Na Dunaju je bila marca 2015 na ogled Magija umetnosti, pregledna razstava del slovenske likovne umetnosti med leti 1968 in 2013, ki jo je kuriral Aleksander Bassin.

Na razstavi se je predstavljala tudi Eva Petrič (1983), ki v svoji umetnosti raziskuje meje med telesnostjo in čustvi. V raziskovanja vstopa izkustveno, kot inštrument raziskave uporablja svoje telo. Prisotna je pri presaditvah organov in o izkušnjah pripoveduje z abstraktno govorico čipk, fotografij in senc. Navdihujejo jo religiozni obredi, petje, ritem, prostor. Čuti se zaznamovano z bibljiskim imenom Eva. Poleg tega je rojena Na Rebri.

Redno razstavlja v Sloveniji, na Dunaju in v New Yorku. Danes, 9. februarja 2016, bo v dunajski katedrali Stephansdom predstavljeno njeno delo – izdelala je postni prt. Ob dnevu otvoritve objavljamo pogovor z Evo Petrič iz 1. številke revije Outsider.

hema-toma

Odraščala in živela si na različnih koncih sveta. Je dom stvar lokacije, geografije ali česa drugega?

Moj dom je moje telo. Živimo znotraj svojega telesa. Hkrati pa imamo um, ki je po mojem tudi vezan na telo, a veliko manj omejujoč. Čeprav se ljudje na različnih koncih sveta zelo razlikujemo, se te razlike ne dotikajo bistva.

Zakaj o mesenih stvareh govoriš skozi instalacije iz filigranskih čipk?

Nekoč sem imela velik hematom, ki me je spominjal na čipko, ta delikatnost kože. Koža kot meja, zaščita, hkrati pa grejo vsa občutenja preko kože.

V delu 21st Century Angel, razstavljenem v Bildraum 07 na Dunaju, si se navdihovala z vtisi operacije, ki si jo opazovala na univerzitetni kliniki AKH Dunaj, v kateri je žena darovala ledvico možu.

‘The Giver’ – kolaž iz čipk – predstavlja akt darovanja, ‘The Keeper’ pa je kolaž, inspiriran s podobo srca, pripravljenega za transplantacijo. Srce pulzira v ritmu ljubezenske pesmi, laboratorijskega posnetka pretoka krvi skozi moje srce. Raziskovala sem tudi transplantacije srca pod vodstvom dr. Andreasa Zuckermana. Na otvoritvi razstave je govoril o ‘Imunskem sistemu kot sodobnemu angelu’ in o darovanju organov in transplantacijah.

Kako presaditev vpliva na življenje darovalca, se njegovo življenje naseli v novem telesu?

To je bil fokus inštalacije ‘Human Organ Constellation, ki je bila del skupinske razstave v Kuensterhaus v okviru razstave Melange, na kateri je sodelovalo šest umetnikov iz Nemčije in šest iz Avstrije. Kje se človeško telo začne in konča? Darovalec lahko reši življenje osmim drugim z organi in stotim s tkivi. Po smrti lahko telo daruje srce, jetra, ledvice, pljuča, pankreas, tanko črevo in  tkiva roženice, kože, žil, srčne zaklopke, kit, vezi in kosti. Postavljala sem vprašanja, kot so: kakšno obliko prevzame zavest, ko nima več telesa, v katerem eksistira? Kje so zapisana vsa naša občutja, pustijo kje sledi?

Kot metapodatki v računalniški datoteki?

Če se del mojega telesa transplantira v drugo telo po moji smrti, ali potem res umrem ali se moje življenje nadaljuje? Kje so meje našega telesa, čustev, misli?

Kaj si odkrila?

Tu na Dunaju sem se pogovarjala s psihologinjo, ki pomaga pacientom, ki so prestali operacije presaditve srca. Rekla je, da mora skoraj vsak po določenem času jemati zdravila, ker ima fobije. Doživlja stvari, ki niso povezane z njegovim življenjem, tuje strahove, občutke krivde. Kot da ima vsaka celica svoj spomin. Morda je nekaj na tem. Narejenih je mnogo študij na to temo. Mislim pa, da se zdravniki zaradi svojega dela morajo osredotočiti na fizično. Srce je le mišica, just a bunch of muscles.

Je z umetnostjo danes mogoče preživeti?

V umetnosti se ogromno dela zastonj, igra se na to, da so umetniki ambiciozni in imajo radi svoje delo in bi za izpostavljenost marsikaj naredili. Z galerijami imam slabe izkušnje glede plačil, to slišim tudi od drugih umetnikov. Težko je sploh pri velikih javnih projektih, kjer so tudi materialni stroški visoki.

Na Dunaju se sicer vidi, da mesto ogromno vlaga v umetnost, verjetno dobijo še toliko več nazaj. V AKH bolnici imajo denimo ogromno zbirko umetnosti.

V bolnici imajo umetniško zbirko?

Da, in to zelo kakovostno. Tudi galerijo imajo ob vhodu. Včasih so morali dati ljudje nekaj odstotkov samo za umetnost, ampak tega zdaj ni več. Sama si poskušam izboriti, kar se da. Pogosto krijejo stroške, včasih tudi ne.

Se ti zdi prav, da se umetnost ocenjuje skozi dobiček?

Do neke mere da, z vidika, koliko je pripravljen človek plačati za delo. Umetnost naj bi bila nekaj, kar je neuporabno.

V čem pa ti vidiš uporabnost umetnosti?

Oblikuje širino pogleda in zavesti. Zato obstaja od prvega človeškega dne dalje. Kot umetnik moraš biti karizmatičen, za to pa je težko najti formulo. Mislim, da gre za celoto. Imaš ali nimaš. Karizma je pomembna, ker se odseva v umetniškem delu. Pa smo spet pri magiji.

Kako zveni tvoja definicija lepega?

Lepoto povezujem z iskrenostjo. Je harmonija, ki jo najdemo tudi v naravi, mora pa biti moment kaosa, disharmonije, ki tisto lepo, magično še poudari. 70 odstotkov lepega in 30 odstotkov kaosa, kot pravi Platon. Sicer pa se mi zdi lepa naša privilegirana pozicija – v vsem vesolju imamo prav mi potrebne lastnosti, da lahko tu živimo.

Pogovarjala se je: Nina Granda

 

 

 

 

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja