Zaslišala je žvenket šopa ključev, ki jih je odvrgel v majhno kristalno posodico, in ob tem najbrž spet okrušil delček roba. Pred leti, ko sta se selila v novo hišo, ji jo je podarila mama. Namenila ji je mesto v predsobi, da bo zadnja domača reč, ki jo vidi, ko odide iz doma, in prva, ko se vrne. Ždela je na majhni leseni mizici z dolgimi ukrivljenimi nogami. Pod njo je položila bel kvačkan prtiček. Sama ga je skvačkala. Kot preostalih trideset, ki so bili razporejeni povsod po hiši.
‘Nekaj je narobe. Zakaj je že doma?’ je pomislila, potisnila steklenico caberneta nazaj v hladilnik, in stopila do korita. Zgrabila je krpo in hitela brisati sijočo površino kot bi jo hotela zloščiti do tako popolnega sijaja, da mu bo vzelo vid.
Ni prišel v kuhinjo. Sploh ni pozdravil. Obul je copate, na medeninast kavelj zapel svoj svetlo rjav plašč in na stopnico odložil težko črno torbo z računalnikom. Sovražil je malo kristalno posodico, ki ga je zoprno opozorila, da je prišel domov. Vsakič znova. Že leta se je trudil jo po nesreči razbiti, a se je upirala s tako močjo, da je resno sumil, da mu to počne za nalašč.
Dnevna soba ni imela vrat, le obokan vhod jo je ločil s predsobo. V prostor je sijalo sonce, katerega žarke so razpršile dolge prosojne zavese. Na steni, ob mizici na kateri sta kraljevala njegova pilota, se je poigravala čipkasta senca enega od nagubanih kvačkanih prtičkov. Na obrazu se mu je zarisal malodane gnus ob pogledu na ta mala, skrivenčena, zvozlana nitkasta bitja, ki jih je razporedila po celi hiši. Na mizice, mize, naslonjala za roke, naslonjala za glavo in na steno. ‘Prekleto! Je morala res dati to okroglo reč okvirit in jo nabit na steno!?’
Bel kvačkan prtiček je bil prava mojstrovina, ki jo je ustvarjala cele tedne, zato je bila nanj še posebej ponosna. Dala ga je okvirit in zanj izbrala širok zlat okvir, katerega cena jo je presenetila, a je bila mnenja, da si ga zasluži. Obesila ga je nad omarico v kateri imata steklenice z žganimi pijačami in mamine kristalne kozarce. Da ga bo res opazil. Da bo opazil njeno spretnost in njen trud, ko si bo po večerji, natočil kozarec.
Usedel se je na svoj fotelj, si snel kravato in prižgal televizor.
»Je kaj narobe?« ga je vprašala.
»Zakaj?« ji je odgovoril čez nekaj sekund.
»Kako, zakaj?« je ponovila za njim, in preložila zeleno tekstilno servieto na pol.
»Nič ni narobe,« je odgovoril, po tem, ko je našel program, ki mu je ustrezal, in odložil pilota na mehko kvačkano površino.
»Si rekel, da prideš jutri.«
»Imamo kaj za jest?« Vedno je uporabljal množino, čeprav se je točno vedelo, da je ona tista, katere naloga je priprava obrokov.
»Saj nisi javil, da prideš?« mu je očitala. »Kaj ti pripravim?«
Ker ji ni odgovoril se je obrnila in odšla v kuhinjo, njeno malo oazo miru, kjer jo je malokdaj motil. Ni se ji dalo več čakati, da bo blagovolil odgovoriti. Navada, ki jo je spravljala ob živce vse do takrat, ko se je zavedela, da pravzaprav sploh ne rabi čakati na njegov odgovor. Ni vedela ali to počne zanalašč, ali pa je z mislimi preprosto nekje drugje in je sploh ne sliši. Včasih je odgovoril šele, ko je bila že v kuhinji.
»Pridi jest,« mu je zaklicala vmes, ko je na mizo polagala podstavek za krožnik, da ne bi umazal občutljive lesene površine, in nanj položila lično pripravljen krožnik z narezkom. Ob njega je položila rdeče pisan prtiček, ki je ostal še od božičnih praznikov, nanj pa drobne vilice s tremi kraki, ki so bile nekoč del otroškega jedilnega kompleta.
‘Bo vino ali pivo?’ je razmišljala, ko je izbirala kozarec.
»Boš vino ali pivo?«
»Vseeno,« je prišlo iz dnevne sobe.
Segla je po kozarcu za temno vino, ga malce podržala v roki, nato pa ga postavila nazaj na polico. Izbrala je kozarec za pivo. Velik, z zlatim robom, ki je že malce zbledel, čeprav je vedno znova pazila kako obrne gobico, ko ga pere. Nekoč ga je prinesel s službene poti. Odprla je pločevinko, da se je zaslišal razpoznavni ksssss in je nekaj pene priteklo iz odprtine. Nagnila je kozarec in začela natakati temno rumeno tekočino. Vonj po hmelju ji je obudil spomine na pozno poletje. Ko se je vsebina dotaknila roba kozarca, ga je zravnala, dvignila pločevinko in z dolgim curkom ustvarila hribček goste pene. Sama je ni marala, a menda mora biti. ‘Angleži bi se zagotovo strinjali z mano,’ je bila prepričana.
Prazno pločevinko je stisnila in z nogo stopila na stopalko, ki odpira pokrov kante za smeti. Bila je skoraj polna, zato je vrečko odvihala z roba in jo potegnila ven, dodala zmečkan kos aluminija, in zategnila oranžne trakce. Odnesla jo je v predsobo, ob vhodna vrata. ‘Potem jo bom odnesla ven.’
Krožnik je še vedno sameval nedotaknjen, a je ni več ganilo. Odšla je v dnevno sobo in se usedla na sedežno. Blazina se je globoko pogreznila, zato si je za hrbet potisnila blazino. Gledal je kviz Milijonar. Tekmovalec ni ravno blestel. Sama je poznala odgovore, a je molčala. ‘Naj mu povem, da gleda posnetek?’ se je poigrala z mislijo.
Čez čas je segla po košari ob vznožju nog in si jo položila ob bok. Iz nje je izvlekla kvačko in tanko belo nit.
Vstal je in se odpravil za mizo, ter takoj nato spet vstal. Iz hladilnika je vzel kozarec s kislimi kumaricami.
‘Pozabila sem na njih!’ si je očitala.
Odpil je nekaj piva in začel jesti.
»A kruha pa nimamo?« je vprašal po nekaj grižljajih.
»Pa saj si rekel, da ne boš več jedel kruha,« mu je oporekla. »V vrečki je,« se ni pustila motiti, saj je imela prste prepletene z nitjo in ni želela prekiniti dela.
Slišala je kako je vzdihnil in si šel odrezat kos kruha.
Vedno je jedel zelo glasno.
S pogledom je ošinila kuhinjski pult. Hlebec je ležal ob vrečki, naokoli pa nekaj drobtin. Stisnila je zobe in se osredotočila na vzorec pred sabo. Prsti so ji drhteli in nitka ji je vsake toliko ušla iz zanke. ‘Nehaj!’
Oglasil se je hišni zvonec.
»Grem jaz!« je planila pokonci. »Ti kar jej. Itak moram smeti odnesti do ceste.«
Nedokončan prtiček je vrgla v košaro in jo odložila na tla. Zavila se je v plet in odhitela k vratom, še pred odprtjem, pa se je ustavila pred ogledalom in si s prsti segla v koder, ki ji je silil na čelo. ‘Sploh nimam veliko sivih las!’ je zadovoljna ugotovila in se nasmehnila.
Odprla je vrata, preden bi utegnil še drugič pozvoniti.
»Dober dan,« je pozdravila, stopila na prag, in zaprla za sabo.
Počasi je žvečil slanino in si jo vsake toliko poplaknil s pivom, da jo je lažje pogoltnil. Ob krožniku so se nabrale drobtine. Zamišljeno jih je začel frcati na sredo mize. Nenadoma se je spomnil, kako je, nekoč davno, takole frcal frnikole s sosedom. ‘Kaka mulca sva bila takrat!’
Dolgo ga že ni videl. Zadnje čase je bil strašno zaseden in sploh ni več našel časa za skupno pivo.
‘Eh! Vsi nekam hitimo.’
Vstal je in odložil krožnik na pult, segel po zobotrebcu in se odpravil nazaj do fotelja.
Skozi šipo vhodnih vrat je videl njeno silhueto. Še vedno se je z nekom pogovarjala in krilila z rokama. ‘Verjetno je kak vztrajen prodajalec življenjskih zavarovanj,’ je sklenil. Nagubal je čelo, ko je na tleh opazil vrečo s smetmi. Nekaj časa je tako stal in jo gledal.
‘Kakšna trapa!’ je pomislil in počasi odkorakal v dnevno.
Napisala: Vanja Tajnšek
2. nagrada na natečaju Straniščne spletke 2019 , ki ga Outsider organizira skupaj s podjetjema Geberit in Rex Kralj.
Žirija: Agata Tomažič, Tina Košir, Andrej Hočevar
Druga nagrada: 300,00 eu, stol Rex
Na natečaj je do roka prispelo 99 zgodb. Žirija je podelila 3 nagrade in 3 lene naročnine na revijo Outsider.
naslovna slika: David Hockney, Breakfast at Malibu, 1989
