Po kavi in druženju v Čolnarni, na sprehodu skozi park Tivoli ste zagotovo že kdaj zavili mimo minimalističnih belih in barvnih zabojnikov. Gre za panje Tivolskega medu, ki so del pobude Urbanega čebelarstva, njuna avtorja in skrbnika pa sta čebelarja Damir Škraban in Živa Lebar. Pogovarjala sem se z Živo, ki se lahko pohvali, da imajo prav na stojišču v Tivoliju že 10 čebeljih družin, ki povprečno pridelajo 20 kilogramov medu na sezono. Med njunih čebel je gozdni in cvetlični, vendar se okusi zaradi raznolike paše čebel venomer spreminjajo in so v vsakem letnem času drugačni. Že od samega začetka projekta želita biti drugačna in izstopati s kvaliteto medu, z elegantno oblikovanimi stojišči za čebelnjak in nenavadno, prelepo lokacijo sredi ljubljanskega parka. Tivolski med lahko kupite tudi v Outsiderjevi spletni trgovini.

 

Za čebele skrbita sama, kako pa od panja in satovja prideta do končnega izdelka? Vama veliko pomeni sodelovanje z obrtniki, oblikovalci?
Na stojišču imamo nakladne panje, ki so standardni 2/3 nakladni panji in jih lahko kupi prav vsak pri nekaterih slovenskih mizarjih in dobaviteljih čebelarske opreme. Sama sva jih barvno popestrila. Pri iskanju primernih rešitev oziroma artiklov se obračamo na razne obrtnike in oblikovalce, saj v sodelovanju z njimi pridemo do storitev, ki jih potrebujemo. Čebelnjaki, ki jih lahko opazite ob sprehodu v Tivoliju, pa so plod sodelovanja s študenti ljubljanske Fakultete za arhitekturo. Naš projekt samostojnega čebelarstva in sodelovanja s fakulteto je sofinancirala Mestna občina Ljubljana.

Avtorji kolaža so študenti ljubljanske Fakultete za arhitekturo. Enega so realizirali v lesu, ga pritrdili na fasado fakultete in vanj naselili čebele, za katere skrbi urbani čebelar Gorazd Trušnovec.

Kako sta prišla do ideje o pridelavi medu?
Do ideje o postavitvi stojišča za čebele je prišlo iz dveh strani. Najprej bi izpostavila družinsko tradicijo čebelarjenja in idejo o skupnem preživljanju časa z otroci med čebelarjenjem. To se zaenkrat še ni izšlo, ker sta obe hčerki še premajhni, da bi razumeli, s čim se ukvarjava. Po drugi strani pa se je Damir, sicer računalničar, pred nekaj leti začel ukvarjati s spletno prodajo čebelarskih artiklov in v njem je postopoma dozorela želja, da bi še sam postal čebelar.

Vajini panji so estetsko dovršeni, prav tako lončki.
Uporabljamo standardne nakladne panje, katerih posebnost je le to, da so bele barve. Belo barvo smo izbrali zato, ker menimo, da se lepo poda v prostor in da samemu stojišču urban in moderen pridih. Pri oblikovanju embalaže smo sodelovali z oblikovalko. Želeli smo, da že sama embalaža odraža urban in moderen duh stojišča, vnovič smo se odločili za minimalizem, ki posnema barvno skalo, uporabljeno pri panjih. Želimo, da se naš med že na prvi pogled razlikuje od ostale ponudbe in da ga ljudje takoj povežejo z našim stojiščem. Pri postavljanju stojišča smo imeli srečo, da je ravno v tistem času potekal projekt med Mestno občino Ljubljana in Fakulteto za arhitekturo na temo oblikovanja urbanih čebeljih domovanj. V sklopu tega projekta so bili oblikovani urbani čebelnjaki in stojišče za panje, ki smo ga nato postavili na lokacijo v Tivoliju. Rezultati sodelovanja so sila zanimive rešitve in različni pristopi k oblikovanju domovanj za čebele*.

Avtorji stojal za nakladne panje in prodajnega paviljona so Lucija Draginič, Manca Božič, Maja Cvelbar, Marko Horvat in Tin Lasič. Avtorji desnega prikaza, paviljona in stojal za panje pa so Maj Drab, Urška Gregorič, Gabrijela Petrovčič in Nina Pleško. 

Zakaj sta se odločila ravno za Tivoli? Zakaj je mestni med boljši od tistega s podeželja?
Tivoli nama je že od nekdaj všeč, tudi sedaj kot družina velikokrat peljeva hčerki na igrišče v park Tivoli. Pravzaprav je ideja o Tivoliju vzniknila povsem spontano. Več dela, premisleka in načrtovanja pa je bilo kasneje vloženega pri izbiri mikrolokacije. Pri vprašanju, kam postaviti čebele, je bilo potrebno upoštevati, da niso preblizu glavnih sprehajalnih poti, da nikogar ne motijo, da stojišče lepo sovpada z okolico itd. Konkretno lokacijo je na koncu izbral Damir. Pridobiti pa smo morali še dovoljenje MOL-a, Zavoda RS za varstvo narave in Zavoda RS za varstvo kulturne dediščine. K sreči je bila vsem pristojnim organom ideja povšeči in so privolili v postavitev panjev. Raziskave potrjujejo, da je med, ki ga prinesejo urbane čebele, bolj zdrav kot med čebel iz podeželja. Vzrok temu je večja raznolikost paše in to, da se v mestih praktično ne uporablja pesticidov in insekticidov. V ruralnem okolju, kjer so zraven kmetijske površine, pa se je temu težko izogniti.

Naše čebele nabirajo med na travnikih v parku Tivoli, okoliških vrtovih in gozdu Rožnika in Šišenskega hriba. Tukaj je res raznolika paša skozi vso leto, ki onemogoča pridelavo čistega sortnega medu. V okolici namreč nikoli ne cveti samo regrat ali samo akacija ali samo lipa naenkrat, ampak obilica raznovrstnih rastlin. Ta raznolikost rastlin se odraža v okusu medu. Okusimo namreč le, kar so imele čebelice takrat na razpolago.

Kako poteka sodelovanje med čebelo in čebelarjem?
Udeležujemo se čebelarskih izobraževanj in skušamo slediti novim smernicam na področju čebelarstva. Pristopili smo tudi k shemi SMGO, Slovenski med z geografsko označbo, ki predpisuje standarde za kvaliteto medu, preverja ustreznost obrata za pridelavo medu, kontrolo higiene po sistemu HACCP, spremljanje veterinarskih posegov in še več. Vse to gre preko notranjega in zunanjega nadzora z namenom zavezanosti h kvaliteti. Pri sodelovanju čebelarja in čebele vidimo čebelarja kot opazovalca in pomočnika. Čebele pa se najbolje razvijajo, če čim manj posegamo v njih. Roj je naraven pojav v razvoju čebelje družine. Z njim se čebelje družine razmnožujejo. Ko postane čebelja družina premočna za trenutno domovanje, matica z delom čebel odleti in vzpostavi novo čebeljo družino na novi lokaciji. S tem torej dobimo iz ene čebelje družine dve, kar je dobro. V praksi pa zna tovrstno dejanje biti problematično. Roj se lahko namreč usede visoko na bližnje drevo in težko pridemo do njega. In samo ogrevanje roja zna biti nevarno zaradi same višine. Zaradi tega poskušamo čebelarji z različnimi ukrepi preprečiti rojenje čebel, kar nam bolj ali manj uspeva.

K uspehu Tivolskega medu zagotovo nekaj prispeva tudi prisotnost na spletiščih Instagram in Facebook ter estetska spletna stran. Kako kot obrtnika gledata na socialna omrežja?
Tu je bila v ogromno pomoč Damirjeva računalniška profesija in dolgoletne izkušnje na tem področju, vstop najinega medu v virtualni svet in internetne prodaje je bil zato lažji. Pristen stik s kupcem pa ima vsekakor še vedno svoje prednosti. Midva ohranjava pridih domačnosti in obrtništva in prepletava virtualni svet z realnim.

Kaj pa vama pri samem delu največ pomeni?
Največja nagrada so zagotovo zadovoljne stranke, ki se vrnejo po naslednji kozarček medu. Zaenkrat imamo pozitivne odzive, je pa res, da smo letošnje leto prvič na tržišču in bo potrebno še nekaj časa, da se blagovna znamka Tivolski med usidra in postane sinonim za kvaliteten, butični med. Počasi lahko rečem, da ljudje prepoznajo najino znamko, kar je potrditev, da delava dobro.

Pripravila: Nuša Zupanc

*Opomba: Rešitve inovativnih čebelnjakov so nastale izpod rok študentov Fakultete za arhitekturo v Ljubljani. Delavnico sta v sodelovanju z društvom Urbani čebelar in pod pokroviteljstvom Mestne občine Ljubljana vodila izredna profesorja Tadej Glažar in Mihael Dešman.

 

Tivolski med

Celoletna naročnina

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja