Saj znamenitega pisoarja iz leta 1917, ki ga je Marcel Duchamp, eden največjih umetnikov 20. stoletja, postavil v galerijski prostor in mu s tem podelil status umetnine, ne bi imelo smisla na novo tematizirati, če ne bi umetnik na ta način povzdignil v zavest nekaj nedopustnega. Duchamp namreč ni razstavil kavnega mlinčka, niti kakšne druge priročne iznajdbe, ki so se v začetku stoletja začele pojavljati na tekočem traku. Ne. Razstavil je vulgaren pisoar in ga poimenoval Fountain. Fej! Fontana, ki odplakuje telesne izločke.

In vendar se na tem mestu vsiljuje vprašanje: čemu nespodobnost? Ker je izločanje nespodobno? Od kod taka predstava? Brezmadežno spočetje, vendar! Hja, mistiki so se nekoč spraševali, ali je Kristus sploh izločal? Danes sicer ne bo nihče trdil, da ni, je pa ob tem ostalo potlačeno nelagodje, kar navzven poraja svoje nasprotje: »čistost« kot »čistunstvo«. In tako se začne odbiranje dobrega od slabega, čistega od umazanega, zdravega od bolnega; pojavijo se: EKO pridelki, BIO proizvodi, razstrupljevanje telesa in podobne neumnosti, tako rekoč vsaka smet se znajde pod inkvizicijskim drobnogledom.

V psihološkem smislu so torej smeti precej stara reč, zato se še dan danes vse, kar ne ustreza normi »čistega«, razume kot nadležnost.

Kot begunska kriza, na primer. Včasih si v kakšni lekarni zelo slikovito predstavljam, kakšen vonj so šele morali imeti laboratoriji za proučevanje arijske rase, kajti umazanija, ki jo je potrebno iztrebiti, ima zelo širok pojem, na žalost …

Ampak, kaj bi še radi? Imeli smo vendar 20. stoletje, revolucijo duha in tehnologije. In spet se zdi umetnikovo dejanje toliko bolj utemeljeno, ker sublimira serijski artikel, nekaj, kar je posledično odvrglo tudi prvo odpadno embalažo; kakor da bi vizionarsko napovedal, da bomo z vzpostavljanjem drugačnega ravnovesja med naravnim in urbanim neizogibno trčili s fantazmo gnusa, saj s serijskim pakiranjem neskončnih potrošniških dobrin v bistvu prikrivamo prav to: naš odnos do umazanega. A še preden uspemo tem »smetem« pridati kakšen drug pomen, utegnejo smeti pogoltniti nas; medtem pa protislovje med ugodjem, ki ga v veliki meri zagotavlja »razvoj«, in slabo vestjo, ki ga poraja »čistoča«, postaja vse bolj nevzdržno. Zanimivo bo videti, kaj arheološko dragocenega bodo odkrivali naši zanamci. Najbrž bodo razvojna obdobja določali po geoloških slojih različnih odpadkov; od virtualnega bo ostalo le bore malo. Ampak če strah pred izgubo digitalnih podatkov premočrtno narašča s poplavo smeti, se zdi, da revnejši svet s tem nima težav. Zanj se odpadek ne zdi odpadek, ampak le bolj ali manj uporabna surovina. V Afriki recimo iznajdljivi Masaji iz starih avtomobilskih gum izdelujejo estetsko domišljena obuvala. Žal nisem našel ustrezne velikosti za svojo nogo, mogoče se tudi nisem dovolj potrudil. Je pa ostal pomislek: kako fino bi bilo, če bi vsak posameznik do odpadka zavzel neko izvirno stališče. V življenju sem se naučil, da je število manjših korakov boljša rešitev, kot en velik, ki bi rad spremenil svet čez noč.

Ko sem v devetdesetih zbiral odpadle piksne, da bi iz njih naredil podlage za slike (pri tem pa pri varilcih piva neuspešno iskal sponzorja), sem naletel na podobno dilemo. Koliko jih moram pobrati, da bom rešil svet? No, ko sem očistil samo Metelkovo, je bilo čisto dovolj.

Seveda se tukaj takoj odpre sitno vprašanje: kako lahko nek zarjavel odpadek ali kakšna druga smet, ki se znajde na slikovnem polju, postane kar umetnost? Odgovor ni enoznačen in je intriganten vsaj toliko, kolikor je odplakovalnik urina lahko etablirana umetnina. Saj pravimo, a ne, da je umetnost zrcalo družbe. Torej se lahko estetska vrednost neke rjaste teksture, ki se zgodi v ustreznem historičnem trenutku, povzpne precej visoko. Vedno se mi v spomin vrivajo podobe in zvoki s koncerta v Singapuru, kjer smo družno, kot pleme The Stroj, navduševali prebivalce »najbolj čistega mesta na svetu«. Odvržen žvečilni se tam kaznuje z visoko kaznijo, mi pa smo tja pripeljali 1,7 tone bolj ali manj zarjavelega železja in iz njega izvabljali še nikoli slišano glasbo. Torej? Ja, lahko potrdim, da je odpadek precej uporabna reč. Tudi v estetskem smislu.

Kaj torej z iztrebki naše razvojne poti? Nam socialni položaj v družbi, ki ga narekuje ceneno potrošniško ugodje, res toliko pomeni, da jih nočemo videti? Pa še za posladek: bojda serijski proizvajalec pisoarjev, kakršnega je na ogled postavil Duchamp in se podpisal kot R. Mutt, tedaj sploh ni obstajal. To pa je vprašanje, kaj?

Napisal: Aleksij Kobal, slikar

Outsider 14

 

 

 

 

 

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja