Marsikateri tovrstni opis sodobne arhitekture deluje kot odlomek iz kakšnega znanstveno-fantastičnega romana. Transparentno pritličje, skozi katerega prostor kar steče. / Dematerializirana fasada objekta, ki se staplja z nebom. Kaj hočejo povedati te besede – na prvi pogled nenavadna izbira za opis po svoji naravi še kako materialnih in čvrstih stavb?
Pojem »dematerializirati« po SSKJ pomeni odvzeti čemu čim več materialnega. Boljšo predstavo o rabi pomaga ustvariti nekaj prvih zadetkov na Googlu: za dematerializirana so označena okna brez vidnih okvirjev; dematerializirana je steklena fasada stadiona, ki odseva modrino neba; volumen stavbe je očitno dematerializiran, če zid nadomesti vrsta stebrov. Dematerializirana je menda lahko tudi navadna jeklena ograja, če jo zakriva viseče rastlinje. Primeri rabe kažejo predvsem mehkobo robov, zabrisanost, vtis nedoločenosti oboda stavbe.
Iskanje pojma »transparentnosti« vrne pričakovan nabor rezultatov: velike steklene površine, ki ne omogočajo le prostih pogledov iz stavbe, ampak tudi vanjo, oziroma kar skoznjo.
Oba pojma izhajata iz določenega načina razumevanja prostora in določenega gledišča. Gre za perspektivo zunanjega pogleda: opisujemo lastnosti stavbe, kot jih zaznavamo z očmi. Ko stavbo vidimo kot objekt v prostoru z določenimi optičnimi lastnostmi, postane pogled na arhitekturo podoben pogledu na dvodimenzionalno sliko – notranja izkušnja se umakne vizualni presoji. Ključni vidik te presoje so mejne ploskve: lahko so kontrastne, komplementarne, prosojne, ali pa zabrisane.
V omenjenih primerih igra ključno vlogo prosojnost materiala – stekla. V fizičnih arhitekturnih maketah so steklene površine pogosto prikazane kot praznine, kot odsotnost (fasadne) ploskve – kot da sta materialnost in odbojnost stekla spregledani. Transparentnost, ki je očitna na nivoju koncepta, zato pogosto tam tudi ostane, saj se težko izrazi v zgrajeni stavbi.
To pa se zgodi tudi zato, ker koncept pogosto ne izraža izkušenj, ki jih ima s transparentno stavbo uporabnik. Tudi takrat, ko se ideja uspešno prenese v zgrajeno stavbo, je transparenten prostor za nekoga, ki v njem živi in dela, še vse kaj drugega: lahko je prepišen, zračen, vznemirljiv (ker je izpostavljen pogledom), tesnoben (iz istega razloga), nadzorovan, ali pa bahav (ker lahko vsem pokaže svoje imetje).
Transparentnost ima v kontekstu birokratske morale naše družbe ohlapno pozitiven prizvok, v praksi pa lahko zatira izraze človekove osebnosti in intime, saj se uporabniki ves čas čutijo pod nadzorom dejanskih ali pa potencialnih pogledov. V transparentnih pisarnah bank, zavarovalnic ali uradov, kjer je vse vsem na očeh, je težje najti otroške risbe, mizne okraske in druge izraze osebnega značaja zaposlenih. Pogosto se tako nazadnje (ali postopoma) zgodi, da prvotno transparentnost zamenjajo grafike ali senčila na zastekljeni fasadi, ki naknadno vzpostavijo mejo med zunaj in znotraj omogočijo avtonomno naseljevanje arhitekture.
Samoumevnost uporabe opisanih pojmov (kot nečesa pozitivnega) veliko pove o razumevanju arhitekture in sveta. Poudarjanje transparentnosti govori o primatu vidnega vtisa nad drugimi čutnimi zaznavami (na kar med drugim(i) tako nazorno opozarja Juhani Pallasmaa v svojem temeljnem delu Oči kože); o primatu »objektivnega, razumskega« pogleda od zunaj nad subjektivnostjo in odnosnostjo utelešene izkušnje.
Lahko po drugi strani težnjo po dematerializaciji stavb razumemo kot odsev našega bega od fizičnega sveta in vedno večje vloge virtualnega v našem življenju? Nam je materialnost – utelešenost – v spotiko? Do skrajnosti dematerializirana stavba v končni fazi izgine: arhitektura se samoukini, od nje ostane le še »dogodek bivanja«. Toda kakšno bivanje je sploh mogoče v prostoru, ki izbriše meje lastnega telesa?
Piše: Patrik Benedičič
