Napisal: Bojan Maraž

Uredila Tinka B. Prekovič

Objavljamo čudovito, nenavadno, osebno, lebdečo in zenovsko izpoved v počasnem ritmu. Poklon človečnosti. Zahvalo iz daljnega Bangkoka. Ker je vse v naravi stvari in ima vse svoj namen, kot pravi avtor zapisa, oblikovalec Bojan Maraž.

Grof Guglielmo Coronini Cronberg

Srečal sem ga naključno. Tako se je sprva zdelo. V tistih oddaljenih zgodnjih šestdesetih. Svojega prvega grofa. Grofa Guglielma Coroninija Cronberga. Tako mu je bilo ime. To sem izvedel šele mnogo let kasneje. Kot otrok sem grofe, njihove vile in gradove poznal samo iz pravljic.

Svet ulice Viala XX Settembre, ki pelje v ravni črti s Travnika v Gorici vse do mostu čez Sočo, sem pogosto prepotoval. Tisti dan sem bil na obisku pri teti Angeli v Podgori, majhni, nad Sočo stisnjeni slovenski vasi na italijanski strani meje, ki je takrat delila naš socialistični svet od onega »grdega« kapitalističnega. Na poti nazaj sem se znenada odločil, instinktivno: zavil sem skozi velik, robusten kamnit portal z železnimi vrati na peščeno pot, ki se je v daljavi spajala s kipom moža na podstavku, obraščenem z zeleno, pahljačasto zaveso … Levo in desno je bilo bujno zelenje, vidno zanemarjeno. Stopnice na moji desni, tik za vhodom, so vodile nekam navzgor, zaklenjene. Živa je še ta podoba v mojem spominu, tako ostro je zarisana.

Zelenje je takrat spominjalo bolj na džunglo kot na gosposki park.

Vstopam v neznan, zame nenavaden svet. Vstopam s kolesom svoje mame. Bilo je to kolo pastelnih barv, od časa razpraskano, z vegastim »portapachijem«. Vidim sebe, vedoželjnega desetletnika. Strah in vznemirjenje, ki sem ju čutil, sta enako živa kot radovednost, ki me je gnala, da sem vstopil proti tistemu dvorišču med zelenjem, ki je spominjalo bolj na džunglo kot na gosposki park.

Prihajam, pridem do vile. Naslonim bicikel ob steno. Vhod je pod baldahinasto teraso s štirimi stebri, obraslimi z zelenjem divjih vrtnic ali tistim, kar je od njih še ostalo. Hiša je nenavadno tiha. Njena veličina deluje osamljena, izgubljena v bogastvu, ki ga daje slutiti samo še pozabljeno, na pol podivjano zelenje. Fasada je sprane sive barve, vsa, vsenaokrog, enotno. Tudi naoknice. »Škure« v svoji od časa razvodeneli zeleni še najbolj spominjajo na zamolklo svetlobo zelenkastih juter iz goščav mojega otroštva, tistih tam za Komenčelom, hribom nad mojo rojstno hišo, tam na Zapučkah v »Vrtejbi«.

Vhod je pod baldahinasto teraso s štirimi stebri, obraslimi z zelenjem divjih vrtnic ali tistim, kar je od njih še ostalo.

Potrkam. Trkam. Tišino drobijo glasovi ptic v krošnjah pinij, ki obkrožajo hišo na njeni desni. Na vratih zagledam dolgo kovinsko palico z ročajem. Potegnem. In potem še enkrat. Odzvanjajoči zvok, še najbolj podoben zvenom zvoncev strežnikov ob obhajilih v moji vaški cerkvi v Vrtojbi, se sliši zateglo, medlo nekje za temi velikimi, kvadratnimi, temnimi vrati, na katera trkam. Vrata se odpirajo, vrata se odprejo, najprej ugledam samo glavo starke, drobnega bitja s starim pogledom. Z mešanico nezaupanja in naveličanosti zre vame, v fanta pred sabo. To je utrujen pogled. V njem je zapisana vsa zgodovina sveta, pomislim veliko let kasneje. V hipu vem, da ne bo njen pogled nikoli moj prijatelj. Pojasnjujem ji v polomljeni italijanščini, da bi rad videl muzej … Muzej da bi rad videl. Samo to. Zato da sem prišel. Za vrati slišim moški glas. Sliši se odločen glas, ki želi vedeti več od tega, kar mu pojasnjuje starka. Vrata se na stežaj odprejo. Ugledam moško postavo, moža, ki me radovedno opazuje, hudomušno, radovedno hudomušno … Meri me. Ocenjuje. Kot bi pes ovohaval psa. Vedel sem. Vonj drugačnosti naju je v hipu povezal. Mož ima, tako sem videl, nenavaden obraz. Nekaj je na njem, kar ni nedostopno in vzvišeno kot njegova temna, elegantno ukrojena obleka … Nekaj je na njegovem obrazu, nekaj v očeh, kar zapiše v spomin obljubo, da se bova še srečala … Žar njegovih oči je bil. Povem mu, ponovim, da bi rad videl muzej … Muzej da bi rad videl. Odgovorim mu na vprašanje, ki mi ga ni zastavil. Medtem ko se me starka trudi odgnati, češ, tu ni nobenega muzeja, me moški povabi, naj vstopim …

»Entri, entri pure! Kako ti je ime?« me sprašuje, ko vstopam. Vstopim. »Come ti chiami?«

Še zdaj vidim obraz te starke, ki daje vedeti, da ji tujec ni po godu, ker ni njenega stanu, njenih običajev, njenega duha. Medtem ko se cepetaje umika nekam na desno, se midva odpraviva na levo …

Ne spomnim se več vseh podrobnosti najinega sprehajanja iz prostora v prostor. Vem, da se jih enkrat bom. Tako je v naravi stvari. Prišle bodo, ko bodo poklicane. Čas je zameglil detajle, zavest jih bo odmeglila. To vem …

Vstopava po zavitih stopnicah, ki iz veže peljejo v prvo nadstropje in desno v sobe … Grof me vodi od sobe do sobe, pripoveduje zgodbe, zdaj skrite v moji pozabi. S prstom kaže na posteljo, kjer je spal zadnji, pribežni francoski kralj iz družine Burbonov. Presenetijo me vzglavniki, beli, sveže poravnani. Tako živi so, kot da bi jih njihovi lastniki ravnokar zapustili in zdaj čakajo, da ponovno zaživijo v uporabi. Tu in tam me opozori na posebne, zanj dragocene predmete. Visok in eleganten stopa ta črni gospod ob meni, včasih me prehiti, da mi odpre vrata, ki vodijo v nov prostor, naslednjo sobo. Nato obstane, me opazuje, to čutim, in pripoveduje, ne da bi vedel, koliko pravzaprav razumem njegovo italijanščino. Takrat sem že vedel, da je razumevanje tujega jezika relativna stvar, takrat sem že dojel pomen nagonov, čutov, ki besedo nadgradijo v višji pomen. Pomen, ki presega verbalnost.

V tišini potujeva skozi sobane in on pripoveduje … Ujamem, da ni srečen. Nekaj otožnega je v njegovih očeh.

Grof me vodi od sobe do sobe, pripoveduje zgodbe, zdaj skrite v moji pozabi.

Zdaj vem, da je takrat »ahtal« name, kot bi oče na sina ali sin na očeta. Mojo otroško korajžo je nagrajeval s pozornostjo, občudoval, da sem si upal vstopiti v njegov svet. Pripovedoval je o razlikah, ki naju ločijo. In naj se jih ne plašim … Njegove besede so bile spravljive.

Potujeva mimo oken, zastrtih s težkimi zavesami. Veliko, veliko je predmetov v teh prostorih.

Takrat, v času mojega obiska, je bila vila dom Guglielma Coroninija Cronberga, zadnjega potomca ene najstarejših evropskih dinastij. Vila je takrat še dišala po domu, njen vonj pa se je že mešal s tišino obstanega, preteklega časa. V vonju je bilo že slutiti prisotnost smrti, odhajanja.

Ko sem se pred nekaj leti ponovno vrnil tja, je bil vonj v teh prostorih drugačen. Mešanica sladkobnega vonja, vonja po domu, zadržanem patosu in starih glorijah, je izginila. Bil je samo še vonj po lupinah brez življenja, ostal je muzej. Muzej mrtvih predmetov … lupina preminulega življenja. Nič več, nič manj.

Muzej mrtvih predmetov … lupina preminulega življenja. Nič več, nič manj.

Ko se danes, sredi Bangkoka, oziram k tem spominom, skoraj pozabljeni zgodbi, ki se je obudila, ne vem, kaj naj z njo, kaj naj s temi spomini. Zakaj se je izvila iz pozabe ravno ta drobna zgodba, tako nepomembna glede na ostale, velike, neprimerno bolj odločujoče za moje življenje? Morda zato, ker je v naravi stvari, da se storjena dobrota vedno poplača? Morda zato, ker so spomini morali biti povedani, plačilo za dobroto črnega moža, mojega prvega grofa. Končno zapisani. Zame in zanj, za Guglielma Coroninija Cronberga. Je ta zapis »postzahvala« za njegovo prijaznost, da je takrat sprejel desetletnika, za njegovo dobroto? Poklon njegovi človečnosti, ki je v mojem primeru prešla socialne okvire, preskočila ideološke predsodke, se izognila starostnim razlikam in se prepustila pripovedovanju lastne zgodbe, zgodbe nekega človeka, časti, ki sem je bil deležen za uro ali dve v tistih prostorih vile Coronini v Stari Gorici.

Poklon osebi, ki sem jo srečal enkrat samkrat v življenju, v sedanjem življenju.

Takrat, v času mojega obiska, je bila vila dom Guglielma Coroninija Cronberga, zadnjega potomca ene najstarejših evropskih dinastij.

Šele po mnogih letih sem ugotovil, da mu je bilo ime Guglielmo Coronini Cronberg; zame je bil črni mož elegantnega videza in žalostnih oči, grof Guglielmo.

Tako se je torej zgodilo, da je bil grof Guglielmo Coronini Cronberg moj osebni vodnik po lastnem domovanju, ki mu je v oporoki namenil, da postane muzej. Muzej, ki bo pričal o tisočletni zgodovini njegove dinastije na tako poseben način … Vse je še najti v tistih sobah. Nedotaknjeno. Le črnega moža elegantnega videza in žalostnih oči ni več.

Bojan Maraž, Bangkok, 24. avgust 2016 (dopolnjeno v Šempetru 17. novembra 2016)

OPOMBI

Grof Guglielmo Coronini Cronberg se je rodil 7. julija 1905 grofu Carlu in grofici Olgi Westphalen von Fürstenberg med njunim počitnikovanjem v Ruffrèju v Trentu, umrl pa je na Dunaju 13. septembra 1990; pokopan je v družinski grobnici v Šempetru.

Njegova smrt je pomenila konec ene najstarejših plemiških dinastij z Goriškega, katere zgodovina sega v 10. stoletje, vse do Svetega rimskega cesarstva.

Bojan Maraž se je rodil leta 1954 v Vrtojbi na Goriškem. Leta 1980 je diplomiral na oddelku za industrijsko oblikovanje v Manchestru v Angliji. Leta 1987 je odprl uspešno oblikovalsko hišo Krea v Gorici v Italiji, ki je delala za priznana slovenska, italijanska in nekatera ameriška podjetja. Zadnjih 16 let dela in živi v Aziji, trenutno v Bangkoku in Šanghaju, kjer za svoje projekte na področju oblikovanja prejema mednarodno odmevne nagrade (celostna podoba za olimpijske igre v Pekingu, celostna podoba za kitajsko Naso …).

Leta 2014 je podpisal svoj prvi celovečerni igrano-dokumentarni film Lov_e o slikarju in grafičnem oblikovalcu Slavku Furlanu. Posnel je nekaj kratkometražnih eksperimentalnih filmov in igrani film Sao.

Vrača se k besedi. Piše kratke utrinke, razmišljanja, osredotoča se na koncept doma, časa in dobrote.

Napisal: Bojan Maraž

Uredila Tinka B. Prekovič