Studio MIKA: Majhno merilo, velikodušen ambient

Arhitektura
3 septembra, 2025

V osrčju ruralne Slovenije, na odmaknjeni parceli, stoji sodobna hiša, zasnovana za bivanje dveh oseb. Ta novogradnja nadomešča staro kmečko hišo, ki zaradi slabega stanja ni bila primerna za obnovo. Ob njej sta ohranjena kamnita klet in kozolec, ki s svojim programom dopolnjujeta novi objekt, ustvarjata pa harmoničen dialog med tradicijo in sodobnostjo. Hiša ni mišljena kot izrazita arhitekturna gesta, temveč kot skromna, mirna prisotnost v krajini – povezana z okolico, hkrati pa v notranjosti ponuja zbran in intimen prostor za bivanje.

Izhodišče projekta je bila sama lokacija. Nova hiša je zrasla na mestu stare, ohranila pa je njeno logiko: način dostopa, orientacijo in poglede proti bližnji cerkvi. Te elemente je arhitekt nadgradil, da se prilagodijo sodobnim bivalnim potrebam, prostor pa ostane berljiv in naravno povezan s krajino. Drugo ključno izhodišče je bila naročnikova želja po uporabi naravnih materialov, kar je usmerilo zasnovo v smer trajnostne gradnje. Lesena skeletna konstrukcija je napolnjena s slamnatimi kockami (balami) kot izolacijo, notranje površine so obdelane z ilovnatimi ometi, zunanje z apnenimi. Masivne hrastove deske na tleh in tadelakt v kopalnici dopolnjujejo nabor naravnih materialov, ki so izbrani zaradi trajnosti, topline in teksture.

V osrednjem delu hiše je servisni boks, ki prevzema več funkcij: proti kuhinji je njen sestavni del, proti vhodu garderobne omare, na tretji strani pa omare spalnice. V notranjosti združuje kopalnico, shranjevalne prostore za pralni stroj, toplotno črpalko in tehnične naprave, vključene pa so tudi stopnice na galerijo z dodatnimi ležišči za goste in delovno mizo. Boks je obdan z lesenimi oblogami enotnega materiala in barve, kar daje prostoru celovit, umirjen značaj. S svojo pozicijo optično razmejuje bivalne prostore, oblikuje vhod in ustvarja intimnejši ambient spalnice v ozadju.

Največji izziv je bil umestiti hišo v odprto krajino. Stara hiša je imela dobro premišljeno prostorsko logiko, nova pa je nekoliko večja, zato je bilo treba skrbno uravnotežiti volumen in okolje, zlasti ob prihodu na parcelo. Drugi izziv je bila sama gradnja s slamnatimi kockami in lesenim skeletom – tehnika, ki je bila neobičajna za sodobno prakso. Zahtevala je obsežno raziskovanje in razvoj detajlov, da bi tradicionalni material deloval v sodobnem kontekstu: zagotoviti trajnostno zaščito, energijsko učinkovitost in prostorsko jasnost, brez izgube naravne iskrenosti.

Hiša je majhna, a prostorsko bogata. Odprt tloris združuje odprtost z neposredno povezanostjo z zunanjim prostorom: zastekljene odprtine nudijo poglede proti vasi in naravi, terasa na nasprotni strani pa intimnejši zunanji kotiček. Pri vsej odprtosti hiša ponuja domačnost in zavetje – zaobljeni vogali ustvarjajo občutek toplega objema. Uporaba naravnih materialov dodaja taktilno vrednost in domačnost, ki presega standardne novogradnje.

Projekt poudarja pomen dialoga z naročnikom. Njegova želja po slamnatimi kockami je prinesla inovativno izhodišče, ki je spodbudilo raziskovanje novih možnosti. Proces je bil zahteven, a konstruktiven, rezultat pa je skupno delo. Naučeno: uspeh leži v ravnotežju med obstoječim in novim, tradicijo in sodobnostjo, arhitektovo vlogo in naročnikovim prispevkom. Hiša tako ni le bivališče, temveč primer trajnostne arhitekture, ki spoštuje okolje in človeka.