Decembra 2015 je bil razpisan natečaj za spomenik množičnih pobojev med leti 1941 in 1943 v Babyn Yar v Kijevu. Podeljenih je bilo sedem nagrad. Prva nagrada ni bila podeljena, eno izmed dveh enakovrednih zvišanih drugih nagrad pa je prejela slovenska avtorska skupina mladih arhitektov, ki jo sestavljajo Jana Petković, Nejc Lebar, Maja Valentić in Miloš Kosec.

Babyn Yar (v prevodu bi to bila Babja grapa) je bil v letih med 1941 in 1943 prizorišče nacističnih zločinov. Nacistična nemška vojska je zavzela Kijev 16.9.1941. Nekaj dni za tem so objavili poziv za vse Jude, naj se zglasijo na zbirni točki. S sabo naj prinesejo osebno partljago, vse dragocenosti in topla oblačila. Kdor se ne bi bil zglasil, bi bil ustreljen. Pozivu se je 29.9.1941 odzvalo več kot 30.000 Judov. V skupinah po 10 so jih peljali v Babyn Yar. Šele na strelišču so spoznali, da ne gre za deportacijo, pač pa eksekucijo. Med 29. in 30. septembrom 1941 je bilo ubitih 33.771 ljudi. Gre za enega največjih množičnih pobojev v zgodovini. V naslednjih letih je bilo v Babyn Yar skupaj ubitih več kot 150.000 ljudi. Nekateri zgodovinarji ocenjujejo, da so bili dogodki med 29. in 30. septembrom za Holokavst prelomni. Nekaj mesecev za tem, 20.1.1942, je bila na koferenci v Wannseeju pri Berlinu sprejeta odločitev o dokončni rešitvi Judovskega vprašanja, ki je namesto improviziranih pobojev na terenu za način uničevanja določila industrializirano pobijanje v taboriščih smrti.

Soteska Babyn Yar je bila deloma že med vojno, deloma pa šele v šestdesetih letih nepovratno uničena. Trupla so Nemci, ko se je mestu bližala Rdeča armada, izkopali, sežgali in nato spet zasuli z zemljo. Soteska je bila dokončno izbrisana s povojno urbanizacijo in širjenjem predmestij Kijeva. Rešitev slovenske skupine arhitektov predvideva markacijo območja nekdanje soteske z mrežo kovinskih oznak. Mreža v rastru 10 x 10m označuje območje nekdanje soteske. Kovinske markacije dimenzij 15 x 15 cm pa označujejo višinsko razliko med nivojem tal nekdanje soteske in sedanjmi nivojem tal. Gre za krajinsko obeležje, ki ga ni nikoli mogoče dojeti v celoti, s svojim obsegom pa kaže na topografsko in številčno razsežnost storjenega zločina. O rešitvi smo se pogovarjali z Milošem Koscem, enim izmed avtorjev.

Kako vidite vlogo sodobnega spomenika?

Sodobni spomenik je danes v zagatni situaciji. Pogosto smo priča vrnitvi figurativnih, celo naturalističnih spomenikov, ki spomin enačijo z upodabljanjem fizične podobe – nekaj, kar se je še v času visokega modernizma zdelo že davno preseženo in za moderni svet tudi neustrezno. Po našem mnenju je največja nevarnost spominskega objekta, da prevzame spominjanje nase in družbo na tak način odveže od potrebe po spominjanju (»spomenik se spominja namesto nas,« je pogosta neizrečena želja). Brez spomina pa izgine tudi občutek odgovornosti. Spomeniki v povezavi s Holokavstom so tu še posebej zahtevna naloga, ker naj bi zaznamovali dogodek, ki je zaradi svojega načina, obsega in izjemnosti povsem izjemen. Poleg tega je bil Holokavst bolj ali manj skriven projekt; sledove in dokaze so Nemci uničevali že sredi vojne. Problem spomenika Holokavsta je torej: kako prikazati odsotnost – odsotnost sledov, dokazov in celih generacij umorjenih ljudi?

Babji Jar je prelomen dogodek v zgodovini Holokavsta; največji in obenem zadnji množični poboj takšnega obsega »na terenu«; kmalu nato so nacisti genocid industrializirali v taboriščih smrti. Poleg večine judovskega prebivalstva Kijeva pa so nacisti tu med vojno pobijali še številne vojne ujetnike, bolnike in med drugim celo nogometaše nogometne ekipe, ki je ekipo nemške vojske vztrajno premagovala … Raznolikost žrtev območja danes zaznamuje preko trideset različnih spomenikov, od katerih je vsak posvečen drugi skupini umorjenih. Sami smo hoteli ustvariti spomenik, ki ne bi poenotil spomina, obenem pa bi zaznamoval obseg dogodka tako, da bi na površini omogočil dojemanje topografije, ki so jo Nemci uporabili kot morilsko orožje. Vsi ti dogodki so se namreč natanko na tem kraju odvili zaradi obsežne grape, ki je predstavljala idealno orodje za poboj in nato zasutje mrtvih. Deloma že med vojno, deloma pa po vojni je bila izbrisana in zasuta, zato smo območje nekdanje grape prekrili z virtualno mrežo, ki potlačeno spet prikliče na plan v vsej razsežnosti in v vseh treh dimenzijah, obenem pa se prilagodi današnjemu stanju stvari. Po našem mnenju namreč spomenik ne bi smel biti »prostor za kontemplacijo«, ločen od »vsakodnevnih« aktivnosti, ampak nekaj, kar je nenehno prisotno v vsakdanjem življenju: kar ne dopusti pozabe in se izolira, obenem pa tudi ne nekaj, kar te neprenehoma stiska za vrat. Zato je spomenik obenem skoraj neopazen (oznake so majhne in na terenu) in gigantski, saj ga sestavlja 2650 kosov na območju, ki je približne velikosti Tivolija. Skupaj s svojo zgodovino je pač potrebno živeti vsak dan.

V obrazložitvi ste navedli, da spomenik omogoča razvoj območja v prihodnosti. Kakšen razvoj je tu mogoč in kako se spomenik temu prilagaja?

Spomenik ni nič drugega kot vrhnja plast topografije: virtualna forenzična mreža, ki omogoča branje zasute obsežne grape, in ki jo na površju območja zaznamujejo geodetskim označbam podobni markerji. Na njih so vgravirane številke, ki označujejo razliko med sedanjim in nekdanjim terenom. Markerji so umeščeni na površje trat, gozda, poti, pa tudi ulic in velikih vpadnic – ni se jim mogoče izogniti. V primeru nadaljnjih sprememb topografije, novih gradenj in novih zunanjih ureditev (ker gre za ogromno območje sredi velemesta, kjer je dobršen del zemljišč v zasebni lasti, so to povsem možni scenariji), je potrebno spomenik prilagoditi vsakršnji novi situaciji. V praksi to pomeni dvig označb in sprememba številk na njih. Edina konstanta ostaja topografija uničene grape, ki se določa po predvojnih topografskih posnetkih. Spomenik je v tem primeru nenehno prilagodljiva vrhnja plast, po kateri hodimo in ki se ji ne moremo izogniti ne glede na razvoj in spremembe območja.

V programski nalogi je bil poleg spomenika pobojev predviden tudi spomenik na žrtve zemeljskega plazu v 60. letih. Kako ste se opredelili do tega dogodka?

Gre za z medvojnimi dogodki nepovezano, četudi zelo obsežno in ravno tako zamolčano katastrofo, v kateri je po približnih ocenah umrlo okrog 1500 ljudi. Plaz je bil posledica slabo zgrajenega jezu severno od nekdanjega območja pobojev, ki je popustil in nedaleč stran zasul del industrijskega naselja. Mnenja smo bili, da bi vključitev tako različnega dogodka v narativ spomenika Holokavstu delovala kot poenotenje dogodkov v smislu: vse katastrofe so podobno obsojanja vredne. Takšna relativizacija pa je seveda tendenciozna in nevarna. Katastrofa s plazom si vsekakor zasluži obeležje, vendar pa je njeno mesto izven natečajnega območja: tam, kjer je umrla večina ljudi.

Bo spomenik realiziran?

To je vprašanje za razpisovalce natečaja: Kanadsko-ukrajinsko judovsko organizacijo Ukrainian Jewish Encounter, ukrajinske državne in kijevske mestne oblasti. Letos mineva 75 let od tragičnih dogodkov v Babjem Jaru. Jeseni bo v Kijevu otvoritev razstave z vsemi nagrajenimi projekti. Ker prva nagrada ni bila podeljena, podeljeni pa sta bili dve enakovredni drugi nagradi, je žirija za izvedbo priporočila sintezo obeh rešitev. Je pa izvedba odvisna od resnične politične volje in debate okrog natečaja, ki se bo verjetno sedaj šele začela. To ni prvi natečaj za območje; prvi je bil razpisan že v šestdesetih letih, sledilo pa jih je še nekaj … Verjetno pa je realizacija v največji meri odvisna od hitro spreminjajočih se razmer v Ukrajini, med katerimi je najti tudi mnogo revizionističnih in problematičnih plati.

Kakšen je odziv javnosti na vašo rešitev?

Rezultati so bili razglašeni šele pred nekaj dnevi, tako da razen mnenja žirije, ki so jo sestavljali arhitekti, krajinski arhitekti in zgodovinarji iz vsega sveta, še nimamo drugih odzivov. Verjetno pa je za glavni sprožilec diskusije predvidena ravno jesenska razstava.

Povezava na uradno stran natečaja, kjer so objavljene vse rešitve: Babyn Yar

Projekt: spomenik Babyn Yar (natečaj)

Kraj: Kijev

Leto natečaja/ projekta: 2015/ 2016

Avtorji: Jana Petković, Nejc Lebar, Maja Valentić in Miloš Kosec

Pripravil: Matevž Granda