Kadar pišemo zgodovino neke družbe, se ponavadi omejimo na presenetljivo ozek spekter dejstev. Tradicionalna zgodovina običajno sestoji iz letopisov vladarjev, dinastij, visoke politike, datumov bitk in seznamov zmagovalcev. Ne tako davno so zgodovinarji tem hudo omejenim vsebinam dodali še gospodarsko in kulturno zgodovino ter zgodovino zasebnega življenja. Sam pa sem mnenja, da bi si morali na Slovenskem spisati tudi nepremičninsko zgodovino. S tem ne mislim arhitekturne zgodovine, ampak kroniko dejstev, kako neka družba načrtuje, plačuje, zida, biva in preprodaja svoje hiše. Nepremičnine so bile nekdaj (in so danes spet!) daleč največje investicije in naložbe večine posameznikov, oblikujejo naš bivalni vsakdan, še pomembneje pa je, da skozi kredite in najemnine odločilno vplivajo na naše poklicno in zasebno življenje. Nepremičninska zgodovina bi bila zato pomenljiva v vsakršni družbi; pri nas pa bi si zaradi naravnost patološkega odnosa do nepremičnin zaslužila še posebej natančno obravnavo.
Predlagani najvišji razgledni stolp v Rogaški Slatini; foto Občina Rogaška Slatina
Razlogov za smiselnost oblikovanja takšne nepremičninske kronike imamo na pretek. Živimo v deželi, ki jo morda v večji meri kot politične stranke obvladuje AirBnB in naraščajoča neofevdalna prerazporeditev lastništva bivalnih kvadratnih metrov iz rok mnogih v roke peščice, kot so pred kratkim zelo upravičeno opozorili pri Mladini. Namesto z reševanjem akutnih stanovanjskih problemov se lokalne oblasti pogosto raje ukvarjajo z bizarnimi (in spornimi) ornamenti na krožiščih. Namesto infrastrukturnih investicij občine prerade dajejo prednost novim spomenikom, medijsko odmevnim projektom in pregrešno dragim faličnim simbolom. Najbolj vsakdanja patologija pa se kajpak skriva za domačo ograjo; palčki na vrtu združujejo vsaj tako kot vsakodnevno pritoževanje nad politiko.
Predlagani najvišji razgledni stolp v Rogaški Slatini; foto Občina Rogaška Slatina
Ena izmed nedavnih pobud, ki je vzbudila moje zanimanje, je tudi predlagana gradnja razglednega stolpa v Rogaški Slatini. Nekdaj si je morala vsaka občina zgraditi svojo simbolično stanovanjsko stolpnico, ki je na podeželju kot svetilnik napredka oznanjala industrializacijo in proletarizacijo, danes pa je ključ do razvojnega prodora očitno razgledna platforma, nekaj metrov višja od župnijskega zvonika. Višje, kot je postavljena, bolj napredna je občinska uprava. Brali bi jo lahko na različne načine: kot apoteozo turistične industrije (čeprav mi ni jasno, kako so lahko v tako hriboviti pokrajini, kot je naša, razgledni stolpi sploh relevantni), kot zelo dobesedno »širitev obzorij« ali pa kot morebitne novodobne protiturške opazovalnice, ki lepo dopolnjujejo »protibarbarski« limes na Kolpi in Sotli … Preblisk razuma je vsaj v Rogaški Slatini smele načrte vsaj zaenkrat zaustavil, tako da bi bil ta zapis morda odveč, če ne bi ob istem času po naključju naletel na mnogo starejše besedilo. To mi je namreč vzbudilo sum, da ne bi bilo slabo takšne in drugačne občinske nepremičninske patologije povezati z avtohtonimi, skozi stoletja nabranimi izkušnjami … Morda največja, če ne tudi najbolj uspešna svetovnonazorska revolucija preteklega tisočletja pri nas, reformacija v šestnajstem stoletju, se je v precejšnji meri oblikovala ne le kot reakcija na skorumpiran papeški dvor in dvomljive cerkvene prakse, ampak tudi kot odziv na podivjano in decentralizirano pobožnjaštvo raznih lokalnih ljudskih sekt skupaj z njihovimi nepremičninskimi posledicami. Mnoge izmed tisočev ponoči tako mično osvetljenih hribovskih cerkva, zaradi katerih sivijo lasje naravovarstvenikom, ki opozarjajo na svetlobno onesnaževanje, in ki so postavljene na težko dostopnih gričkih daleč stran on naselij (zato tujci radi sprašujejo, komu so bile sploh namenjene), so bile namreč postavljene ravno v tistih burnih desetletjih – kljub temu, da bi bila sredstva morebiti bolj smiselno porabiti za kaj drugega (in to v času, ko protiturške utrdbe za razliko od današnjega sploh niso bili nesmiselna investicija!). Med reformatorji se je proti nerazumnemu nepremičninskemu razsipništvu še posebej ognjevito bojeval Primož Trubar. Preberite si njegovo tirado proti gornjegrajskim lahkovernežem:
Primož Trubar, prvi slovenski nepremičninski (če že ne arhitekturni) kritik?
»Lansko poletje (leta 1561) se je prikazala v Gornjem gradu na južnem Štajerskem, štiri milje od Ljubljane, neka mlada nečistnica. Ta ima roke na hrbtu sklenjene, pobeša glavo in obraz ter vsakemu in vsem pripoveduje, da Devica Marija ne mara več stanovati v cerkvi na Gori pri Gorici in Solkanu (katero cerkev so šele pred dvajsetimi leti začeli zidati na ukaz neke coprnice, ki je menda že kot devica troje otrok zapečkala) in […] hoče imeti drugo cerkev, namreč pri Gornjem gradu.
Na tako njeno besedovanje in pa ker so ljudje na kraju, ki ga je pokazala, videli ponoči veliko število svetlih luči (… ki jih je bila sama nastavila in prižgala), so ti nalagani in nespametni kmetje na taistem griču postavili leseno kapelo ter poklicali čredo farjev, da so tam na oltarnem kamnu mašo brali. Farji so radi tja prišli ter se ukvarjali o tej novi cerkvi, zakaj taka nova božja pota nesejo — kakor sami pravijo — pošten denar za mašo in dobro meso za kuhinjo.
Kratko rečeno: tista malopridna, nečedna babnica s svojimi Baalovimi farji je s svojim lažnivim kvasanjem toliko napravila, da je na praznik Marijinega vnebovzetja avgusta meseca 1561 prišlo k tisti kapeli več tisoč slovenskih kmetov in kmetic. S seboj so pripeljali veliko in drobno živino, obleke, denar, vosek, sveče, sir, volno, predivo in drugih reči, ki so jih darovali Devici Mariji za njeno novo hišo.«
Hribovske cerkvice, razvojni preboj lokalnih skupnosti iz šestnajstega stoletja? Foto: Miran Hladnik
Po štirih stoletjih in pol lahko ugotovimo, da se v naših logih ni spremenilo prav veliko. No, danes bi Trubarju morda izstavili globo zaradi sovražnega govora in žalitve. »Pošten denar za mašo in dobro meso za kuhinjo« pa je le malce bolj arhaično zapisan razvojni cilj slatinskega stolpa, katerega namen je po besedah župana »prispevati k prepoznavnosti turističnega kraja, povečati število prenočitev in enodnevnih obiskovalcev, povečati atraktivnost in promocijo Rogaške Slatine.« Kar ambiciozen cilj za predimenzionirano vertikalo, katere edina otipljiva posledica bi bila, da bi obiskovalci na horizontu zagledali, da poleg Slatine obstajajo še drugi turistični cilji. Vendar pa (ne)smiselnost in (ne)racionalnost nista oviri, ki bi se jih pri nas kaj hitro zbali. Navsezadnje vemo, kako se je zaključilo Trubarjevo ogorčenje: svoje dni je zaključil v Nemčiji daleč stran od domovine, cerkvice na hribih pa so stale in – obstale. Naše župane bi bilo dobro opozoriti samo, da so novozgrajene cerkvice že kaj kmalu prenehale prinašati dividende v obliki živine, denarja, oblek in celo voska za sveče, ter se vsaj v finančnem smislu prelevile v breme …
Miloš Kosec