Gizela Šuklje
Brskanje po slovenski zgodovini ne pripelje tako zlahka do samostojne projektantke. Ženske so vedno zaznamovane s težjimi zgodovinskimi okoliščinami, v katerih so bili moški rojeni kreatorji, ženske pa njihove sledilke in pomočnice iz ozadja. Če že odkrijemo ženska imena, so v zgodovinskem spominu praviloma shranjene kot »nekogaršnje« ženske, zaznamovane prej s pripadnostjo nekomu, kot lastni misli, ženske so pomočnice, sodelavke, asistentke. Ob Plečnikovem letu odkrivamo takšno ustvarjalko, v redkih dozdajšnjih predstavitvah vedno popolnoma zaznamovano s podrejenostjo mojstru. A njena zgodba, kakor se odstira v njenih osebnih dnevniških zapiskih, dopisovanjih, in skicirkah, dokazuje, da je bila močna, samostojna avtorica. Le necelovito prikazovanje Gizeline zgodbe bi jo umestilo zgolj na pasivno mesto pomočnice, izrisevalke, skrbnice. Zato ob Plečnikovem letu namesto mojstru, ki v zadnjih letih pridobiva zasluženo veljavo v stroki in družbi, izpostavljamo njegovo somišljenico, ki bi ji, v spletu drugačnih dogodkov, pripadalo vidnejše mesto v zgodovini.
Zaklad arhivskih dokumentov o arhitektki Gizeli Šuklje, njenih intimnih dnevniških zapiskov, pariških pisem, skicirk, arhitekturnih načrtov, grafičnega oblikovanja in tipografije, razkriva, kompleksno, rahločutno osebnost, presunljivo globoko predano služenju Ideji Arhitekture, iskanju njene lepote in resnice, zaznamovano z britkimi okoliščinami svojega časa. Zgodba Gizele Šuklje je pripoved o samostojni, pogumni in nadarjeni ustvarjalki, ki se je zavestno zapisala arhitekturi, čeprav je bilo to v nasprotju s pričakovanji in družbenimi možnostmi za žensko zgodnjega 20. stoletja.
Štiriindvajsetletna Gizela v Parizu je imela velike sanje.
»Prav rada bi prišla v žensko družbo in moj stari sen je, stvoriti družbo dveh ali treh arhitektkinj z določenim programom in jasno smerjo in otvoriti lastni atelje, pa naj bi to bilo v Parizu ali kje drugje.«
O Gizeli Šuklje so raziskovali: Nina Granda, Bogo Zupančič, Damjan Prelovšek, Aleksander Ostan, Miloš Kosec, Ajda Bračič, Matevž Granda
Več v 11. številki revije Outsider →
Anton Laščak
Arhitekt Anton Laščak, ki se je svetu predstavljal s svojim italijanskim imenom Antonio Lasciac, je v Gorici rojen arhitekt slovenskega rodu. Po študiju na Dunaju (Gorica je bila tedaj del Habsburške monarhije) in nekajletnem delu v rodnem kraju se je kot 26-letnik preselil v Aleksandrijo. Razdejana, a kozmopolitska Aleksandija je po britanskem bombardiranju julija 1882 predstavljala izjemno priložnost graditeljem, načrtovalcem in podjetnikom iz cele Evrope. Laščak je v prvih dvajsetih letih zasnoval veliko pomembnih stanovanjskih in javnih stavb, svoj veliki met pa doživel l. 1907, ko ga je mladi kediv Abbas Hilmi, ki se je tudi šolal na Dunaju, imenoval za dvornega arhitekta.
Če kaj, se Laščak nikdar ni bal veličine. Pestra gradbena dejavnost in premožni naročniki so mu bili pisani na kožo. Bil je pravi izvedenec za italijansko arhitekturo 16. stoletja in zato zlahka odgovarjal na zahteve tujih investotorjev ter tudi na sanje premožnih in vplivnih Egipčanov o Evropi. Neorenesančni slog je občasno zamenjal za secesijo, kmalu pa ga je pozicija napeljala na nov slogovni izraz: kot dvorni arhitekt je namreč postal član Komisije za varstvo arabske umetnosti, iz katere je v smislu vzpostavljanja nove egipčanske identitete črpal navdih za nov, moderen arabski slog. Z velikim talentom za eklekticizem je Laščak postal soavtor neoislamskega sloga, ki je bil tudi njegov osebni slog. Zase ga je uporabil na novogoriški vili, svojem počitniškem domovanju. Evropejci se svojim sanjam o Orientu pač ne moremo odpovedati, kakor se niso mogli odpovedati Egipčani sanjam o Evropi, in za nekatre je Laščak še naprej načrtoval v historičnih evropskih slogih.
O Laščaku pišejo: Ervin Hladnik Milharčič, Tino Mamič, Matjaž Kačičnik, MIloš Kosec, Janja Brodar.
Več v 10. številki revije Outsider →
Andrea Palladio
O Palladiu menimo, da vemo skoro vse. Zato ne bom našteval ne biografskih podatkov ne izvedenih in neizvedenih ali le atribuiranih del ne razčlenjal razvoja njegovih zamisli. Znana retorična figura? Vsekakor. Polemika Ad Willelmum postane pravi locus communis, tako da zaradi pogostih ponovitev niti ni več zares udarna. Vendar se zdi ta parafraza primerna prav v zvezi s Palladiom, ki postane podoben arhitekturni locus communis. Zato ne bom … Vse, kar sem naštel, naredi nekoč z bleščečo fineso profesor Marjan Mušič v Velikih Arhitektih II (1966). Lektorji, ne popravljajte. Pravopisna napaka je storjena nalašč!
Toda! Palladio in recentni slovenski arhitekturni horizont – to je vprašanje, ki si ga smemo in celo moramo zastaviti. Palladio kot avtor imenitnih vil bi bil lahko vzornik arhitektom, katerih ideal ali domet je zgolj enodružinska hiša, če mogoče, »v naravi« (beri: na podeželju ali v predmestju), ali celo študentom, ki rišejo adaptacije podstrešij s ciljem, da jih objavi ad maiorem gloriam facultatis kakšna tedenska priloga Dela. Morebiti hudo pretiravam, toda zdi se mi, da sodi kljub svoji dokajšnji izobrazbi na začetku kariere tudi on med takraten prekariat, potem pa tudi med tiste redke, ki si izbojujejo boljše mesto v družbi le s svojo izjemno pametjo: kot izučen kamnosek postane priučen arhitekt …
O Palladiu razmišljajo: Fedja Košir, Miloš Kosec, Tinka Prekovič, Matevž Granda
Več v 7. številki revije Outsider →
Friedensreich Regentag Dunkelbunt Hundertwasser
Hundertwasser ni bil arhitekt. Pravzaprav niti slikar ni bil. Niti kipar. Niti ekolog. Pa vendar je zgradil kar nekaj zgradb, naslikal ogromen opus, postavil veliko skulptur in poučeval na Likovni akademiji na Dunaju. Zasadil mnoga drevesa in celo objadral svet. Uvodne ugotovitve se nanšajo predvsem na njegovo formalno izobrazbo. Res se je vpisal na Likovno akademijo, vendar jo je po treh mesecih zapustil.
Hundertwasser ni čutil pripadnosti nobenemu sistemu. Ni priznaval avtoritet. Edina avtoriteta sta mu bila planet Zemlja in Življenje. Nekateri biografi ugotavljajo, da ta odklon izhaja iz dobe otroštva. Njegov oče je bil »arijski« nemec, mati je bila judinja. Kmalu po rojstvu je oče umrl. Friedrich je najobčutljivejša leta mladosti preživel med vojno, v nacional socialističnem nemškem rajhu. Zahvaljujoč očetovemu poreklu, je družina preživela. Poleg Friedricha, še njegova mati in babica. Označevala ga je oznaka HJ. Za mladega Hundertwasserja je imela dvojni pomen »Hitler Junge« in »Halbjude«. Torej Hitlerjev Mladinec in pol jud.
Hunderwasser je slaba vest sodobne arhitekture. Arhitekti se iz njega običajno norčujejo ali pa ga prezirajo. Na fakultetah o njem ne predavajo (razen morda kot primer negativne prakse). Sam sem bil študent, ko je leta 2000 umrl. Ne bom pozabil iskrene reakcije mojega takratnega mentorja: »Edino prav!« Kolikor ga stroka prezira, toliko bolj ga javnost ljubi. Vsak dan obišče KunstHaus na Dunaju množica turistov ali oboževalcev. Obužujejo ga tudi otroci.
Sam razumem arhitekturo Hundertwasserja kot manifest. Odgovor umetnika na takratno stanje masovne hiper produkcije. Čeprav še ni bilo groženj globalnega ogrevanja ali skrbi z odtisom CO2, se je Hundertwasser teh težav zavedal. Zelena arhitektura zavzema vse bolj pomembno mesto v razvoju arhitekture. Hundertwasserjeve ideje postajajo vse bolj aktualne. Ne v obliki ampak v konceptu.
O Hundertwasserju razmišljajo: Tinka Prekovič, Miloš Kosec, Matevž Granda, Nara Petrovič, Matej Beltram, Nina Granda.
Več v 6. številki revije Outsider →
Adolf Loos
Edina velika zgradba Adolfa Loosa, govorimo seveda o stavbi na Michaelerplatz v središču Dunaja, je dvignila več prahu in odprla več polemik, kot marsikateri obsežni opus kakega drugega arhitekta. Stoji nasproti glavnega vhoda v cesarsko palačo Hofburg in, ko je bila leta 1911 dokončana, se je vsa javnost začela zgražati. Še celo sam cesar, Franc Jožef I., naj bi prenehal uporabljati glavni vhod v palačo in je do nje dostopal le še iz Ringa. To, da so novosti sprejete z odporom in posmehom, ni nobena posebnost niti za Dunaj: stavbo Secesije se je prijelo ime Zeljna glava in Hollainov nadstrešek pred Albertino Bencinska črpalka. Ogorčenje nad Loosovo stavbo pa je preseglo hudomušna poimenovanja in je izzvalo stotine natisnjenih časopisnih člankov o sramoti sredi Dunaja in arhitektu diletantu. To vse zaradi ornamenta, ki se mu je Loos odrekel.
Zakaj je Loosov boj zanimiv za današnji čas? Loos je s svojim delom pokazal, da je arhitektura orodje, ki lahko izboljšuje življenja. Odprl je fronto, na kateri se arhitekt bori za humanost.
O Loosu razmišljajo: Matevž Granda, Christian Kuhn, Miloš Kosec, Pavel Gantar, Nina Granda, Boris Podercca, Petra Čeferin
Več v 5. številki revije Outsider →
Vinko Glanz
Po končanem študiju ladjedelstva v Zagrebu je prišel v seminar Jožeta Plečnika na Tehniško fakulteto v Ljubljani in tam leta 1927 diplomiral. Najprej je bil zaposlen pri spomeniški službi v Dubrovniku (1930-1941), pred napadom na Kraljevino Jugoslavijo pa je bil nekaj časa arhitekt banske uprave v Ljubljani. Načrtoval je hotel Jugoslovanski kralj (danes hotel Slovenija) v Rogaški Slatini. Po osvoboditvi je bil od leta 1953 gradbeni svetnik pri Izvršnem svetu Socialistične republike Slovenije. Iz predvojnega obdobja je znan nagrobnik Gregorju Žerjavu na Žalah, po vojni Trubarjev spomenik na Rašici, ki oba kažeta Plečnikov vpliv. Izjemna stavba je funkcionalistična gimnazije na Viču v Ljubljani, načrtovana že v tridesetih letih.
O izrazu arhitekture Vinka Glanza razmišljajo Nika Grabar, Miloš Kosec, Hana Cirman, Ajda Schmidt in Nejc Černigoj.
Več v 4. številki revije Outsider →
Maks Fabiani
Ob dunajski otvoritvi razstave posvečene 150 letnici rojstva Maksa Fabianija smo pripravili poseben sklop o velikemu arhitektu. Boris Podrecca: Fabianijeva zadnja velika zgradba na Dunaju, hiša Palmers (1912), predstavlja končno točko njegovega baroccus fabianensis in razvija enega najbolj silnih arhitekturnih dialogov v mestnem središču Dunaja. O vplivu Fabianija na sodobno arhitekturno ustvarjanje: Boštjan Vuga, Dimitri Waltritsch in Edvard Blažko.
Več v 3. številki revije Outsider →
