Štiriindvajsetega avgusta je v Sarajevu umrl Ivan Štraus, ki se je v tem nacionalno fluidnem in nemirnem okolju identificiral za bosanskega arhitekta slovenskega in hercegovskega porekla (njegov oče je bil Slovenec). Štraus je bil eden izmed zadnjih velikih visoko- in poznomodernističnih arhitektov, katerih kariera se je časovno skoraj povsem ujemala z obstojem socialistične Jugoslavije. V Sarajevu je v sedemdesetih in osemdesetih v prehodnem jeziku poznega modernizma in zgodnjega postmodernizma postavil nekaj najbolj opaznih arhitekturnih označevalcev v prostoru; med njimi je treba omeniti vsaj hotel Holiday Inn in UNIS stolpnici.

Po vojni obnovljeni Holday Inn, ki je bil med obleganjem sedež številnih tujih novinarjev

Štrausovo morda najbolj znano in ikonično delo, Muzej letalstva v Beogradu, je bilo zaključeno leta 1989. Naslednje leto je arhitekt zanj prejel nagrado Borba za najboljšo arhitekturno realizacijo in se upokojil. Bogata in ustvarjalna kariera je bila okronana z nedvomnim uspehom. Nato pa je izbruhnila vojna in propad skupne države; z njo se je začela druga, precej drugačna in bolj turbulentna kariera Ivana Štrausa, in v njej je deloma po lastni volji, deloma pa po sili razmer vztrajal do konca.

Retrofuturizem interjerja Muzeja letalstva v Beogradu

Muzej letalstva je nenavadno, futuristično in obenem že tudi retro delo – enakovredno je zavezano tradicijam umetniških avantgard iz začetka stoletja in zgodovinskemu občutku, da se futurizem nepreklicno izteka. Balkan se je nenadoma in silovito odrekel procesom modernizacije z vsemi uspehi in tudi strukturnimi problemi povojnih desetletij in se redefiniral v netransparentno množico med sabo vojskujočih se, na pol fevdalnih državic. Velika gobasta struktura muzeja, ki s svojo formo oblikuje zavetje za zgodovinske primerke zračnih plovil pod in v sebi, je zato postala s svojim dokončanjem pravzaprav nepotrebna. Letala so namesto v muzeje vzletela proti svojim (nekdanjim) državljanom in nikjer ni bil bratomorni vznik barbarizma bolj očiten in bolj boleč kot ravno v mestu, ki si ga je Štraus izbral za svojega. Sarajevo je postalo najbolj prepoznavno bojišče novega barbarizma in nedavno preminuli arhitekt je moral iz svojega balkona spremljati bombardiranje, obstreljevanje in požige svojih stavb. Arhitekti med vojno navadno molčijo. Štraus je svoj protestni krik med vojno zapisal v leta 1995 objavljenem dnevniku »Arhitekt in barbari«, v katerem je zapisal svoje občutke ob pogledu na goreči stolpnici UNIS:

»Gledal sem ju z neizmerno žalostjo. Trenutki njune izgradnje in moj ponos so se odvili pred mojimi očmi kot na filmskem traku, ko je ena izmed njih sinoči zagorela kot bakla.«

Stolpnici UNIS neposredno po vojni

Po koncu vojne je Štraus dobil priložnost, ki je arhitektom le redko dana: obnoviti in prezidati lastne v vojni uničene objekte, med njimi poslovne stavbe Elektroprivreda. Kljub svojemu globokemu in v vojni izbrušenemu humanizmu je arhitekt ohranil tudi povsem graditeljski pragmatizem in nesentimentalno veselje do ponovne priložnosti, morda celo izboljšave. Ni se strinjal s stališči, da je zaradi zgodovinskega in čustvenega pomena uničenih zgradb ključno, da se jih obnovi v izvorni obliki. Kot je sam dejal, bi bila

»… tragedija, če pri obnovi ne bi ustvarili še boljše zgradbe od tiste, ki je bila zgrajena prvič. Z malce črnega humorja rečeno: tretja rekonstrukcija bi bila še boljša.«

Zgradba Elektroprivrede, ki jo je Štraus postavil dvakrat

Vendar pa mu je poslednjo zelo osebno tragedijo prinesla ravno rekonstrukcija stolpnic, katerih uničenje je njun avtor v živo spremljal leta 1992. Uničeni stolpnici UNIS, v Sarajevu znani kot srbsko-bošnjaški dvojec »Momo in Uzeir«, sta med vojno postali simbolj kljubovanja obleganju, po vojni pa so ju kljub protestom njunega avtorja rekonstrukirali brez njegovega sodelovanja – po politični odločitvi, kot je bil prepričan. Štraus je tožbo za zavarovanje avtorskih pravic izgubil, tako da je moral zadnja leta preživeti ob bednih 200 evrih mesečno; ostali dve tretjini pokojnine so mu redno rubili za poplačilo sodnih stroškov in tako celo avtorju najbolj prepoznavnih elementov sarajevske urbane podobe dokazali, da je bosanska tragedija dvojna in da vojno uničenje uspešno tekmuje s povojno ekonomsko in družbeno fragmentacijo. Štraus je morda najbolj osebno občutil skrajnosti arhitektove odgovornosti, uspehov in katastrof, ter je marginaliziran, vendar neomajan na prvi bojni črti vztrajal vse do svoje smrti pri častitljivih devetdesetih letih.

Miloš Kosec

Vojna panorama Sarajeva s poškodovanimi Štrausovimi Holiday Innom in UNIS stolpnicama

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja