Ta hiša je priletela v prvo številko revije Outsider kot strela z jasnega. Par dni pred oddajo revije v tisk. Objava nujna! Na Goriško je priletelo nekaj izvenserijskega!
Čeprav ga marsikdo NE pozna, je Matej Vinazza Arhitekt z veliko začetnico in njegova hiša v Biljah pri Novi Gorici je Arhitektura z velikim A. Investitorja sta bila on sam in njegova žena. O ceni na kvadratni meter, vseh dramah in kolateralnih žrtvah ne bom spraševala, ker je šlo tu za 100% uresničitev arhitektovih sanj.
Arhitekt Vinazza nima spletne strani, ne skrbi za lastno promocijo, ne vlači se po medijih (čudim se, da sploh dovoli objavo svoje hiše), ne zanima ga, kaj si drugi mislijo o njem, ne hodi na mainstream dogodke. Požvižga se na »kaj bi moral«, dela tisto, kar ga zanima. Večni otrok, ki sledi intuiciji in sanjam. Tisti, ki ga poznamo, se nam zdaj nasmiha, a ne?
Verjetno je lastno hišo, kjer se lahko poigra z vsem svojim čudenjem svetu, začel projektirati že prvega dne igranja v peskovniku, kot majhen otrok. Vse v hiši je domislica. Vhod, stopnice, balkonska vrata, poševnosti, previsi, zalomi, zamiki, atektonska konstrukcija … Nemogoče je mogoče! Nenavadna in egocentrična oblika hiše se presenetljivo subtilno pogovarja z drevesi, letnimi časi, soncem, dežjem, zvezdami in z vetrom v krošnjah borovcev.
Od vseh detajlov se me je najbolj dotaknil vhod. Deluje zveličavno in brezčasno, vrata me spominjajo na orgle. Še nikjer videno. Od nikoder povzeto. Lesen ročaj na vratih bi moral biti iz pravega zlata ali vsaj sijoče pološčene medenine in ko bi se ga dotaknil, bi morale fanfare zaigrati čudaško melodijo in skozi zaprta vrata bi te s svetlobno hitrostjo prežarčilo na drugo stran.
Arhitekta sem prosila za kratko izhodiščno misel, pa ni kaj dodati. Preberite!
MATEJ VINAZZA:
Pred leti je mlada gospa, ki je bila moj naročnik, jokala, ko je odhajala s predstavitve idejne zasnove njene »hiše«. To niso bile solze sreče! Po enem letu prespanih idej, kompromisov z moje strani ter arhitekturne terapije, »poučevanja«, smo le zaključili projekt. Po enoletnem bivanju v hiši mi je priznala, da bi zdaj znala sprejeti tudi mojo prvo idejo …
Predstavljena hiša je eksperiment, za katerega le redki arhitekti dobijo naročnika. Izziv mi je bil postati »laboratorijska miš«, ki gre zavestno v poskus odkrivanja drugačnosti …
Kako težko in pred kakšnim izzivom se znajde arhitekt, ko mora sebi zgraditi hišo? Anekdota z začetka gradnje pove vse.
Upravljalec bagra, s katerim se nisva poznala, je opravil že pol gradbenega izkopa za klet. V nenehnem premlevanju in tehtanju idej, sem si drznil prekiniti njegovo delo in mu ponižno rekel, naj malo počaka … Usedel sem se na kup zemlje … Bagrist je potrpežljivo čakal v svoji kabini in me opazoval. Po pol ure mojega sedenja, človek akcije stopi iz kabine bagra in mi reče: »Poslušaj, a ne bi ti poiskal kakšnega arhitekta, da ti vse to malo zriše! Potem bo lažje …« Kasneje sem se še večkrat zalotil, da takole sedim …
Pravite, da ta hiša ni podobna ničemur v okolici in me sprašujete, kako je nastala končna oblika?
Med gradnjo so bile pogoste opazke mimoidočih: »Ta hiša ni podobna ničemur!« Ko je hiša prešla v zaključno fazo, so se njihovi pogledi omehčali in nekateri so celo odkrito priznali, da si tega niso predstavljali …
Na hiši ni poteze, ki ne bi odgovarjala na svoj zakaj! Od umestitve v prostor, do oblikovanja fasad, opreme in detajlov. Tlorisna zasnova sledi obliki parcele, zamik stene ob vhodu v hišo gradi vetrobran pred burjo, poševna stena rešuje potrebo po dodatni površini v nadstropju, da se lahko vse spalnice in galerija nad jedilnico odpirajo v park na jugu. Bivalni prostor se ne zaključi z južno stekleno opno, izlije se postopoma med drevesa v park in potem še naprej, preko kraškega roba v nebo.
Brez pravega merila iz narave je njena velikost nedoločljiva. Prav tako njena etažnost, ki je zakrita s kontinuiranim pasom svetlobnih rež – oken, ki se nežno dotikajo sten in ovijejo hišo. 130 m2 stekla, in še vedno slišim mimoidoče, da hiša nima oken!
Ko si notri, si zunaj, in ko si zunaj, si notri. Ko me žena pošlje ven …
Arhitektura: Matej Vinazza
Besedilo: Tinka B. Prekovič
Fotografije: Radivoj Zavadlav
Matej Vinazza
