Če moraš nekaj narediti sam, začneš na arhitekturo gledati drugače. Material ni več abstraktna črta na načrtu. Začutiš njegovo težo, odpor in meje. Opaziš, koliko znanja je potrebnega za izvedbo spoja, ki je na risbi videti skoraj samoumeven. Razumevanje izvedbe je ključno za načrtovanje arhitekture.

Umetnik Matej Andraž Vogrinčič vodi delavnico izdelave prostorsko specifičnega umetniškega dela. Kot material uporablja stare tramove, ki smo jih morali odstraniti ob nedavni prenovi ostrešja.

Gradili bomo tudi z zemljo in dokončali nov paviljon iz lokalne zemlje, pridobljene na lokaciji ob pripravi podlage za Matejevo instalacijo. Sama vodim delavnico kritičnega mišljenja. Izvajamo jo med čiščenjem starega podstrešja, ki ga pripravljamo za prenovo, in branjem izbranih arhitekturnih esejev.

Na prvi pogled gre za zelo različne dejavnosti. Izdelujemo kurnik iz ponovno uporabljenih materialov, čistimo podstrešje, beremo, razpravljamo, prestavljamo stare tramove in gradimo z zemljo. V resnici pa se vse vrtijo okoli istega vprašanja: ali znamo v tistem, kar že obstaja, prepoznati vrednost?

Sodobna gradnja nas je navadila, da si prostor predstavljamo kot prazno površino, material pa kot izdelek, ki ga naročimo iz kataloga. Staro stavbo prepogosto vidimo predvsem kot oviro. Njena prenova zahteva raziskovanje, potrpežljivost in sodelovanje z ljudmi, ki obvladajo skoraj pozabljene obrti. Novogradnja se zato pogosto zdi preprostejša.

Toda vsaka nova stavba zasede zemljišče, zahteva novo infrastrukturo in porabi nove materiale. Za seboj pušča izkopano zemljo, porušene konstrukcije in gradbene odpadke. Ob tem po Sloveniji stojijo prazne hiše, domačije, skednji, delavnice, trgovine, šole, gostilne in industrijski objekti. Za vse prazne nestanovanjske stavbe nimamo enotnega in dovolj zanesljivega državnega podatka. Že to kaže, kako slabo poznamo prostorske rezerve, ki so nam na voljo.

Za stanovanja je slika nekoliko jasnejša. Po zadnjih celovitih podatkih Statističnega urada je bilo 1. januarja 2021 v Sloveniji evidentiranih do 165.576 nenaseljenih stanovanj – skoraj petina celotnega stanovanjskega fonda. To seveda ne pomeni, da imamo prav toliko praznih samostojnih hiš, pripravljenih za takojšnjo vselitev. Statistika šteje stanovanja v eno- in dvostanovanjskih hišah, blokih ter drugih stavbah, vključuje pa tudi počitniška stanovanja. Nekatere nepremičnine so lahko uradno nenaseljene, čeprav se uporabljajo, zato SURS navedeno številko izrecno opredeljuje kot zgornjo mejo.

Toda tudi ob vseh teh pojasnilih je številka prevelika, da bi jo lahko preprosto prezrli. Skoraj polovica evidentiranih nenaseljenih stanovanj je bila zgrajena pred letom 1945 ali pa ni imela katerega od osnovnih elementov infrastrukture. To so stavbe, ki potrebujejo znanje, vlaganje in premišljeno prenovo.

V javnosti velja predsodek, da je novogradnja praviloma hitrejša, cenejša in boljša od prenove. A vendar velik del novogradenj ne dosega kakovosti obstoječih stavb. Ne le zato, ker nimajo vtkanih plasti časa in znanja, ki se je prenašalo skozi generacije, ampak tudi zato, ker pogosto nimajo jasnega odnosa do krajine, naselja, podnebja in lokalnega načina bivanja. Če bi cenilci, banke in javne politike bolje prepoznali posebne kakovosti prenovljenih stavb, bi njihova višja vrednost pomenila pomembno spodbudo lastnikom.

Za dediščino je najpomembnejše redno in občutljivo vzdrževanje. Ker za številna vzdrževalna dela ni treba pridobiti gradbenega dovoljenja, pogosto potekajo brez strokovnih usmeritev. Napačna izbira ometa, kritine, stavbnega pohištva ali fasadne barve lahko povzroči nepopravljivo škodo. Nevzdrževanje pa vodi v propad in poznejšo, bistveno dražjo sanacijo.

Lastniki zato ne potrebujejo samo omejitev, ampak predvsem dostopno pomoč. Lahko bi skupaj razvili mrežo svetovalnic za prenovo, vendar morajo obstajati tudi spodbude, da lastniki priporočila upoštevajo. Finančne olajšave za prenovo so smiseln ukrep, toda javna sredstva morajo biti vezana na kakovostno izvedbo znotraj določenega časa.

Potrebujemo izvajalce. Prenove ni mogoče kakovostno izvesti brez zidarjev, tesarjev, mizarjev, krovcev, fasaderjev in izdelovalcev stavbnega pohištva, ki razumejo stare konstrukcije. Obuditev mojstrskih šol in javno dostopen referenčni seznam usposobljenih izvajalcev bi lastnikom olajšala iskanje ljudi, ki znajo s stavbo ravnati odgovorno.

Pomembna sta tudi ozaveščanje in predstavljanje primerov dobrih prenov čim širši javnosti. Ko bomo pri vrednotenju stavb dosledno upoštevali tudi ogljični odtis pridobivanja surovin, transporta, proizvodnje, gradnje, rušenja in celotnega življenjskega cikla, bo prednost ohranjanja obstoječega še očitnejša. Toda prenove ne bomo uveljavili samo z izračuni. Potrebujemo oglede, pogovore, predstavitve dobrih rešitev in kritično obravnavo slabih.

Bistveni argument, zakaj premišljeno ohranjati obstoječe stavbe, pa je civilizacijski – prenove niso pomembne le zaradi ekološke smiselnosti in varovanja naravnih virov, temveč tudi zato, ker želimo tisto, kar so naši predniki ustvarili dobrega, ohraniti za naše naslednike. Prenova se začne s premikom pogleda: ko v starem ne vidimo ovire, temveč možnost. V naši šoli se tega učimo s pogovorom, predvsem pa z neposrednim delom. Prenova namreč ne potrebuje le novih zamisli, ampak spretne in misleče roke.

Nina Granda

Foto: Jana Jocif