V rubriki Teža besede dajemo prostor pomislekom in odpiramo razmisleke o jeziku in arhitekturi: o besedah, ki so v naših pogovorih in zapisih o arhitekturi vseprisotne, a ne vedno tehtne; pogosto slabo utemeljene, včasih tudi zgolj navržene. Ker natančnost šteje tudi v jeziku – in ker imajo tudi besede svojo težo.
Kaj dela arhitekt? Poleg najbolj samoumevnega in splošnega odgovora – arhitekturo, kakopak – bi na to vprašanje prav hitro dobili tudi kakšnega bolj pragmatičnega: tisto, kar zapolnjuje vsakdan običajnega arhitekta (če ob strani pustimo bolj sumljivo pišočo sorto), je projektiranje. Izdelovanje projektov, torej. Če smo še malo natančnejši: projektov za objekte.
Sliši se zelo – stvarno. Pravzaprav kar objektivno. Malo monotono sicer, a povedano brez nepotrebnega okolišenja. Po svoje pa tudi malo smešno: projekt za objekt. Enostavna rima, odmev – jek. Drži, gre za besedno igro in ta je po definiciji neresna.
A lažni prijatelj nas v tem primeru lahko pelje na pravo sled: jek je bolj ali manj pozabljena sopomenka odmevu, odmev pa je zvok, ki se odbije. Ki ga tako rekoč vrže nazaj. Vreči pa je po latinsko iacere. Vržen = iactum. Še predpona in premena in dobimo ob-iectum: (nekaj, kar je) vrženo pred. Pred-met, torej.
Beseda prikliče podobo: obtoženi, priveden in vržen na tla pred strogi pogled sodnika. V klasični latinščini je obiectus tudi dejansko pomenil obtožnico, metaforično pa je objekt tisto, kar je vrženo pred sodbo našega razuma.
Arhitekti so zasnovali objekt, ki se nevsiljivo vključuje v krajino. – Kompleks sestavljajo trije objekti. – Gre za najvišji stanovanjski objekt pri nas. – poslovni/počitniški/poslovilni objekt.
V strokovnih, poljudnih in birokratskih besedilih je beseda objekt vseprisotna. Včasih se zdi, da je kot oznaka arhitekturnega izdelka celo bolj priljubljena od izrazov, ki sicer neposredno opisujejo arhitekturni fenomen: od splošnih zgradbe in stavbe do bolj ali manj specifične hiše. Kar je, glede na to, da objekt pomeni nič več in nič manj kot predmet, vsaj nekoliko nenavadno. Ali pač?
Kot že nakazano: uporaba besede objekt morebiti služi predvsem ustvarjanju videza objektivnosti. Neprizadetosti – kakršno naj bi izkazoval denimo prej omenjeni sodnik – torej. Sliši se nekoliko banalno: objekt – objektivnost. A težko bi našli bolj nevtralno, bolj generično besedo za nekaj, kar smo postavili v prostor. Toda zakaj sploh ta želja po neprizadeti nevtralnosti – in kakšno povezavo ima s poprej navrženo etimologijo?
Na tem mestu bi bilo skoraj pametneje štafeto predati filozofu ali intelektualnemu zgodovinarju, a naj zadostuje skica hipoteze: govorjenje o objektu kot partikularni arhitekturi je povsem logičen izraz pogleda na svet, ki v fenomenih stvarnosti vidi prav to – posamezne entitete, ki medsebojno delujejo v sledljivih vzročno-posledičnih operacijah. Ker je take entitete in procese mogoče eksperimentalno in z logičnim sklepanjem razumeti, je z njimi mogoče tudi manipulirati. Tako – povedano na moč poenostavljeno – na svet gleda novoveška znanost, ki je zaradi svoje izjemne spoznavne in uporabne potence preoblikovala vsa področja človekovega delovanja.
Ko ta paradigma zajame prostor in arhitekturno ustvarjanje, tudi hiša stopi iz krajine, vasi, mesta, ulice in je vse bolj vržena na svoje – ločena od strnjenega uličnega niza, prepleta grajenega in raščenega, odrezana od nenapisanih in zato nerazumljivih pravil stavbarskih mojstrov starega sveta. Arhitektura postane objekt.
Toda še pred tem je projekt. Etimologijo že slutimo: pro-iectum je (nekaj, kar je) vrženo ven. Slovenščina tu ni poiskala ustreznice, lahko bi govorili o iz-metu (a kaj, ko že imamo izmeček …). Projekt torej ni samo za-snova, zamisel, namenjena preoblikovanju snovi – podoben je izstrelku, s katerim zadenemo tarčo ali premagamo nasprotnika in si stvarnost tako podvržemo.
Obe športno-vojaški metafori orisujeta antagonističen odnos do stvarnosti, ki nas glede na ustroj družbe, ki je latinščino zapisala v temelje naše civilizacije, ne bi smeli presenečati. Rimljani so bili tako mojstri inženirstva kot vojne in njihovi dosežki na obeh področjih so postali matrica za novoveški tehnološki napredek. Učinkovitost, ki jo tako hladnokrvno upravljanje s podvrženim svetom omogoča, nosi na drugi plati medalje temeljno distanco, ki jo tako dobro ilustrira metafora mêta: distanco, značilno za razsojajoči pogled sodnika (tudi osnove našega prava so rimske).
V besedah je več kot samo površina, lupina. Arhitekt s projektiranjem postaja obenem bolj inženir in birokrat, toda obenem tudi manj vodilni tesar oziroma stavbarski mojster. Ko v prostor meče svoje ideje in jih naposled realizira, si ga neizogibno tudi pod-vrže. Kdo ali kaj je v tem primeru sub-jekt arhitekture – in kakšen je prostor, v katerega arhitekturo mečemo? Odgovor je vse okoli nas.
Napisal: Luka Jerman
1 Slovenski etimološki slovar Marka Snoja sicer navaja drugačno etimologijo: https://fran.si/193/marko-snoj-slovenski-etimoloski-slovar/4291981/osnova
2 O tem odmiku – distanci pogleda in posledicah prevlade vizualnega za arhitekturo in širšo kulturo, v arhitekturni sferi najbolj vplivno piše in predava finski arhitekt Juhani Pallasmaa, ki se zelo močno naslanja na fenomenološko filozofijo Mauricea Merleau-Pontyja. V svojem delu izpostavlja pomen vseh čutov ter širokega, holističnega razumevanja sveta, ki vključuje tradicijo, ritual in poezijo.
