Nove razsežnosti in oblike urbanizacije narekujejo zapleten odnos mesta s svojimi tlemi. Pogosto ga povezujemo z opustošenjem, zato vprašanje obravnave tal kliče po prenovi obstoječih prostorskih politik. V prvem delu kolumne smo pojem rjave infrastrukture predstavili kot opozorilo, da tla v urbanističnih praksah pogosto ostajajo spregledana. Čeprav gre za razmeroma nov izraz pa ideja sama ni nova.

Ekonomist in urbanist Bernardo Secchi je leta 1986 v prispevku Projekt tal (Progetto di suolo) zapisal: “Svojo pozornost preusmerimo z objekta na tla: na tisto površino, ki si jo deli več stavb in je ni mogoče zreducirati zgolj na tehnični prostor. […] ne gre le za spreminjanje namembnosti obstoječega ali njegovo nadomeščanje z arhitekturo, niti zgolj za zapolnjevanje nedokončanih delov mest. Gre tudi – če ne predvsem – za načrtovanje tal in za to, da tal ne obravnavamo na trivialen, poenostavljen, tehničen in neartikuliran način.”

Štiri desetletja kasneje se zdi, da je Secchijev poziv še vedno aktualen. Tal v urbanem okolju ni mogoče razumeti zgolj kot površino, ki se siromaši na raven »tehničnega medija«, temveč kot »živ organizem«. V načrtih so tla večkrat poenostavljena in karikirana na izvedbo homogene abstraktne površine. Nasprotno pa je potrebno tla obravnavati kot tridimenzionalno telo, ki se skozi čas razvija kot ena izmed živih entitet znotraj urbanega prostora.

V ospredje prihajajo številne funkcije tal. Tla, še posebej kadar so porasla z vegetacijo, so pomemben ponor ogljika. Poraščena tla zmanjšujejo površinski odtok vode in prašenje ter hladijo mesto. Uravnavanje vode in temperature, zlasti med močnimi nalivi in vročinskimi valovi so funkcije, ki jih prebivalci (ne)izkušamo na lastni koži. Spisek prepoznanih vrednosti tal je dolg, zato njihovega pomena ne bi smeli podcenjevati. Kako lahko torej skrbimo za naša tla?

Prepoznava sodobnega mesta kot prostora, ki ga v veliki meri sestavljajo živa tla, zahteva razvoj načrtovalskih orodij za vpogled v njihovo fizično stanje, prostorsko razporeditev in funkcije. Obstaja več primerov sistematičnega upoštevanja tal v procesih načrtovanja. Francoski projekt MUSE predlaga vključevanje vedenja o tleh v fazi priprave prostorskih aktov, ki se v slovenskem kontekstu lahko enačijo z občinskimi prostorskimi načrti. Pristop temelji na kartiranju funkcij tal: infiltracija vode, skladiščenje ogljika, biodiverziteta in regulacija temperature. Na ta način lahko občine prepoznajo občutljiva območja in vključijo dogajanje v tleh v svoje prostorske odločitve. Več evropskih mest ima izdelane celovite načrte za svoj podzemni prostor. Ti dokumentirajo lokacije naravnih votlin in podzemnih gradenj, hkrati pa njihovo medsebojno usklajenost in morebitne konflikte med različnimi načini izrabe virov v kamninski podlagi.

Slika 1: Metropola Nantes (Francija). Kartiranje večnamenskosti tal: agronomski potencial, infiltracijska sposobnost, zaloga ogljika in biotska raznovrstnost.

Razvoj »podmestnega« prostora ne bi smel biti podvržen pripisu sekundarnega pomena v načrtovanju in celo deloma prepuščen naključju. Je temeljni vidik prostora – prav tako kot se pri očeh vidnim nadzemnim strukturam pozornost posveča parametrom, kot so premiki zračnih mas in osončenost, ima prostor v tleh svoje zakonitosti, ki jih je potrebno upoštevati. Vendar se zdi, da so te kljub očitnosti povedanega pri načrtovanju novih prostorskih ureditev premalo v ospredju. Urbani razvojni projekti navadno pomenijo grob in resen poseg v tla. Bistveno namreč spreminjajo njihovo sestavo in lastnosti. 

V enem odmevnejših aktualnih projektov v Ljubljani, prenovi mestne tržnice, je na primer predviden zemeljski izkop avtohtonega (ne umetno ustvarjenega) terena dobrih 53.0000 kubičnih metrov. Za primerjavo količina ustreza približku dveh volumnov stolpa ljubljanskega Nebotičnika. Ne oziraje se na obsežnejšo problematiko omenjenega projekta ilustracija opominja za zavedanje, da posegov v tla ne gre jemati zlahka zgolj zaradi dejstva, da posegamo v že antropogena tla. Prej obratno, množični in ponavljajoči se vnosi zunanjih materialov na primer povzročajo večjo slojevitost tal, prekinitve v njihovi zgradbi ter kemijsko onesnaženje, izgube organske snovi in biološke spremembe.

Pozidava tal ostaja eden glavnih vzrokov za njihovo degradacijo. Poselitveni pritisk je velik in trend je jasen: delež pozidanih zemljišč konstantno narašča. V Evropi najdemo primere praks omejevanja pozidave, bodisi preko političnih ukrepov, bodisi s finančno podporo razvoja določenih zemljišč.

Po drugi strani je ozko razumevanje urbanizacije kot grožnje okolju in tal kot vira, ki ga je treba zgolj zaščititi, lahko kontraproduktivno. Cilje, kot ga spodbujajo evropske usmeritve »brez neto pozidave zemljišč do leta 2050«, se lahko hitro banalizira in skrči na poenostavljene rešitve, ki pomenijo zgolj zapolnjevanje praznega prostora v obstoječi pozidavi. Takšni pristopi obetajo nekritično žrtvovanje še zadnjih rezerv tal odprtega prostora v mestu.

Površina rabe  pozidanih zemljišč v evidenci dejanske rabe (2014-2022). Podatki kažejo, da se kljub deklarativni podpori trajnostnemu razvoju delež pozidanih zemljišč še naprej vztrajno povečuje.

Tudi ideja zaščite tal, čeprav nujna, ni zadostna za globoke spremembe paradigme. Potreben je prehod od zaščite tal k njihovi obnovi. Kaj nam preostane? Dejstvo je, da je velik del prostora že pozidan, zbitih tal ali onesnažen. Ključno je torej, kako ga regenerirati. Odstranjevanje neprepustnih površin oz. ”odtlakovanje” vsakdanjih urbanih prostorov (ang. depaving) predstavlja sicer majhne korake, ki pa lahko skupaj tvorijo pomemben učinek. Razpravo je potrebno strožje obrniti v gradnjo na degradiranih tleh. To ni zgolj ena od strategij za preprečevanje nadaljnje pozidave. Je bistven korak, ki ni omejen le na zaščito tal in vključuje njihovo obnovo in sanacijo. 

S pedološkim inženirstvom je mogoče izboljšati strukturo zbitih tal, v njih obnoviti življenje in sposobnost zadrževanja vode. Cilj ne bi smel biti zgolj kompenzirati negativne vplive urbanizacije z novim zelenjem ali zmanjševanjem pozidave, temveč revitalizirati talne ekosisteme. Nenazadnje nas skrb za tla vodi tudi k razmisleku o potencialu izkopanih materialov pri gradnji. Nanje lahko gledamo ne več kot na odpadek, ampak dragocen vir ekološke obnove.

S koriščenjem zemljin na mestu in njihovim minimalnim premikanjem operiramo s tlemi kot življenjskim prostorom in ne kot s premično snovjo brez življenja. Rjava infrastruktura zato ni zgolj nova terminologija, temveč povabilo k drugačnemu razumevanju prostora – takšnemu, ki tla prepoznava kot živo in nenadomestljivo sestavino mest.

Pišeta: Zala Bokal in Quentin Drouet, Po četrti

Viri slikovnega gradiva:

Naslovna fotografija: Quentin Drouet

Slika 1: RRP Loire-Atlantique, CEREMA, 2021. https://www.cerema.fr/fr/actualites/qualite-sols-documents-urbanisme-retour-webinaire-consacre

Slika 2: Strateški načrt krožnega gospodarjenja s prostorom 2024 – 2030, MNVP, 2023. STRATEŠKI NAČRT KROŽNEGA GOSPODARJENJA S PROSTOROM