Loos in ljubljanska “lastna vila”

od • julij 10, 2015 • Osebnosti, Razmislek2 komentarja3880

Naslov članka kajpak nekoliko zavaja; kolikor mi je znano, niso na dan prišla nikakršna nova odkritja o morebitnih arhitekturnih projektih Adolfa Loosa v slovenski prestolnici. Nasploh je imel Loos z našim prostorom le malo stikov, vsekakor precej manj kot s takratnim avstrijskim, češkim in celo hrvaškim okoljem – v Zagrebu se je večkrat zadrževal, bil pa je tudi dober prijatelj z Viktorjem Kovačićem in drugimi zagrebškimi arhitekti obdobja med obema vojnama. Vendar pa ga na kljub temu na slovensko situacijo vežeta (vsaj) dve bežni, pa zato toliko bolj zanimivi opombi, drobni notici pod črto. Prva je bolje poznana, saj se tiče Jožeta Plečnika in njegove dekoracije dunajske dvorane v Plečnikovem zgodnjem secesijskem obdobju, o kateri se je Loos zelo pohvalno izrazil. Glede na to, kako izredno zagrizen in žolčen nasprotnik secesijskih arhitektov je ta protofunkcionalist navadno bil (o čemer nazorno pričajo njegove uničujoče kritike Moserja, Van de Veldeja in Olbricha), je pohvalni zapis o Plečniku še bolj zanimiv kot se zdi na prvi pogled. Pa tudi bolj poveden, saj se je Plečnik kmalu nato izrazno popolnoma osamosvojil in tudi sam postal arhitekturni samotar.
Tu pa me zanima še bolj bežna notica, ki jo zasledimo v »Das Andere«, časopisu, ki ga je Loos po svoji vrnitvi iz Amerike, kjer se je navdušil nad novo funkcionalno arhitekturo in splošno moderno kulturo, urejal in zanj tudi skoraj izključno sam pisal. Po vrsti člankov v najpomembnejšem liberalnem dunajskem časopisu Neue Freie Presse, sta l. 1903 izšli dve številki Loosovega lastnega časopisa, ki pa sta bili tudi zadnji; končni neuspeh publikacije pa je kvečjemu dokaz njene izrednosti. Prav gotovo je Adolf Loos še danes najboljši predstavnik težavne dvojne vloge arhitekta-pisca: ne le zaradi prodornosti in vplivnosti svojih idej, temveč tudi zaradi izredno izbrušenega in polemičnega sloga. V sodobnosti mu lahko za mlačnega naslednika pogojno služi le Koolhaas. Kot se za protofunkcionalista spodobi, tudi v pisanju oblika sledi funkciji, funkcija »Das Andere« pa je bila razburkanje larpurlartističnega secesijskega dunajskega vsakdana in avstrijske lagodnosti obenem. Vojna obema je v podnaslovu časopisa – »List za uvedbo zahodnjaške kulture v Avstrijo« – jasno napovedana. Loos v »Das Andere« pravzaprav ne piše kaj dosti o arhitekturi; bolj ga zanimajo splošna kultura, notranja oprema, kultura bivanja, za malo pa se mu ne zdi niti natančno opisovanje, kako je treba jesti (in soliti jedi!), kako se oblačiti, na kateri strani spremljati damo na ulici (s praktičnimi primeri ob vseh možnih spremenljivkah) – skratka, kako biti sodoben in spodoben človek, kot je ta dva pojma razumel Loos. Ker ima časopis izrazito poučen namen, je bila sestavni del tudi rubrika s pismi in odgovori nanje; mišljena je bila nedvomno kot izobraževalni, obenem pa tudi polemični stik pisca z bralci. Eden izmed Loosovih odgovorov na prejeta pisma v drugi številki »das Andere« je tudi tale:

loos_andere
Nemški nacionalec, Ljubljana:
Vašo epistolo sem bral z vedno večjim veseljem, ki se ni zmanjšalo niti, ko ste mi zagrozili, da mi bo »sijajni« Ostdeutsche Rundschau gotovo pokazal zobe. Toda ko sem prebral podpis: Heinrich Wettach, akad. slikar, Ljubljana (v lastni vili), me je smeh minil. Torej tega ni pisal navaden človek, temveč nekdo, ki živi v lastni vili. Izprašal sem si vest. Obljubim, da se bom poboljšal.
Teh nekaj vrstic je zabavnih, obenem pa kljub svoji jedrnatosti dovolj povednih. Na žalost ne izvemo, kakšno pismo je slikar Wettach poslal na uredništvo »Das Andere«, glede na ton pa je jasno, da ni spadal v kategorijo bralstva, ki bi od Loosa želeli nasvet ali vodstvo po svetu umetnosti in arhitekture. Ker poznamo piščevo ime, lahko dokaj hitro ugotovimo tudi, zakaj je tako. Heinrich Wettach, na Dunaju rojeni in do konca prve svetovne vojne v Ljubljani delujoči slikar, je tipičen primer akademskega slikarja spodobnih, a povsem povprečnih umetniških sposobnosti, ki so jih evropske akademije lepih umetnosti in zasebne slikarske šole v drugi polovici devetnajstega stoletja proizvajale kot po tekočem traku. Že bežen pregled njegovega opusa nam pokaže, da je bil v času preloma stoletja ne le za Loosa, temveč tudi za secesijske umetnike zastarel in preživet tip slikarja, katerega glavna naročila so bili reprezentativni portreti nemškega dela ljubljanskega meščanstva in industrialcev v slogu akademskega realizma. Da mu je nacionalna usmerjenost tudi sicer ne le pomembna, ampak kar določujoča lastnost, priča tudi njegovo samooklicanje za »nemškega nacionalca«. Kot izvemo iz notice Slovenskega biografskega leksikona, pa se je Wettach poleg slikarstva in poučevanja slikanja ukvarjal tudi z glasbo; kot član Filharmonične družbe, ki se je do konca stoletja prelevila v popolnoma nemško kulturno ustanovo (od l. 1908 naprej pa smo imeli v Ljubljani kar dve filharmoniji, nemško in slovensko), je na koncertih godalnega komornega orkestra sodeloval kot violinist in pianist. Njegovemu članstvu v Filharmonični družbi se imamo verjetno zahvaliti za, kolikor mi je znano, še edino javno razstavljeno Wettachovo umetniško delo v Ljubljani – cikel štirih glasbenih muz (oz. alegorij štirih simfoničnih stavkov, odvisno od vira) v glavni dvorani današnje Slovenske filharmonije. Zaradi umestitve novih orgel ob zadnji prenovi so slike, ki so bile nekdaj skupaj v nizu, sicer nekoliko razmaknili, sicer pa so na istem mestu že od odprtja filharmonične zgradbe l. 1891.

5076be66_greathallslovenianphilharmonicfotobrankocvetkovic
Provincialni akademski slikar-portretist, salonski glasbenik in nacionalist, živeč v »lastni vili« – meščanska figura srednjeevropskega devetnajstega stoletja torej, ki za Loosa gotovo predstavlja vse tisto, kar v tedanji Avstriji ni ne zahodnjaško ne sodobno. In ne moremo si kaj, da se ne bi ob branju njegovega odgovora tudi mi nasmehnili. Še vedno pa nas zanima: za katero vilo gre? Je »lastna vila« še ohranjena, in če je, kako se na njej odraža pečat njenega nekdanjega lastnika, kako bi jo lahko povezali s to kratko notico v časopisu, v kateri je tako jedrnato izražen kulturni prepad med filistrom in modernistom nekega specifičnega miljeja l. 1903? Kajpak, zgradba je še tu in še nikoli ji ni šlo bolje. Wettachova vila je verjetno največja ljubljanska ohranjena vila s konca 19. stoletja (če slikarjeva umetnost opazovalca pusti hladnega, pa ga velikost in ambicioznost zasnove vile, ki sugerira poslovno uspešnost njenega graditelja, prav gotovo ne!). Povrhu vsega se lepo, skoraj prelepo vklopi v sklop stereotipov o Wettachu, ki smo si ga zgradili. Objekt je zgrajen v slogu nemške renesanse (ne pozabimo, naročnik je samodeklarirani nemški nacionalec!), stavba je s stolpiči, izzidki in balkoni izrazito slikovito, da ne rečem slikarsko razgibana, poleg tega pa ji fasade krasijo risbe v sgrafitto tehniki ter celo avstro-ogrski državni simboli. Kakovostno historicistično delo arhitekta Alfreda Bayerja, prav gotovo. Verjetno je imel tudi akad. slikar sam vlogo pri snovanju, njegove pa so brez dvoma tudi risbe na fasadi. Obenem pa je tudi tiste vrste vila, ki bi lahko služila za ilustracijo Loosovih besed o sodobni meščanski vili ob obali jezera v sestavku Arhitektura: »Kaj pa je tam! Neka neubranost v tem miru. Kot nepotreben hrup. […] vila. Stvaritev dobrega ali slabega arhitekta? Tega ne vem. Vem samo, da ni več miru, spokojnosti in lepote.«

am-wettach
Loos na žalost zelo verjetno ni nikoli uzrl »lastne vile«, iz lastnika katere se je tako posrečeno ponorčeval. Tudi Heinrichu Wettachu ni bilo dano, da bi v vili dočakal svoja stara leta; l. 1918 se je s sesutjem Avstro-ogrske monarhije njegov nacionalni zastavek in zastavek mnogih ljubljanskih Nemcev sesul v nič. Takrat je zapustil Ljubljano in zadnjih deset let svojega življenja preživel na avstrijskem Koroškem. Vsaj v nečem sta si bila oba podobna, večna outsiderja v lastnem okolju. Zadnji ironični obrat pa sta oba »akterja« naše minimalne opombe iz arhitekturne zgodovine zamudila za kar nekaj desetletij. V nekdanjo Wettachovo vilo se je namreč po obsežni prenovi l. 1999 vselilo ameriško veleposlaništvo, vse od takrat je stavba tudi obvezni postanek skoraj vseh protestnih gibanj v slovenski prestolnici. Na koncu koncev si je predstavništvo države, ki jo je Loos pred dobrim stoletjem tako občudoval in zrl v njej edino zares moderno kulturo, znak novega časa, ki ga je na secesijskem Dunaju tako pogrešal, za svoj reprezentativen sedež izbralo ravno »lastno vilo«, eklektični dom onega umetniškega »nazadnjaka« iz že davno natisnjene časopisne notice.
Miloš Kosec

 

 

Sorodne vsebine

2 Responses to Loos in ljubljanska “lastna vila”

  1. Miloš Kosec pravi:

    Kolikor vem, se je prodajal le na Dunaju; tako ali tako sta izšli le dve številki; vendar pa je Loosov kontroverzni sloves gotovo poskrbel, da sta tudi ti dve številki dosegli umetniške in arhitekturne kroge po vsej monarhiji. Sicer pa so bila tista leta zlata doba kavarn in s časopisi, tako uveljavljenimi kot novimi, pa tudi nekaterimi bolj strokovnimi, so ljudje najpogostje prihajali v stik prav tam. Morda je kakšen izvod Das Andere zašel tudi v katero izmed ljubljanskih kavarn. Vsekakor je Wettach nekako prišel do prve številke, če je bilo v drugi omenjeno že njegovo pismo, s katerim je očitno hotel polemizirati z Loosom …

  2. Anonimno pravi:

    dobra.

    Sicer je najbrž preveč sklepati, da se je Das Andere prodajal tudi v Ljubljani?

Komentarji