Naš zakon za varovanje kulturne dediščine omogoča, da bi se tudi najpomembnejši objekti lahko porušili. Postopek niti ni tako zahteven. Nekoč mi ga je opisal Damjan Prelovšek. Za hipotetičen primer je izbral ljubljansko stolnico. Denimo, da bi jo lastnik želel porušiti. Malo bi razprl streho ali razbil kakšno okno, da bi bil objekt izpostavljen vremenu in bi začel vidno propadati. Potem bi poklical statika, ga sam plačal (!?) in ta bi napisal elaborat, da je objekt v slabem stanju, da ga ni mogoče obnoviti in da ogroža varnost ljudi. S tem potrdilom bi lahko pridobil soglasje Zavoda za varstvo kulturne dediščine za rušenje. Primer se zdi nemogoč. Zakaj bi kdorkoli bil tako slaboumen, da bi rušil dediščino državnega ali lokalnega pomena?
Če je stolnica hipotetični primer, pa imamo žal kar nekaj konkretnih. Na enega je 20. februarja opozoril Franci Lazarini v Biltenu SUZD: “Med trenutno najbolj ogroženimi objekti je Vila Adlešič na Groharjevi ulici 7, ki je bila zgrajena med letoma 1922 in 1923 po načrtih Ivana Vurnika (1884–1971) za ljubljanskega odvetnika in kasnejšega župana Jura Adlešiča (1884–1968). Vila je že nekaj časa zanemarjena, okna so deloma odprta, kar njeno stanje še poslabšuje. Po naših informacijah lastnik načrtuje rušitev stavbe in nadomestno gradnjo, saj naj prenova obstoječega objekta ne bi bila ekonomična. O samem arhitekturnem pomenu vile in njenih prvotnih lastnikih v javnosti ni dosti znanega, zato se mi zdi aktualno situacijo nujno osvetliti s tega zornega kota. Hkrati pa naj moj prispevek služi kot pobuda za ponovni premislek o usodi Vile Adlešič …”
Ni pa ogrožena le Vurnikova dediščina. Prav sramotno že več kot desetletje propada tlorisno najobsežnejši Plečnikov objekt: stadion za Bežigradom. Podvržen je namernemu zanemarjanju. To je še toliko bolj neverjetno, ker je eden od solastnikov tudi Mestna občina Ljubljana, mesto, ki svojo slavo gradi na izjemni Plečnikovi dediščini.
Medtem ko se določila zakona o varovanju kulturne dediščine pogosto zlorabljajo in tako za vedno izgubljamo edinstvene objekte, se skoraj nikoli ne uporabi drugo, veliko bolj logično določilo: če lastnik dediščino zanemarja in s tem povzroča škodo ali nevarnost, lahko inšpekcija odredi nujna dela, če jih lastnik ne izvede, pa se izvedejo na njegove stroške.
Če bi zakon izvajali celovito, bi danes več dediščine ohranjali, kot pa je izgubljamo.
Napisal: Matevž Granda
Foto: Franci Lazarini
Podprite naše delo z naročnino in potešite svojo radovednost:
3 Responses
To je dobesedno pogled na vecino starih vil v Rozni dolini in okolici Jamove. Izgledajo zapuscene, kaksno okno razbito. Vsi se cudimo, da te vile niso naprodaj za ugoden nakup – seveda mora biti zadaj neka mafija, ki naklepa lepe dobicke z rusitvijo. Strasno, sram naj bo MOL!
Najlepsa hvala za vas zapis in opozorilo. Ze dolgo opazujem propadanje Vurnikove vile. Pozanimala sem se tudi o lastniku stavbe, katerega sredstva izvirajo iz javnega denarja – poslov z drzavo. Jasno je, da gre za sistematicno in nacrtno unicevanje stavbe z ciljem gradnje nove vile bloka. Kaj pocne Zavod za varstvo dediscine? Koliko strokovnjakov zaposluje? Niti registra stavb, ki so prepuscene nacrtnemu propadanju nimajo, kaj sele strategije za preprecitev tovrstnega kriminala. So vlozili zahtevo za omejitev gaberita pri nadomestnih gradnjah? So vlozili predlog zakona, ki ga omenjate v clanku?
Nasa dediscina je zgolj cenena priloznost za privatne investitorje, ki oblikujejo mesto na najbolj mizeren nacin, brez enega samega arhitekturnega presezka v zadnjih 20 letih intenzivnega urbicida v Sloveniji.
Super predlog, oz. informacija o ti. drugem določilu. Sploh nisem vedel, da to obstaja. Za takšne namene bi verjetno morali imeti nek “task force”, ki bi bil specializiran za obnovo kulturne dediščine in bi bil zadnja faza pri opozarjanju na zanemarjeno kulturno dediščino (začenši z opozorilom in nudenjem podpornih storitev, možnostmi financiranja za fizične osebe, nadaljevanje s pozivom in seznanitev s sankcijami ter stroškovnikom in v zadnji fazi prisilna minimalna skrb za ohranjanje kulturne dediščine in vpis hipoteke za nastale stroške v primeru, da je lastnik neodziven).
Sam sem sicer razmišljal tudi o vsakoletni taksi za uzurpacijo prostora, ki bi morala biti defakto oblikovana tako, da se ljudem ne bi izplačal “parkiran denar” v propadajočih objektih, kjer je parcela oz. lokacija več vredna kot propadajoč objekt. Je pa seveda v tem primeru ozko grlo tudi izdajanje raznih dovoljenj oz. hitrost upravnih postopkov.