V Izoli bi radi spet gradili nov otok. Za takšen gradben podvig občina nima le ekonomsko-turističnih (in menda celo okoljskih) argumentov, ampak tudi zgodovinske: saj sta bili naši največji obalni mesti Izola in Koper nekdaj otoški naselji. Nomen est omen: če Isola v italijanščini pomeni otok, otoka pa več ni, bo njegova reinkarnacija za nazaj spet vzpostavila smiselno kontinuiteto med naseljem in imenom. Simbolno poda roko vsakdanjemu pragmatizmu z združitvijo prijetnega s koristnim: graditelji otoka bi namreč izkoristili kar bodoči odvečni material, ki bo izkopan pri gradnji drugega tira.
Nekdaj sta bila v današnjem slovenskem morju dva otoka: Koper in Izola na Valvasorjevi grafiki
Ni potreben prav daljnosežen zgodovinski spomin, da ne bi pomislili na pred kakšnim desetletjem prisotno idejo o »delfinčku« v slovenskem akvatoriju. Nadvse tranzicijska vizualna in konceptualna žalost projekta, po katerem naj bi pred Izolo iz materiala razvpitega predora Markovec iz vode zrastel otoček s tlorisom v obliki živahne pliskavke, je bila tragikomična že takrat. Pa je šlo le za enega izmed množice »otoških« načrtov prvih letih novega tisočletja, ko so bili krediti (in intelektualni domet) poceni, gospodarsko rast pa je poganjala kakršnakoli, še tako paradoksalna aktivnost. Kot vsi daljnosežni načrti je za svojo legitimacijo tudi ta izrabljal nekakšno obsesijo, da moramo imeti vse, kar imajo veliki. Morskega otoka na svojih slabih 50 kilometrih obale ne premoremo (več), zato se izolski otok mnogim zdi ena izmed nujno potrebnih kljukic na specifično slovenskem seznamu stvari, ki jih domnevno potrebujemo za izgradnjo svoje samozavesti.
Delfinček, ki mu na srečo ni bilo dano plavati pred Izolo (vir: www.delo.si)
No, uradna utemeljitev je bolj suha in birokratska, obenem pa uporablja malce krožno argumentacijo. »Projekt umetnega otoka pred Izolo je že sestavni del regionalnega prostorskega načrta, saj je za razvoj vseh dejavnosti v tem delu Izole gradnja otoka izjemnega pomena,« so menda izjavili na izolski občini. Otok še ni tehnično projektiran, neuradno se govori le o površini okrog 40.000 kvadratnih metrov ter programu novega objekta, ki naj ne bi bil namenjen stanovanjem in izgradnji turističnih zmogljivosti, ampak le plažam, gostinski ponudbi, zelenicam in morda tudi manjšemu botaničnemu parku. Želja po omejitvi zasebnih komercialnih interesov, ki je izražena v planskih dokumentih bodočega otoka, je hvalevredna, vendar pa so nas pretekle izkušnje rokovanja z javnim naučile, da se na njih ne zanašamo preveč. Vse prelahko si je namreč predstavljati, da takšen neomadeževani krasni novi svet v prvih nekaj letih obstoja izkaže negativni saldo poslovanja, ki mu sledijo zasebne koncesije, vstopnina in končno odprodaja ali dovoljenje za gradnjo na novozgrajenem »neizkoriščenem potencialu«. Delfinčka več nihče ne omenja, tako da Izola morda le ne bo postala mini Dubaj; po drugi strani pa se moramo vprašati, ali je oblika otoka res najbolj sporen del novega-starega predloga? Kaj pravzaprav pomeni zgraditi nov otok in zakaj je ideja dovolj močna, da ni nikoli zares pokopana?
Še en tranzicijski arhipelag izpred desetletja … (vir: www.delo.si)
»Noben človek ni otok.« Krilatico je danes najpogosteje najti na facebook objavah z nasveti za življenje à la Paulo Coelho ter v kakšni čestitki ob življenjskem jubileju, izvorno pa je del daljše misli angleškega renesančnega pesnika Johna Donna:
Noben človek ni otok, popolnoma sam zase; vsak človek je kos celine, del kopnega; če morje odplavi grudo zemlje, se Evropa zmanjša, kot bi se zmanjšal rtič, kot bi se posestvo tvojih prijateljev ali pa tvoje lastno; smrt slehernega človeka vzame del mene, ker pripadam človeški vrsti; in zato nikdar ne pošiljaj poizvedovat, komu zvoni; zvoni tebi.
Zdi se, da je del fascinacije z izgradnjo novega otoka povezan tudi z željo po zanikanju ideje vzajemne povezanosti in soodvisnosti, družbene kohezivnosti, ki jo je s prispodobo o otoku izrazil John Donne. Zgraditi otok pomeni skorajda zgraditi nov svet: bleščeč, pristen in brezmadežen svet, ki je vstal iz tabule rase morja kot nov začetek. To ni le ideja za arhitekta ali urbanista, ampak naloga za ultimativnega Načrtovalca; pravzaprav gre za božanski projekt. Bog pa navadno ustvari nov svet, ko ni več zadovoljen s starim (ki ga je pred tem uničil). Takšna biblijska prispodoba je vsaj malce na mestu. Nikakršna psihoanalitična šola ni potrebna, da ne bi v želji po otoku prepoznali tudi implicitne nezaupnice vsemu, kar že obstaja, kar je na celini, kar je prepleteno z vsem drugim, z banalnimi in vsakdanjimi ekonomskimi, družbenimi, kulturnimi in socialnimi skrbmi in problemi. Šele, ko človek obupa in dvigne roke nad obstoječim, postane ideja novega začetka oziroma novega otoka zares privlačna, mikavna, skorajda utopična. In nov otok, nevezan na skrbi in tegobe celine, predpostavlja tudi novega človeka – takšnega, ki ne bi bil ujet v družbene okove, o katerih piše John Donne. Človek, ki bi bil otok in ki bi stal sam zase, v popolni in inertni samozadostnosti, je tudi človek, za katerega lahko predvidimo povsem nova pravila igre. Ta ne bi nujno vključevala takšnih »zaviralcev razvoja«, kot so javno dobro in nekomercialni interes. Tu utopija postane distopična.
Eden izmed načrtov za bolj “organski” otok – pa je oblika res najbolj pereče vprašanje? (vir: www.delo.si)
Zato se mi zdi, da je v obsesiji z gradnjo otoka nekaj globoko nihilističnega – ali pa vsaj prostorsko in družbeno eskapističnega. Tistih 40.000 m2 proste površine, na katerih bi lahko gradili nov idilični svet, je v obliki opuščenih nekdanjih industrijskih površin podeseterjenih že samo v neposredni okolici izolskega historičnega centra. Površine republike Slovenije pa je za celih pol milijona takšnih otočkov, in to ne glede na dejstvo, ali so v obliki delfinčka ali pa v bolj »sodobih«, organskih konturah. Ni naključje, da so projekti za otok pred Izolo na zanimiv način vezani na cikle gospodarske rasti. Ideje o delfinčkih so bile najbolj v ospredju tik pred izbruhom gospodarske krize pred slabim desetletjem – zaradi slednje so nato tudi potihnile. Da je nova, posodobljena pobuda za gradnjo otoka lansirana skupaj z novim obdobjem gospodarske rasti, ni naključje. Če bi vsako obdobje rasti prispevalo novo idejo za otok, vsaka kriza pa bi to idejo dopolnila z gluho praznino morja, bi se pred nami izrisal zanimiv arhipelag slovenske tranzicije: otoki v obliki optimistično-eskapističnih majhnih rajev in s praznim razburkanim morjem okrog njih. Takšna neznana morja pa so raziskovalci pred stoletji opremljali z opozorilnim napisom hic sunt dracones, tu so zmaji. Mar ne bi bilo bolj optimistično poskusiti zgraditi krasen novi svet na enem iz že obstoječih koščkov našega skupnega prostora, četudi se nam celota še izmika? Morda pa je za sprejetje takšne preproste resnice zares treba najprej zgraditi čisto nov svet in ga nato še uničiti.
Miloš Kosec
Podprite Outsiderja z naročilom!
