Izčiščeno in estetsko dovršeno družinsko gnezdo
Kako prenoviti stanovanje, da bo izčiščeno in sodobno
Hiša je videti kot novogradnja z izčiščeno sodobno mehko minimalistično estetiko
Vsi izbrani materiali /…/ se zlivajo v izčiščeno celoto
Estetsko stanovanje, izčiščeno kot umetniško platno, s skrbno izbranimi kosi pohištva.
Arhitekti imamo radi čistočo. Tega ne trdim na podlagi fotografij arhitekturnih studiev, kjer je običajno, pač priložnosti fotografske seanse primerno, vse na svojem mestu, zračno in snažno. O afiniteti do čistoče govori – tako se vsaj zdi – tudi arhitekturno besedišče. Izčiščeno je ena najvišjih vrednostnih kvalifikacij arhitekturnega projekta, na papirju ali izvedenega. Ker pa je po naši oceni v zadnjem času tudi ena pogostejših, si zasluži podrobnejšo obravnavo.
Pravopis presoja, da gre za knjižno neobčevalno besedo, ki je torej doma kvečjemu na papirju, v govorni rabi pa praktično ne (cenjeni slavisti očitno niso preživeli dosti časa v družbi arhitektov). SSKJ navaja samo glagol izčistiti, ki poleg dobesednih pomenov »odstraniti umazanijo, prah iz česa« ali »odstraniti primesi« (tudi v prenesem pomenu) označuje v knjižni rabi še »povzročiti, da postane kaj bolj jasno, izoblikovano«.
V slednjem pomenu besedo uporabljamo tudi arhitekti. Prizadevanje za čim bolj jasno in dobro izoblikovano zasnovo je eno od temeljnih gibal tistega arhitekturnega dela, ki je več od golega prenašanja funkcionalnih potreb v prostorsko rešitev – arhitekture kot umetnosti prostorskega snovanja. »Čistoča« v tem kontekstu pomeni odsotnost odvečnega, nepotrebnega. Zlato pravilo klasične arhitekturne kompozicije zahteva harmonijo sestavnih delov: celota ima toliko in takšne elemente, kot jih potrebuje, nič ni odvečnega.
Vprašanje, ki se postavlja, je: kako vedeti, kaj je potrebno in kaj odvečno? Če smo pozorni na sodobno rabo besede izčiščeno, bomo opazili, da ne označuje nujno klasične ubranosti, ampak bolj določen slog, če ne kar oblikovalsko ideologijo – z drugimi besedami, takšno ali drugačno varianto minimalizma. Ta izčiščenost je manj metaforična in bolj dobesedna, svojo čistočo pa izkazuje z veliki praznimi površinami beline in sivine. Zdi se, da je ta izčiščenost idejno oddaljena od tistega »Sauber« (čisto), ki ga je prej opisanem v duhu klasike od sebe in svojih študentov zahteval Plečnik: podčrtuje jo neizražena predpostavka, da že drznejša kombinacija teksturno in barvno bogatih materialov, kaj šele likovnega ornamenta, v prostor vnaša nepotrebno umazanijo. V tem smo danes še vedno pod urokom modernizma in njegove obsedenosti z dobesedno in metaforično higieno, ki je poganjala sploh prvi val nove arhitekture po nesnagi jarkov 1. svetovne vojne in sledeče epidemije španske gripe. Ideja higiene je v enem zamahu počistila s preostanki ancien regima in njegovimi štukaturami ter se zagnala v izgradnjo krasnega novega sveta – ki pa so ga kmalu okužile ideje drugačne higiene z dosti neposrednejšimi in temnejšimi posledicami.
Če skočimo nazaj v sedanjost: na čistočo se že z imenom sklicuje modna estetika »clean girl«, kjer izčiščen videz (telesa ali interierja), ki zahteva veliko vloženih sredstev in napora, deluje v prvi vrsti kot statusni simbol. Globlje simbolno branje bi sicer lahko tu prepoznalo strah pred spremembami, nepravilnostmi – življenjem samim. Celo v modnih izpeljankah estetike »wabi-sabi«, ki izvorno pomeni prav sprejemanje minljivosti in nepopolnosti, so rustikalni, surovi predmeti pogosto skrbno »sterilizirani« v kontekstu siceršnjega skrbno nadzorovanega videza čiste popolnosti.
Seveda je ta videz pogosto tudi stvar namenske samopromocijske olepšave z vsemi orodji, ki so fotografu danes na voljo, od staromodnega fizičnega do naknadnega digitalnega odstranjevanja sledi uporabnika iz prostora, da barvne manipulacije ali uporabe orodij LLM ne omenjamo. Tovrstno čiščenje pa lahko iz prostora izbriše tudi osebni izraz in značaj, elemente življenja, ki iz prostora delajo dom. V arhitekturni fotografiji je razumljiv namen čim bolj jasno predstaviti idejo arhitekta. Toda orodja, ki jih uporabljamo, tako kot besede, spreminjajo nas same. Arhitektu vedno preti nevarnost, da pozabi primarno nalogo svojega dela: podpreti življenje.
Metafore so lahko nevarne. Tudi v arhitekturi, kjer nas lahko zavedejo, da preveč vneto čistimo površinski izgled, ne da bi bili zares pozorni na globljo prostorsko skladnost, ki je rezultat skrbno pretehtanega, življenju namenjenega snovanja. To brez težav prenese tudi kakšno prašno nišo ali živahen vzorec, če je le na svojem mestu in v sozvočju s celoto.
Piše: Luka Jerman
Grafika: Luka Jerman
