Piše se leto 2018. Osmi marec je in danes bomo v dar dobile rože. V našem okolju in družbenem sloju nam ni treba nikogar več spraševati za dovoljenje, če se želimo  šolati, če želimo imeti lastno premoženje, če ne želimo imeti družine. Fakulteta za arhitekturo Univerze v Ljubljani vsako leto vpiše znatno večje število ženskih študentk kot njihovih moških kolegov. Hashtag #metoo je živ in aktiven, število žensk na odločitvenih položajih se iz leta v leto povečuje, po svetu pa vznikajo gibanja, ki ženske pozivajo k medsebojni podpori. Zakaj se je torej še vedno vredno in nujno boriti? Zdi se, da je vse nekako tako, kot bi moralo biti. Pa vendarle ni.

Valovi feminizma in boja za pravice žensk so tudi v arhitekturi opravili svoje in položaj ženskih kolegic, ki delujejo v stroki, je na prvi pogled lažji, kot je bil v preteklosti. Hkrati pa je odnos do drugega spola mnogo bolj dvoličen in namesto izrazitega, v nebo vpijočega seksizma, ki ga je bilo nekdaj lahko identificirati in se je proti njemu dalo boriti kot proti enakovrednemu nasprotniku, se diskriminacija žensk v arhitekturi danes poslužuje mehkejših, a zato tudi nevarnejših in težje obvladljivih pristopov. Seksizem je dostikrat zamaskiran do te mere, da ga ne prepoznajo ne tisti, ki ga perpetuirajo, ne tisti (tiste), ki so ga deležni. Če in ko ga prepoznamo, kadar smo ga deležne, ter nanj opozorimo, je prav zato velika verjetnost, da bomo s tem sprožile še večji plaz predsodkov in priučene mizoginije. Da bomo v trenutku etiketirane kot večno nezadovoljne nergačice, ki ne znajo ceniti vsega tega, kar jim je bilo kot ženskam omogočeno.
Kako pomembno je povzdigniti glas, opozoriti na krivice in dvojna merila, postane jasno prav zaradi vseh obrambnih mehanizmov, ki se v ljudeh vzbudijo, kadar to storimo. Ko nam poskušajo na hitro zapreti usta s prežvečenimi argumenti o izboljševanju situacije, nas izzvati s komentarji o sovraštvu do moških, nas uspavati z obljubo, da nam bo v stroki uspelo ne glede na spol, če se bomo le dovolj potrudile, ali pa najhuje: ko nam te stvari ponavljajo tako dolgo, da se na koncu cenzuriramo ali izpojemo same. Ko nam ponotranjeni glasovi preprečujejo, da bi spregovorile o nesorazmerjih, da bi glasno povedale, kar nas moti in si brez pomisleka vzele, kar želimo in kar nam pripada. Ko se bojimo lastnega glasu, ker v resnici ne želimo biti zoprne, domišljave, nezadovoljne posameznice, ki nimajo povedati ničesar lepega, ki so zagrenjene zaradi lastnega neuspeha. Ko podvomimo same vase in lastno avtonomijo, kadar se srečamo s tesno povezano družbo moških strokovnjakov, ki stroko po cehovsko drži v pesti in se med seboj ščiti in podpira. Ko je nadvlada enega spola tako zelo prepojila vse pore življenja v stroki, da nam vzorci, vžgani v našo lastno podzavest, narekujejo, naj se umaknemo, naj molčimo, naj vprašamo za dovoljenje, naj ohranimo konstrukt nežnosti, ki nam je bil v zibko položen skupaj s spolom, in še naprej hranimo veliko fantazmo ženskosti, kakršno je v stoletjih ustvaril patriarhat.
Zato je preprosto pomembno, da pogosto in naglas izrazimo svoje nestrinjanje. Da se ne bojimo opozoriti na stvari, ki še danes niso takšne, kot bi morale biti, čeprav se jih težko vidi in so varljive v svoji pojavnosti. Potrebna je velika mera poguma in angažmaja, da se iz brezna pasivnosti in avtomatizma rodi kritična misel, in še več, da se ta udejanji v organizirani pobudi skupine ljudi. V tem primeru ni pomemben izid revolucije, končni coup moško orientirane arhitekture, temveč je zmaga že samo povzdigovanje glasu. Ker lahko. Ker je nujno.

Piše se leto 2037. Slovenska arhitektka Bika Rebek, avtorica spodnjega stripa, ki že od leta 2017 vodi svojo arhitekturno prakso, hkrati pa predava tudi na univerzi Columbia v New Yorku, je ravno dopolnila 50 let. Kakšen je svet leta 2037, je predvsem odvisno od nas, ki ga pomagamo oblikovati v sedanjosti. Ki iz dneva v dan prekinjamo s škodljivimi in izključujočimi vzorci, ki smo jih podedovali, ter aktivno opozarjamo nanje, hkrati pa v svoja življenja vpeljujemo zavestne spremembe. Pomemben del uresničevanja vizije o polnomočnem položaju žensk v stroki je tudi to, da se ne nehamo boriti, temveč opozarjamo, se organiziramo in neustrašno težimo tudi takrat, ko se zdi, da je vse tako, kot mora biti. Svet leta 2037 je odvisen od nas, arhitektk in arhitektov, ki hkrati s fizičnim gradimo tudi družbeni svet tako znotraj stroke kot izven nje.

 

Avtorica stripa: Bika Sibila Rebek, www.bikaa.net
Strip je bil prvotno objavljen v sodelovanju z http://f-architecture.com/

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja