Večkrat slišimo, da je Slovenija utemeljena na kulturi. Narodna samobitnost ni nastala z ustanovitvijo države, temveč se je stoletja oblikovala skozi delo ustvarjalcev, ki so slovenstvo mislili, gradili in živeli, še preden je dobilo svojo politično obliko.

Od Trubarja, Prešerna in Ivane Kobilce do Alme Karlin, Jožeta Plečnika, Maksa Fabianija, zakoncev Vurnik, Draga Jančarja in številnih drugih. Tudi manj znane ustvarjalke, kot so bile Dušana Šantel Kanoni, Gizela Šuklje ali Vladimira Furlan Bratuž – Lake, so s svojim delom soustvarjale kulturni prostor, iz katerega je zrasla slovenska identiteta. Ko je bila samostojnost še slutnja, so slovenski umetniki ustvarjali dela, ki so presegala svoj čas in okoliščine.

Ob praznovanju 35. obletnice samostojnosti bi zato pričakovali, da bo tudi državna proslava segla po podobni ambiciji. Da bo zmogla preseči povprečnost in nagovoriti državljane na ravni, ki jo zahtevata pomen trenutka in zgodovina, ki jo praznujemo.

Domoljubje in umetniški talent nista ista stvar. A številni ustvarjalci, ki so gradili slovensko kulturno identiteto, so premogli oboje: močno narodno zavest in izjemno ustvarjalno moč. Če proslavi umanjka umetniška dimenzija, občinstvo težko v polnosti doživi svečanost trenutka.

Narodna identiteta se ne utrjuje s povprečnostjo in ne z estetskimi kompromisi. Slavi se z najboljšim, kar premore čas, v katerem živimo. Z deli, ki nas nagovarjajo kot skupnost in nas hkrati povzdigujejo nad vsakdan.

Državne proslave niso zgolj spremljevalni program političnega praznika. So eden od načinov, kako narod oblikuje svojo kulturno samopodobo. Zato je pomembno, da niso ne hermetično odtujene ne banalno poenostavljene. Lahko jih sprejmemo kot priložnost za umetniško manifestacijo, ki je dostopna, a ne površinska; razumljiva, a ne podcenjujoča; sodobna, a hkrati ukoreninjena v skupnih vrednotah.

Opazimo lahko vzorec: ko je na oblasti leva opcija, na proslavah prevladuje pretežno odtujena umetniška abstrakcija, ko je na oblasti desna, pa lahko spremljamo popreproščeno naivnost. Zakaj ne moremo državnosti razumeti kot nekaj človeškega, a povzdihujočega hkrati? Kot identifikacijsko točko za vse. Umetniška dela, ki so zgradila našo državo, vsebujejo prav ta humanizem.

Državnost bi lahko razumeli kot skupno identifikacijsko točko vseh: kulturnikov, podjetnikov, delavcev, raziskovalcev, gasilcev, nevladnikov, učiteljev in obrtnikov. Največja umetniška dela, ki so pomagala graditi slovensko skupnost, so vsebovala prav to humanistično razsežnost. Sposobnost, da v različnosti prepoznajo skupno.

Ob 35. rojstnem dnevu slovenske države imamo vzpostavljene vse temeljne pogoje za nadaljnji razvoj. Ne le gospodarski in politični, temveč tudi kulturni in ustvarjalni. Prav zato bi morali od državnih proslav pričakovati več. Ne zaradi spektakla, temveč zaradi spoštovanja do dediščine, na kateri je Slovenija nastala, in do potenciala, ki ga ima pred seboj.

Piše: Nina Granda

Naslovna slika: vir