Letos se je v Londonu z debato »Klasično fantastično« sklenila serija Turncoats. Mladi pobudniki dogodka se selijo na bolj opazen mednarodni oder: izbrani so bili za kuratorje Arhitekturnega trienala v Oslu leta 2019. Poslednji izmed Turncoats debat je v opečnato klet baročne cerkve privabil nekaj sto pretžno mladih arhitektov in ljubiteljev arhitekture. V častivredni tradiciji britanskih debatnih klubov jo je otvorila premisa: klasično v arhitekturi se vrača. Na odru so na desni sedeli zagovorniki, na levi pa nasprotniki tega stališča. Vsak izmed sodelujočih je na začetku v kratkem nagovoru duhovito in strastno predstavil razloge za svojo pozicijo, nato pa se je odprla prava diskusija. Seveda so ji proti koncu sledila vprašanja občinstva, zaključila pa se je s klasičnim obratom: sodelujoči so morali zamenjati vloge in zagovarjati stališča svojih nasprotnikov (od tu tudi ime serije Turncoats, ki bi ga v slovenščino morda lahko prevedli kot »obračanje po vetru«). Ta tradicionalen prijem debatnih klubov se sicer komu lahko zdi sporen – kot da je samo stvar naključja in razpoloženja, za katero stališče se bomo odločili. Vendar pa nihče ne more zanikati, da gre vsaj za učinkovito soočanje z argumenti nasprotnika.

Manifest debatnega dogodka Turncoats

Vse to ni pravzaprav nič posebnega in je samo nadaljevanje večstoletne tradicije angleških (in ameriških) debatnih klubov. Vendar pa je Turncoats oblikoval format dogodka posebej za arhitekte. V Sloveniji največkrat razmišljamo, da smo v svoji majhnosti nekakšna evropska posebnost. Da so meščani pravzaprav vaščani, da se med sabo poznajo vsi sosedje in da so različni poklici zaradi majhnega kadrovskega bazena obsojeni na sistem »veze in poznanstva«. Pravniki, zdravniki in arhitekti, vsaj tisti »tazaresni«, se pač med sabo vsi poznajo. To je verjetno celo res, vendar pa ni nikakršna slovenska posebnost. Pogosto se mi zdi, da je krog odločujočih arhitektov v Londonu približno enako velik kot pri nas. Cehovstvo poklica je tako tu kot tam poskrbelo, da so tudi zamere, ugledi in simpatije podobno incestuozni. In v prepoznanju tega dejstva je Turncoats bil zares zanimiv.

Ob vhodu in pregledu vstopnic smo obiskovalci prejeli izolativne vrečke, v katere smo morali zaviti svoje prenosne telefone. Dogodek namreč ni dovoljeval nikakršne uporabe interneta, fotografiranja, snemanja in drugih zunanjih vplivov. Kar se tu zgodi, tu tudi ostane, so oznanili organizatorji. Na pol konspirativna iniciacija je res zvenela kot geslo za swingerski klub, vendar pa se je tudi v manj razburljivem ozračju arhitekturnega srečanja kmalu obrestovala. Ideja je namreč, da debate ne krojita niti skrb za ugled niti strah pred izrečenim. Tu je dovoljeno izrekati vse, ne da bi vas lahko kdo kdaj pozneje držal za besedo.

Kraj debate: opečnata baročno-funkcionalistična kripta v Londonu. O številu udeležencev pa mi morate zaradi prepovedi fotografiranja verjeti na besedo.

Drugi korak iniciacije ni bil nič manj pomemben. Preden smo začeli, smo skupinsko zvrnili vsak šilce vodke. Ker sta bila vodka in pivo zastonj in priskrbljena v neomejenih količinah, smo se ju pridno posluževali tudi kasneje – pa se dogodek vseeno ni prelevil niti v pretep niti v londonski odvod Piva in cvetja. Stoletja protestantske vzgoje so modrost zmernosti očitno razpasla celo na razgreta arhitekturna srečanja. Koncentracija (ker nihče ni pogledoval na svoj pametni telefon), neobremenjenost (ker nihče ni ničesar snemal ali beležil) in sproščenost (za katero sta bila soodgovorna vodka in pivo) so pomagali k nadvse navdušujočemu rezultatu. Verjetno je bila to ena najboljših, prav gotovo pa najbolj zabavna debata o arhitekturi, kar sem jih doživel. Moja osebna tragedija je, da sem za serijo izvedel šele tik pred njenim zaključnim dogodkom, tako da bo moja prva udeležba tudi zadnja. Zdaj vsaj vem, kaj zamujam. Ne morem pa tega dokazati ne s fotografijo ne z zvočnim posnetkom niti z zabeležkami. Škoda, ker bi si želel takih debat tudi v Sloveniji. Sicer sumim, da bi morala biti količina alkohola omejena in morda celo dodeljena po nakaznicah (drugače bi se ponovil tisti znani stampedo proti buffet mizi, ki smo mu priča na tolikih gala dogodkih), druge invencije pa bi vsekakor obdržal. Morda bi nam pomagale priučiti se sproščene in odprte debate o arhitekturi, ki bi se premaknila onkraj tako pogostega strinjanja, ko se med sabo pogovarjamo samo arhitekti: z nami in našim poklicem je že vse v redu, problem je pač »samo« v naročnikih, državi, splošni izobrazbi, ljudeh in mentaliteti nasploh …

Miloš Kosec