Arhitektka dr. Živa Deu je leta 2014  postala prva redno zaposlena profesorica v zgodovini na ljubljanski Fakulteti za arhitekturo, kjer je predavala predmet Prenova arhitekture in konzervatorstvo. Poleg pedagoškega dela se je udejstvovala tudi kot projektantka, predvsem pa raziskovalka arhitekturne dediščine Slovenije, sprva kot zaposlena na oddelku za urejanje prostora na Zavodu za družbeno planiranje, po osamosvojitvi pa na ministrstvu za okolje in prostor. Sama ali kot del skupine si že desetletja prizadeva za oblikovanje urbanističnih in arhitekturnih normativov, na osnovi katerih bi ohranili identiteto, razpoznavnost in raznolikost slovenskih naselij, stavb in kulturnih krajin.

Z dr. Živo Deu sva govorili o stanju in potrebnih izboljšavah na področju varovanja slovenske stavbne dediščine, o Šoli prenove, ki jo vodi od leta 2015, ter o njenem raziskovalnem delu.

*

Ste avtorica dveh monografij s skupnim naslovom Arhitektura domov znanih Slovencev. V prvi obravnavate umetnice in umetnike, v drugi pa znanstvenice in znanstvenike. Kakšna je povezava med  značajem človeka ter njegovim najožjim prostorom, stanovanjem?

Ker nas kraji rojstva in življenja močno zaznamujejo, menim, da lahko velike avtorje resnično razumemo šele takrat, ko spoznamo njihove dežele oziroma domove. Povezava je velika, izkazuje se v vsebini knjig.

Moj začetni delovni seznam je obsegal 150 za razvoj slovenske kulture vplivnih ustvarjalcev, ki danes ne živijo več. Na končni izbor, 79 domov, pa je vplivala ohranjenost njihove arhitekture. Številni domovi pomembnih mož in žena so bili porušeni ali pa so z nekakovostnimi prezidavami izgubili velik del izvorne vrednosti.

Zanimali so vas najbolj vplivni, pa tudi manj prepoznavni avtorji?

Res je, med izbranimi so nekateri slovenski javnosti dobro znani, na primer Prešeren, Cankar, Ivana Kobilca, Lili Novy, Valvasor, drugi manj – denimo Borštnik, Kravanja, Mayer Kanskyjeva, pa Kozler in Knafel.

Imajo domovi vseh teh ustvarjalcev kaj skupnega?

Kultura bivanja in z njo zvezana arhitektura stavb sta v slovenskem prostoru zelo raznoliki zaradi različnih prostorskih danosti in kulturnih vplivov. Vidno je, da večina znanstvenikov izhaja iz finančno močnejšega mestnega ali trškega okolja, medtem ko umetnice in umetniki koreninijo v bolj skromnem, a vsestransko navdihujočem podeželju. Vsem pa je skupno, da so bili zelo navezani na prostor svojega rojstva, tja so se tudi vračali in nekateri so si tam kasneje uredili sekundarna bivališča. Te znane osebnosti so pomembno vplivale na razvoj stavbarstva, kmečkega, trškega, mestnega.

Pri Marji Boršnik, literarni zgodovinarki, v knjigi poleg stavbe izpostavljate tudi njen odnos do sveta ter težave, s katerimi se je srečevala. »Največjo oviro za smotrno znanstveno pot so mi vrgle rojenice že v zibel, saj sem se rodila kot – ženska.«

Zapostavljenost žensk znanstvenic in umetnost se skozi zgodovino jasno čuti …

Ženske intelektualke so bile res zelo zapostavljane in sledi o diskriminaciji je ogromno zapisanih v delu, ki so ga zapustile, pa tudi v prostorih.V knjigi denimo pišem o kemičarki Ani Mayer Kansky, prvi slovenki z doktoratom znanosti. Mlada znanstvenica je skupaj z možem, tudi doktorjem kemičnih znanosti Evgenom Kanskym, ustanovila podjetje Dr. A. Kansky. Proizvodni obrat, kjer so proizvajali žvepleni eter in eter za narkozo sta odprla v Podgradu pri Zalogu. V družinski hiši v Ljubljani pa sta imela trgovino, v kateri sta v Podgradu narejene izdelke tudi prodajala.  

Je tovarno in svojo izjemno, še danes navdihujočo podjetniško pot lahko nadaljevala tudi v časih po vojni?

Po vojni je bila tovarna nacionalizirana, odvzeta. Dr. Ana Mayer – Kansky je svojo znanstveno raziskovalno pot zaključila s pedagoškim delom na Srednji tehnični šoli v Ljubljani.

To so zgodbe o pogumu, viziji, pa tudi zgodbe o moči. Pripovedujejo, kako dolgo pot so morale prehoditi ženske, da zdaj lahko me normalno delujemo, a vendar enakost še ni popolnoma dosežena. Če pogledamo samo število znanstvenic danes je to razmerje zelo vprid moškim.

Ste ustanoviteljica izobraževalnega programa Šola prenove, ki se ukvarja z oživljanjem spretnosti tradicionalne gradnje z lokalnimi materiali ter obrtnih veščin. Kakšen je vaš namen?

Z arhitekturno dediščino se ukvarjam že več kot četrt stoletja in ugotovila sem, da znanje ostaja nepovezano. Že pred leti smo na Fakulteti za arhitekturo razpravljali o nuji poglobljenega izobraževanja, povezanega z razvojnim varstvom stavbne dediščine. Razmišljali smo o ustanovitvi katedre, nadalje o posebni šoli, pa ideje niso zaživele. Leta 2015 pa smo zamisel udejanjili z ustanovitvijo Šole prenove. Gre za interdisciplinarno izobraževanje, namenjeno lastnikom, projektantom z vseh področij in vsem izvajalcem. Zaključi se s certifikatom. Šola združuje Zavod za zaščito kulturne dediščine, Združenje zgodovinskih mest Slovenije, Fakulteto za arhitekturo in Srednjo gradbeno šolo. Bistvo so usmerjene delavnice, ki trajajo po 3–5 dni in so sestavljene iz teoretičnega in praktičnega dela. Do zdaj smo izvedli 12 delavnic, s področij izdelave apnenih ometov, sanacije apnenih ometov, izdelave in sanacije kovaških izdelkov, kamnoseških izdelkov in gradnje suhega zidu.

So to tudi izvajalske akcije, na katerih udeleženci sami preizkušajo tehnike na realnih primerih?

Tako je, teorijo povezujemo s prakso. V delavnici, ki je bila namenjena izdelavi in popravilu apnenih ometov, so se udeleženci, načrtovalci in izvajalci, najprej poučili o starih tehnikah gradnje, o pomenu uporabe apnenih ometov pri prenovah starih stavb, o izdelavi apnenih ometov, o napakah in o pravilnih postopkih sanacije. Nato so sami izdelovali apnene malte in nove apnene omete ter sanirali obstoječe apnene omete.

Kakšen je odziv? Je za gradnjo v skladu s tradicijo veliko zanimanja?

Vse delavnice so zelo zasedene, 15–25 prijavljenih. Plačajo sami ali pa njihovi delodajalci. V okviru Šole prenove smo letos v etnografskem muzeju organizirali tudi mednarodno konferenco z naslovom Arhitekturna dediščina in turizem, ki je bila res odlično obiskana, tako da je bila dvorana premajhna. Kar kaže, da zanimanje za dediščino in pravilno prenovo v slovenskem prostoru postopoma narašča.

Kako komentirate trenutno zakonodajo na področju varstva kulturne dediščine v Sloveniji?

Glede na svoje dolgoletne izkušnje doma in v tujini, v teoriji in praksi, moram reči, da se mi slovenska zakonodaja zdi zelo dobra. Zatakne pa se pri udejanjanju sprejetih zakonov in mednarodnih smernic v prostoru, v resničnem življenju. Pogrešam podzakonske akte, izdelane lokalne predpise in smernice, nadalje vpetost v šolske in druge učne programe, pa delavnice na terenu, promocijo v medijih. Izvorni problem za ne preveč zavidljivo stanje na področju kakovostnega razvojnega varstva stavbne dediščine je tudi v prenizki ozaveščenosti javnosti. Za večino medijev so plačila strokovnjakov s področja varstva stavbne dediščine žal odvečna, celo nepotrebna. Zaposleni novinarji pa so redko opremljeni s potrebnim obsežnim in zahtevnim znanjem. To trdim na podlagi lastnih izkušenj – prekinjenih sodelovanj z različnimi časopisnimi in televizijskimi hišami.

Če navedem običajno situacijo; lastnik starega objekta namesto obnove počaka, da se objekt poruši, in raje postavi novogradnjo, ki mu prinaša bistveno manj težav, ter prostor uredi bolj v skladu z današnjimi standardi, tudi zakonskimi. Kako takšnega investitorja, ki nima ponotranjenega občudovanja tradicije, prepričati, naj vendarle raje investira v obnovo, ne v novogradnjo?

Mislim, da je to brezuspešno, sizifovo delo.

Pa če bi pravilno obnovo spodbudili s subvencijami ali podobno pomočjo?

To ima lahko dober učinek. S takšnimi spodbudami so vzorno obnovili urbano in stavbno tkivo Podsrede, trškega naselja v osrčju Kozjanskega parka. Uprava parka je, na pobudo ozaveščenega direktorja, investitorjem obnove oz. prenove krila razliko med lastniku všečno (in tudi denarno dostopno) ter priporočeno, strokovno pravilno, a dražjo in zahtevnejšo rešitvijo. Na primer razliko v ceni med izbranim betonskim zareznikom in zahtevanim opečnim bobrovcem. Takšni prijemi so v slovenskem prostoru redki, so pa zelo prepričljivi, razen kadar gre za lokacije v mestnih središčih, kjer investitor zavestno kupi stavbno dediščino z namenom, da jo bo porušil in tam postavil večjo, višjo stavbo, ki jo bo lahko z zaslužkom prodal. Zavedati se moramo, da v razvoju narodove kulture preskakovanja niso mogoča, kulturo je treba zidati postopoma, opeko na opeko. Vsak nov začetek v razvoju kulturne tvornosti bi povzročil nastanek vrzeli, ki je ne bi bilo mogoče zapolniti, uničilo bi se staro in novo.

Menite, da se je odnos do dediščine v zadnjih desetletjih spremenil?

Odnos do kulturne dediščine se neprestano spreminja. Tako je bila v sredini dvajsetega stoletja, v zamahu gradenj v sozvočju z novo kulturo bivanja socializma, podedovana arhitektura zapostavljena. Napredek je bil zaznamovan z gradnjo novih kulturnih središč, vzgojnih in zdravstvenih ustanov in tudi velikih stanovanjskih sosesk v modernističnem slogu. Te so oblikovala zračna, svetla, tehnično in takrat tehnološko dovršena ter v zelenilo odeta stanovanja. Življenje v starih mestnih in trških jedrih, v starih hišah, pa je postalo nezaželeno, označevalo je zaostalost, temačnost, zanemarjenost in revščino. V času mojega študija, v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, je bilo danes obljudeno, živo in za turiste zanimivo staro mestno jedro mrtvo. Življenje se je pretakalo po današnji Slovenski, od hotela Slon pa tja do Figovca in Evrope, in je bilo od tu usmerjeno proti Tivoliju. Obrat je rodilo sodobno spoznanje o visoki vrednosti urbane in arhitekturne dediščine, pa tudi tuje izkušnje, ki odstirajo kakovost bivanja v hišah s spominom in patino.

Kdaj nekaj postane dediščina?

V Sloveniji je dediščina vse, kar je bilo zgrajeno do zdaj, vse, kar smo do danes ustvarili. Ali je ta dediščina kakovostna, pa bo pokazal čas. V sredini prejšnjega stoletja in še kasneje, v času mojega študija, dela Plečnika niso bila spoštovana tako kot danes. Potreben je bil čas, da se je odstrla visoka kakovost njegove izvirne in samosvoje arhitekture, ki je vredna strogega varovanja. Podobno se dogaja tudi z mlajšo arhitekturo, ki še ni dosegla častitljive starosti, pa jo stroka že ocenjuje za pomembno in dragoceno.

Pred desetletjem so bile v javnosti aktualne polemike v zvezi s Kolizejem. Na Dunaju so podoben objekt porušili že pred časom, pa je bil v času nastanka tehnična posebnost. V Ljubljani ga je stroka na vsak način hotela zavarovati pred sodobnejšo arhitekturo. Pa je bilo to smiselno? Danes imamo tam še vedno nerešen problem.

Kolizej je večplastno zanimiva stara zgradba. Obnovljena in opremljena s primernim programom bi bila v mestu zagotovo veliko več vredna, kot bo takšna ali malo drugačna generična stolpnica. Drugi razvpit primer je Cukrarna. Kaj vse bi lahko napletli okrog monumentalne stavbe, koliko zanimivih zgodb o naši kulturni ustvarjalnosti bi lahko razvili! Interesa pa ni, saj se niti propadanje skozi razkrito streho ne prepreči z navadno cerado.

Osebno me žalosti pogled na Cankarjev klanec in na njegovo sicer zgledno rekonstruirano rojstno hišo, ki pa je vse prevečkrat zaprta za obiskovalce. Cankarjeva dela so vendar prevedena v 18 tujih jezikov – odlična osnova za oblikovanje domačega ali celo mednarodnega kulturnega središča.

Na ta način bi lahko tudi obogatili kulturni obseg Ljubljane, ki je trenutno zelo ozek, omejen na ponudbo mestnega centra.

Res je, čeprav imamo v mestnem centru v zadnjem obdobju veliko število kulturnih dogodkov in različnih prireditev. A tu so po mojem videnju premalo izpostavljeni ustvarjalci naše kulture, ki so tu živeli in delali: Gruber, Zois, Valvasor, I. Kobilca, L. Novy, Vidmar in še koga bi odkrili. Vzor bi lahko bilo nemško mesto Weimar, kjer se vse vrti okrog Goetheja in Schillerja.

Tako bi tudi dobili program, namenjen meščanom, ne turistom.

Posebej pri srcu mi je hiša pesnice Lili Novy. Imenitni baročni palači bi se izjemno dobro podala literarna dejavnost, v pritličju ali v nadstropju, ali pa v poletnih mesecih vsaj na notranjem dvorišču. Morda je združitev varovanja stare arhitekture in sodobnega ustvarjanja tudi priložnost za donos sredstev, ki bi omogočila bolj kakovostno vzdrževanje in druge potrebne posege. Seveda z upoštevanjem mednarodne smernice, da ima pri prenovi prednost varovanje izvornega.

Kakšna je vrednost stavb, ki jih gradimo danes? Včasih gledam sodobno arhitekturo in se sprašujem, kako bo videti čez stoletje. Kaj puščamo za sabo.

Odgovor pojasni izjava enega od kustosov Narodne galerije med mojimi pripravami na predavanje o njeni zadnji prenovi. Rekel je: »Imamo srečo, da je bila stavba zgrajena v začetku 19. stoletja in smo jo lahko dobro prenovili. Če bi bila zgrajena v bolj sodobnem času, bi bila prenova težja, vprašanje je, ali bi bila sploh mogoča.«

Pred nedavnim je bil izveden arhitekturni natečaj za projekt prizidka Drame. Kulturne objekte se prezidava in dozidava, namesto da bi zgradili nove, skladne s sodobnimi potrebami in časom. Menite, da je to dobra rešitev?

Prenovljena Opera, četudi je stara zgradba vzorno in odlično obnovljena, je obremenjena z malho težav, ki jih bo težko zgladiti. Poleg tega, mimogrede, pri oblikovanju prizidka niso bile upoštevane kulturnovarstvene smernice, tudi zato, ker je bil obseg novega, potrebnega in želenega, prevelik. Prepričana sem, da bi se zgodba pri prenovi Drame ponovila.

Ne bi bilo bolje zgraditi novo gledališče?

Da! Sem na strani vseh, ki so že zdavnaj in še vedno predlagajo gradnjo novega gledališko-opernega hrama na novi lokaciji.

Pogovarjala se je: Nina Granda

Portret: Nina Granda

Pogovor je bil objavljen v Outsider #15. Omogočite naše delo z naročilom revije! Vsebine iz tiska le izjemoma objavimo še na spletu.