Širjenje rimskega imperija ni pomenilo le širjenje rimske države in kulture, torej tistega, kar zgodovinarji in arheologi imenujejo »romanizacija,« temveč tudi urbanizacijo, saj so Rimljani iz Mediteranskega sveta prinesli tudi primat mest znotraj človeških naselbin. Pravzaprav so bila prav mesta to, kar je definiralo imperij, čigar oblast je bila v primerjavi s sodobno državo relativno šibka in so se posledično njegovi pripadniki imeli bolj za pripadnike »zveze mest« kakor pa za podložnike cesarstva, kot opozarja zgodovinar Peter Brown. Dejstvo, da je v njih živel visok delež prebivalstva v primerjavi z ostalimi predmodernimi ekonomijami, pa je vodilo tudi do pojava mestnih revežev oz. plebs urbana, ki so bili navkljub preziru višjih slojev pomemben politični in kulturni akter v cesarstvu, saj so mdr. sami cesarji imeli oskrbo rimskega plebsa za eno od svojih nalog. Zaradi številčnosti urbanih nižjih razredov in njihovega političnega pomena pa si velja pogledati njihova bivališča, posebej ker se danes v Sloveniji in Evropi soočamo s stanovanjsko problematiko v urbanih središčih.
Kot posledica rasti prebivalstva, omejenega prostora in ekonomskih pritiskov so začeli v urbanih središčih graditi večnadstropne stanovanjske bloke oz. insule, ki so bile za tisti čas pomemben tehnološki dosežek, a vseeno deležne določenih kritik. Namen tega orisa ni graja, temveč prikaz, kako so tudi Rimljani skušali rešiti stanovanjske izzive rastočih mest, ki so bile pragmatične in iznajdljive, a ne brez negativne plati. Te zgoščene stanovanjske enote so najpogosteje skupaj držali leseni tramovi, zato so se kar hitro porušile in zagorele, kar je posebej predstavljalo nevarnost za prebivalce višjih nadstropij. Višja nadstropja so tako nudila slabši standard, a nižje cene. Potrebe so pogosto opravljali v nočne posode in jih izlivali skozi okna, kar je botrovalo zakonom o odškodninah v primeru poškodb mimoidočih. Ti so morali tudi paziti na vaze in črepinje, ki so tako pogosto leteli z oken, da jih omenja pesnik Juvenal, ko predlaga, da naj človek, preden gre na večerjo, raje napiše oporoko, kot pa z zaupanjem stopi na ulico. Pošali se tudi na račun revežev, da v kolikor si reven, živiš visoko in moraš plezati do strehe, da prideš domov ter lahko le moliš, da se tla pod teboj ne zrušijo. Arheolog Barry Cunliffe poudari, da so veličastne hiše, ki so bile načrtovane s strani priznanih arhitektov, predstavljale nasprotni pol zanemarjenih najemniških insul. Tukaj moramo poudariti, da so rimske elite imele do urbanega plebsa prezirljiv odnos, saj je npr. Tacit dejal, da so umazani ter navajeni cirkusa in gledališč. Je pa bila podoba rimske množice kot brezdelne in uživaške napačna, saj so povečini živeli od lastnega dela. Juvenal je grajal tudi stavbe. Po njegovem mnenju so bile te »držane« skupaj z oporniki iz »izdajalskega« lesa, ki so le površinsko prekrili razpoke.
Najemodajalci so pogosto z začasnimi popravki skušali prikriti slabo vzdrževana stanovanja, da bi povečali dobiček iz nepremičnin. Med njimi je bil tudi Marcus Tullius Cicero. Ena izmed njegovih insul se je zaradi slabe gradnje zrušila, a Cicero ni pokazal sočutja, temveč se je veselil, da bo lahko zgradil novo stavbo in zvišal najemnine. Za nekatere so bile insule investicijska priložnost. Cicero je omenil, da ima več insul v lasti tudi kot naložbo. Pogodbe z najemniki so bile kratkoročne, najemnine pa visoke, še posebej v središčih mest.
Po razpadu Rimskega cesarstva smo bili priča zatonu mest in urbanega življenja. Umik rimske države, ki je skrbela za kroženje dobrin v primitivni ekonomiji, je namreč privedel do ponovne ruralizacije Evrope. Mesta sicer niso izginila, se je pa njihov pomen zmanjšal in še v 18. st. je bila Evropa ruralna celina, kot opozarja zgodovinar Eric Hobsbawm, saj je celo v »trdnjavi« urbane tradicije, tj. Benečiji delež ruralnega prebivalstva znašal 72 – 80 %. Urbanizacija se je nadaljevala tekom celotnega 19. st. pravi pospešek pa je dobila po drugi svetovni vojni kot posledica »baby booma« ter družbenih sprememb. Angleški zgodovinar Tony Judt med primeri urbanizacije navaja Jugoslavijo, saj se je med letoma 1945 in 1970 delež ruralnega prebivalsktva zmanjšal kar za polovico. Takšna rast mest pa prinese potrebo po novih »insulah«.
Tako v rimskem imperiju kot v socialističnih državah je bila gradnja stavb povezana z urbanizmom, ki je deloval po načelu funkcionalnosti in ekonomičnosti. Tako insule kot socialistični bloki so bile pogosto postavljene v soseske, ki so jih označevali standardizirani načrti. Danes se zgodovina večstanovanjske gradnje ponavlja. Sodobni bloki, ki vznikajo v mestih, so svojevrstne postmoderne insule, le da so obrnjene na glavo. Najvišja nadstropja ponujajo razgled, luksuzno opremo in visoko ceno, medtem ko so spodnja nadstropja rezervirana za trgovine, kavarne itn. Nekdaj najmanj zaželena stanovanja so danes prestiž. Medtem ko so rimske insule in socialistični bloki reševali prostorsko stisko, pa današnja stanovanjska gradnja pogosto izraža status. Poleg tega je podoben tudi odnos do »urbanega plebsa,« saj večkrat poslušamo, kako so mladim stanovanja nedostopna zaradi lenobe in razsipnosti, čeprav tako kot v Rimu tudi današnji urbani plebs povečini živi od lastnega dela.
Napisala: Danijela Frelih, konservatorka – restavratorka
Naslovna otografija: ustvarjena z umetno inteligenco ChatGPT in dodatno obdelana v Adobe Photoshop
