»Sloviti arhitekt, strokovnjak za stara mestna jedra, dober poznavalec našega Plečnika, avtor razstave o Plečniku v Parizu, tržaški Slovenec, ki dela in predava na Dunaju, predava pa tudi v Benetkah, prof. Boris Podrecca že od prvih avgustovskih dni skupaj s skupino študentov snuje projekt prenove oziroma ureditve piranskega Tartinijevega trga,« je 22. avgusta 1986 poročal Primorski dnevnik. Šest let kasneje je arhitekt Boris Podrecca za projekt prenove Tartinijevega trga v Piranu prejel Plečnikovo odličje. Takrat je trg že označevala prepoznavna bela elipsa, toda prenova je obstala na polovici, na zaključek pa so avtorji in mesto morali počakati še nadaljnjih 16 let.

Nekoč

Tartinijev trg v Piranu je bil sprva mandrač: manjše pristanišče v osrčju mestnega jedra. Beseda izvira iz italijanske besede »mandria«, ki pomeni »čredo«, in tako ilustrira gnetenje ribiških čolnov v omejenem prostoru. Mandrač je tipičen sredozemski pojav, ki se kaže v toponimih v več jezikih, dejstvo, da je bil eden osrednjih javnih prostorov v Piranu v prvi vrsti vodna in ne tlakovana površina, pa lahko vidimo tudi skozi prizmo njegove več stoletij trajajoče politične pripadnosti Beneški republiki.

Po napoleonskih vojnah – nedaleč stran je leta 1812 potekala edina pomorska bitka v današnjem slovenskem morju, manjši spopad med britansko in francosko mornarico – je Piran v 19. stoletju pripadel avstrijski oblasti. Mandrač je bil zaradi nabiranja umazanije in posledičnega širjenja slabih vonjav vse bolj problematičen, zato so se ob praznovanju 200-letnice rojstva najslavnejšega Pirančana, rokokojskega violinista Giuseppeja Tartinija (1692–1770), ki je bil rojen v palači ob mandraču, nazadnje odločili za higienski ukrep, ki je obenem označeval urbanistično modernizacijo. Leta 1894 so vodni bazen zasuli in ga spremenili v trg, dve leti kasneje pa velikemu glasbeniku postavili spomenik, ki je še danes osrednja znamenitost trga. Na novi trg je nekoliko kasneje pripeljal še tramvaj in simbolično potrdil vstop mesta v moderno dobo.

Tako kot druga slovenska mesta se je v 20. stoletju tudi Piran poslovil od tramvaja, ulice in trge pa so zasedli avtomobili. Ko so v 80. začeli bolj dejavno razmišljati o koreniti prenovi, je bil Tartinijev trg predvsem parkirišče, kar je denimo dobro vidno v uvodni špici popularnega mladinskega filma Poletje v školjki (1986).

Prenova – prvi del

Proces prenove se je začel leta 1984, ko so se na Medobčinskem zavodu za varstvo naravne in kulturne dediščine Piran pod vodstvom direktorja Antona Mikelna in konservatorke dr. Sonje Ane Hoyer lotili priprave dokumentacije in k prenovi povabili mednarodno uveljavljenega arhitekta in profesorja Borisa Podrecco. Podrecca je odraščal v bližnjem Trstu, poklicno pa se je uveljavil na Dunaju in v širšem srednjeevropskem prostoru, a je ostal vseskozi tesno povezan tako z italijansko kot slovensko arhitekturo. Avgusta 1986 – prav v letu, ko je Podreccova razstava del Jožeta Plečnika v Centru Pompidou v Parizu poskrbela za odkritje slovenskega arhitekta v svetu in njegovo ponovno ovrednotenje doma – so Kosmačevo hišo v Portorožu spremenili v atelje, kjer so konservatorji dejavno sodelovali s projektantsko ekipo Borisa Podrecce. V ekipi so takrat med drugimi delovali še arhitektova žena Gisela Podreka, Matej in Vesna Vozlič iz Ljubljane, Piero Valle (sin arhitekta Gina Valleja) in Elena Carlini iz Trsta ter Harold Lutz.

Matej in Vesna Vozlič se tako spominjata vzdušja in okoliščin nastanka trga:

»Nastanili so nas v Kosmačevo hišo, kjer smo vse poletje delali na zasnovi novega trga. Delavnico smo si uredili v vrtni lopi, kjer smo imeli mize Elena, Piero, Harold in midva. Od ranega jutra do poznih nočnih ur nam je Podrecca pripovedoval zgodbe o Mediteranu, ki ga je kot otrok živel in oboževal, o arhitekturi, ki jo je raziskoval v Grčiji, o zgodovini arhitekture, o arhitekturni kompoziciji, materialih … Na sprehodih po mestu pa nas je učil gledati, osebno doživljati urbani prostor, z vsemi plastmi časa in glede na trenutne potrebe. V prostem času sva s Podrecco delala na idejnem načrtu za interier DESSA. Izvedbeni načrt za trg smo jeseni zaključili na Dunaju.«

»Ves čas smo bili v tesnem stiku s kreativno konservatorko kulturne dediščine in predstavniki piranske kulturne scene. Verjetno so nam neformalno, tudi ob kozarcu vina, prenesli pričakovanja meščanov.«

»Zasutje je mesto rešilo smradu in kolere, pogubljeno pa je bilo zrcalo – srce Pirana – obdano s stavbami, ki so se do tedaj zrcalile v plitvini mandrača. Nastal je trg, preobsežen v merilu glede na stavbni plašč, brez historičnega sporočila, kaotično organiziran,« povzameta Vozliča diagnozo, ki je bila izhodišče rešitve za prenovo trga.

Javnosti je bil projekt predstavljen v naslednjem letu z razstavo, kjer so bile druga ob drugi na ogled tri sočasne zasnove mestnih trgov iz Podreccovega dunajskega ateljeja – poleg piranskega (podpisana sta še oba Vozliča) še Univerzitetni trg ob baročni kolegijski cerkvi Fischerja von Erlacha v Salzburgu in širše mestno jedro v furlansko-beneškem mestecu Sacile. Ob razstavi so Obalne galerije Piran izdale tudi monografski katalog, ki je do danes najpodrobnejša publikacija projekta za Tartinijev trg v slovenskem jeziku.[1]

Prvo fazo gradnje so izvedli leta 1988 hkrati s prenovo Tartinijeve hiše na severovzhodni stranici trga: poseg je obsegal manjši pas tlakovanja (sivi istrski lapor iz opuščenega kamnoloma iz okolice Kopra), ki se v osrednjem delu dvigne na raven neoklasicistične cerkve sv. Petra (dunajski dvorni arhitekt Pietro Nobile, 1818) in tako tvori manjšo prireditveno ploščad.

Rob ploščadi je izveden kot klop, ki jo pred Tartinijevo hišo zaključuje kamnit vodnjak s pitno vodo. Vhod v cerkev je v semperjanski maniri poudarjen s »preprogo« iz rdečega kamna, tlakovan in opremljen z uličnimi svetilkami in kamnito klopjo pa je tudi vzpenjajoči se iztek Kajuhove ulice med cerkvijo in Tartinijevo hišo.

Leto kasneje so se dela nadaljevala s tlakovanjem »piazzette« med mestno hišo in mestno galerijo (ki jo je Podrecca s sodelavci celovito prenovil leta 2012), nekdanje lože na severnem delu trga, ki tvori povezavo z Zelenjavnim trgom v zaledju občinske hiše. Tudi ta del trga je obravnavan kot samostojna enota, »interier na prostem«, kot ga v spremnem tekstu opiše arhitekt. Poudarjen je z elementom vode, tu v obliki fontane s kiparsko izvedeno amforo, klopjo, naslonjeno na tržno fasado galerije, in ulično razsvetljavo.

Elipsa

Osrednji in najprepoznavnejši del Podreccovega posega v Piran je elipsa iz belega kirmenjaka (hrvaška Istra), s katero je bila leta 1992 – ob 300-letnici rojstva Giuseppeja Tartinija – zaključena večfazna prva etapa prenove. Elipsa je matematično čista forma, vrisana znotraj meja nekdanjega mandrača. Z delitvijo trga na osrednji »plato« in okoliško površino, tlakovano s kvadratno mrežo, je Podrecca odgovoril na glavni izziv prostora, ki ga je v tekstu ob razstavi leta 1987 povzel s tremi izhodišči:

»/…/ prvo je slučajnost nastanka trga, zapolnitev prvotnega mandrača, vodnega prostora. Drugo, povezano z nastankom trga, je njegova preobsežnost glede na merilo hišnega zidu, ki ga obdaja. Tretje je zgodovinsko heterogen prostor, ki že zaradi svoje raznolikosti zahteva večslojno strategijo oblikovanja.«

Zaključena »navtična« forma eliptične ploskve v sredini trga je tako zamišljena kot korekcija prostora, ki je glede na dimenzije in geometrijo obodne zazidave težko obvladljiv. Rob elipse je obdelan kot kamnito korito oziroma mulda, v isti pas pa so vstavljeni štirje segmenti klopi, zaključeni s stebri uličnih svetilk.

V projektu je bila v središču elipse predvidena vetrna roža, v obodnem tlakovanju pa je bil načrtovan izris konture nekdanjega mandrača v obliki pasu iz medenine, na katerem bi bila izpisana zgodovina mesta.

»Moja elipsa je prvotno tako koncipirana, da je elipsoid kot arena na trgu: ni le lepa forma, ampak tudi prostorski, akustični in teatrski ambient na samem trgu,« je v intervjuju za Sobotno prilogo spomladi 1992 poudaril arhitekt Podrecca, ki je tudi sicer vedno izpostavljal socialno razsežnost posega. Prenovo je v istem pogovoru vezal na vizijo Pirana kot festivalskega mesta: »Piran je treba zavarovati, a ne konservativno. Zavarovati neko mesto pa pomeni, da mu moramo dati potrebno infrastrukturo, določen odnos novega do starega, se pravi razpoznavne interese našega časa z elementi, merili in atmosfero starega. Piran ne sme biti konzerviran konservativno. Mislim, da je Piran ustvarjen za festivalsko mesto. Slovenci nimajo drugega mesta, ki bi v celoti lahko bilo festivalsko. Piran leži nasproti Benetk. Če ga razsvetlimo, bi ga lahko videli z beneškega Trga sv. Marka, bi lahko rekli. To je velik kapital.«

Za Outsider sta podrobnosti nastajanja trga opisala Vesna in Matej Vozlič:

»Da bi bolje razumeli umeščenost trga v samo mesto, smo si ga ogledali in ga fotografirali tudi iz letala in se lotili še obsežne historične raziskave, kar je na koncu pripeljalo do ključne odločitve o umestitvi novega arhitekturnega elementa v obliki geometrijsko skladne ovalne oblike.«

»Borisa Podrecco je na tej stopnji zanimal predvsem odnos med novo tržno površino in fasadnim plaščem, dialog trga s cerkvijo sv. Jurija na griču nad njim in stik z mestnimi uličicami. Koncept je razvijal skozi mnoge skice, ob katerih je spodbujal našo debato. Matej je z njemu lastnim prostorskim razmišljanjem sproti izdeloval aksonometrijo, ostali pa smo raziskovali prostor skozi analize in variante možnega dogajanja na trgu. Vse na tankem prosojnem papirju, s svinčnikom in paralelnim ravnilom. Konstruiranje same elipse je bil dolgotrajen proces, odvijal se je skozi številne risarske poskuse na osnovi čiste geometrije in natančno v merilu, da bi našli kar najboljši odnos nove ploskve do obstoječe grajene strukture.«

Polemike

Gradnja v enem od najslikovitejših urbanih okolij na Slovenskem ni potekala brez polemik. V tisku iz časa gradnje najprej naletimo na pričakovane pomisleke občanov ob postopnem umikanju avtomobilov s trga in strah pred prometnim kolapsom – dilema, ki je tudi tri desetletja kasneje prisotna vedno in povsod, kjer vračanje starih jeder pešcu zahteva zapiranje prostora motornemu prometu.

Šele v začetku leta 1992, ko je bila gradnja elipse že v teku, je v javnost prodrla še strokovna polemika, ki jo je sprožilo odprto pismo kustosinje pomorskega muzeja iz Pirana Duške Žitko, v katerem je projektu prenove in širšemu postopanju spomeniškega zavoda očitala več nepravilnosti, pod pismo pa se je podpisalo 170 intelektualcev z Obale in Slovenije.

V obrambo projektu prenove so se poleg predstavnikov spomeniškega zavoda v časopisni polemiki oglasili ugledni etnolog in konservator dr. Ivan Sedej in dr. Jelka Pirkovič, svoje pomisleke o ustreznosti posegov pa je na drugi strani delil na primer tudi priznani kipar Janez Lenassi.

Nagrada

Leta 1992 je Boris Podrecca prejel najvišje strokovno priznanje v državi, Plečnikovo odličje za ustvarjalni prispevek k prenovi Tartinijevega trga v Piranu. Poleg njega sta odličje prejela še Milan Mihelič (za ustvarjalni prispevek k prenovi hiše Gornji trg 24 v Ljubljani; nagrado je zavrnil »iz moralnih razlogov«) in Jurij Kobe (za ustvarjalni prispevek k prenovi Cekinovega gradu v Ljubljani)[2]. Izbor arhitekturnih projektov dokazuje, da je pomen prenove v arhitekturi že v tistem času stopil v ospredje strokovnih razmislekov, v marsikaterem pogledu pa še vedno aktualno zveni tudi uvod poročila strokovne komisije:

Prenova postaja v današnjem času morda najpomembnejša graditeljska naloga na Slovenskem. Ob vsakem posamičnem primeru zahteva svojski arhitekturni prispevek, ki mora združevati spoštovanje do dediščine, ustvarjalnost in kulturno poslanstvo. Možni so različni pristopi, ki morajo izražati osebno držo ustvarjalca in presegati potrebno široko znanje stroke v sfero humanističnega poslanstva. Tri nagrajena dela predstavnikov treh generacij slovenskih arhitektov kljub izrazito različnim pristopom predstavljajo visok prispevek v predstavljenem pojmovanju prenove. Ob nespornih osebnih dosežkih nagrajencev pa s tem postavljajo tudi novo, višjo raven in z njo zavezujejo bodoče ustvarjanje in izvajanje na občutljivem in zahtevnem področju oživljanja naše dediščine.

O prenovi Tartinijevega trga Borisa Podrecce so v poročilu zapisali:

Boris Podrecca je v ureditvi Tartinijevega trga v Piranu z izrazito avtorskim pristopom izpeljal velikopotezno zasnovo preoblikovanja osrednjega mestnega prostora. Prenova trga, ki je nastal na nekdanjem mandraču, povezuje arhitekturno heterogene stavbe ob trgu in ustvarja bleščečo in privlačno dnevno sobo mesta, v katero sta na svojevrsten način zapisani preteklost in sedanjost. Arhitektova prizadevanja zato razširjajo oblikovanje tudi v širše obrobje trga, kjer so nastale številne izjemno občutljivo zasnovane stvaritve. Visoka oblikovalska raven, prepričljiva avtorska izpoved in vzorna celovitost ureditve dajejo s tem mestni podobi Pirana novo žlahtnost. Zato mu skupščina Plečnikovega sklada na predlog žirije podeljuje Plečnikovo medaljo.

Z današnje perspektive je zanimivo dejstvo, da je nagrado prejel projekt, ki je bil v tistem trenutku izveden šele polovično. Vsekakor pa so tudi že dokončani deli prenove dovolj izrazito preoblikovali prostor, da je bila arhitekturna ideja berljiva.

Dolgoletni premor in zaključek prenove

Po zaključku gradnje osrednje elipse in prejemu Plečnikovega odličja je nadaljevanje projekta zastalo in ob političnih menjavah ostalo v predalu 15 let. Bela ploskev elipse je tako ostala otok v asfaltirani površini ceste in parkirnih mest. Projekt so znova obudili leta 2007: okolico elipse so komunalno uredili ter tlakovali po Podreccovi zasnovi. Ob tem je bilo znova nekaj nasprotovanja, z več pripombami se je oglasila civilna iniciativa, v bran projektu pa sta stopili tako občina kot območna enota ZVKDS. Dokončani trg so nazadnje odprli na pragu poletja 2008.

Leta 2020 je Občina Piran Borisu Podrecci ob njegovi 80-letnici podelila naziv častnega občana in se tako poklonila arhitektu, ki je s prenovami trga (1986–1989–2008), male galerije za pročeljem nekdanje cerkve sv. Donata (1990) in Mestne galerije Piran (2004–2012) bistveno zaznamoval mesto na rtu.

Danes

Piran obiščem na sončen, še pomladansko svež delovni dan v drugi polovici aprila. V zgodnjih dopoldanskih urah je Tartinijev trg že poln življenja – preseneti me skupina šolarjev ali dijakov, ki so očitno vključeni v ustvarjalno delavnico, ki se odvija kar na stojnicah, postavljenih po obrobju elipse. Še razmeroma redke skupinice turistov in samotni obiskovalci se večinoma zadržujejo po kavarnah na obrobju trga, postopajo okoli elipse ali si ogledujejo Tartinijev spomenik. Čez čas ugotovim, čemu je namenjen ustvarjalni vrvež, ki združuje različne generacije: nehote sem ujel priprave na občinski praznik, god piranskega zavetnika sv. Jurija, na kar me opozorita dvojezična praporja na fasadi sv. Petra. Medtem ko si z vseh koncev ogledujem prostor, delavci že obešajo vence iz listja med stebri po obodu trga in po klasicističnem pročelju cerkve. Vzorec, ki ga rišejo ljudje po odprtem prostoru, se iz minute v minuto spreminja. Trg živi.

Ob obisku Pirana danes Tartinijeva elipsa še vedno nekoliko izstopa s svojo formalno čistostjo, ureditev trga z obdelavo robov in urbano opremo pa deluje kot organski del mesta. Detajli opreme govorijo o času nastanka, a v primerjavi s »polnokrvno« postmoderno ne delujejo prisiljeno, ironično ali bizarno. V kontekstu sodobne arhitekturne prakse, kjer prevladujejo korektnost, objektivnost in zadržanost, učinkuje Podreccova igra detajlov osvežujoče.

»Podrecca se je odločil za kar intenzivno krašenje trga, predvsem v prostoru med elipso in stavbami. Tam je izbral tudi več različnih materialov,« se spominjata Vozliča. »Za izris teh detajlov kasneje na Dunaju ni bilo prav veliko časa – verjetno pa se je zdelo tudi naročniku prav, da nekaj dela prevzame tudi domači biro v Piranu. Kar je bila pomembna izkušnja predvsem za naju. Takrat sva se odločila, da bo najin biro, če bi ga kdaj imela, majhen, da bo preživel z manj nalogami. Podrecci sva hvaležna za prijateljstvo, ker nama je brez zadržkov razkazal svoj ustvarjalni svet in ker sta skupaj z ženo Giselo razumela, da sva morala naprej po svoji poti.«

Zob časa je trg načel le malenkostno. Površina elipse stoji sklenjeno in čvrsto, kar kaže na precizno projektiranje: kamen je pravilno dimenzioniran in pravilno uporabljen, kar za marsikatero podobno rešitev na Obali, ki se je zgledovala po Piranu, ne velja – tam je zaradi tanjših plošč že po nekaj letih uporabe prišlo do razpok in potrebe po prenovi. Nekoliko manj uspešno se je izkazalo precej mlajše tlakovanje obrobne površine, kjer so se – verjetno prav zaradi prevelike varčnosti pri izvedbi – že pokazale poškodbe sivega kamna (primer: objava uporabnice na Facebooku).

Nepoučeni obiskovalec bo le težko prišel na misel, da je bila na tem mestu nekoč voda. Ni znano, zakaj ni bila izvedena originalna zamisel, po kateri bi po obodnem tlakovanju potekal medeninasti ris konture nekdanjega mandrača – verjetno je šlo za finančno racionalizacijo projekta ob obuditvi zaključne faze pred letom 2008. V času nastanka je bil ta element redno omenjen kot pomemben del zasnove: v tem lahko vidimo strategijo, kako ob formalni radikalnosti osnovne ideje zadovoljiti tudi željo po izražanju zgodovine prostora. Obris starega mandrača bi matematično čistost elipse in kvadratne mreže na nevsiljiv način povezoval s historično logiko nastanka tega prostora, brez njega pa je ta informacija danes v prostoru neopazna.

Forma in prostor

Izčiščena in pravilna forma elipse je postala prepoznavni znak sodobnega Pirana. Mogoče gre celo za najbolj splošno znano arhitekturno delo, izvedeno v samostojni Sloveniji – toda o tem lahko v odsotnosti raziskav zgolj špekuliramo. Zaradi okoliščin in časa nastanka je trg zanimiv pomnik časa, v katerem je nastajala nova država, zaradi formalne jasnosti in zapomnljivosti pa tudi primer tistega, kar arhitekt Janez Suhadolc imenuje »razglednica«. »Razglednica« je seveda v tem primeru predvsem veduta mnogoplastnega raščenega obmorskega mesta in ne v prvi vrsti moderna arhitekturna intervencija. Ponuja se še en, prepogosto zlahka uporabljen in zato izpraznjen označevalec – ali bi Tartinijevo elipso lahko imeli za primer ikonične arhitekture?

Pridevnik ikoničen izhaja iz besede ikona, ki v prvotnem pomenu označuje nabožno podobo predvsem pravoslavne tradicije, v profanizirani rabi pa označuje (po SSKJ) predstavnika določenega področja popularne kulture, ki je širše znan in visoko cenjen – kar implicira množično prepoznavnost in celo elemente popkulturnega »čaščenja«. V tem smislu si torej naziv ikoničen, v kolikor ni v publicistični maniri uporabljen pavšalno, lahko zaslužijo tiste arhitekture, ki so na prvi pogled znane širšemu krogu javnosti in so same po sebi turistična destinacija. Primerov ne manjka: od Keopsove piramide preko pariške Notre-Dame do, recimo, ljubljanskega Tromostovja.

Verjetno bi pretiravali, če bi Tartinijev trg uvrstili v omenjeno kategorijo – kar pa seveda ni merilo njegove arhitekturne uspešnosti. Mogoče prej nasprotno: sploh akademska struja v stroki je bila do pretirano poljudne, celo populistične arhitekture vedno sumničava, kar se je okrepilo po kratki slavi popkulturno navdahnjene postmoderne, še bolj pa po Guggenheimovemu muzeju Franka Gehryja v Bilbau, paradigmatične ikonične arhitekture poznega 20. stoletja, in množici njegovih posnemovalcev, ki so stavili na moč podobe in poskušali arhitekturo spremeniti v blagovno znamko. Da je bila omenjena kritična drža vsaj v začetku prisotna tudi pri Podreccovem piranskem trgu, je razvidno iz slikovitega zapisa vplivnega dunajskega arhitekturnega kritika Friedricha Achleitnerja (1930–2019) iz spremnega eseja Podreccove monografije iz leta 1996:

»Kot projekt in celo v fazi gradnje je dajal vtis, da gre za estetsko povsem pretirano zasnovo. Velik bel marmornat oval, rahlo ukrivljen v dveh ravninah, ki je ležal kot jajce na oko v ponvi, in razširjeni robovi stranskih ulic, narisani kot z britvico, so se zdeli preveliki za skromni (čeprav še vedno beneški) kontekst majhnega mesta.«

V nadaljevanju arhitekturni kritik zasnovo sooči z realizacijo: »Danes je ta trg (s turisti ali brez njih) prostor predstav, igre in ‘dogajanja’ z nenehno spreminjajočimi se dejavnostmi. V tem okolju so otroci in najstniki vseprisotni. Zgodba arhitekta, ki je želel obeležiti nekdanji pristaniški bazen (ki je bil že davno zapolnjen), je verjetno že dolgo pozabljena.«

Tudi po treh desetletjih in vmesnem dokončanju trga zapisano še vedno velja. Polemike, kakršno je prav v Piranu nedavno sprožila neobčutljivost projektanta in neprevidnost (oziroma nejasna merila) ZVKDS pri gradnji steklene terase na stari meščanski hiši, pa nam kažejo, da zgodb arhitektov, ki v prostor vstopajo s prostorskim posluhom, raziskovalnim duhom in ustvarjalno iskro, le ne bi smeli prehitro pozabljati.

Napisal: Luka Jerman

Foto: arhiv avtorja (kjer ni označeno drugače)
Vir arhitekturnih prikazov: Piran, Sacile, Salzburg: tri mesta – trije trgi: katalog razstave. (1987). Občine mest Piran, Sacile in Salzburg; Obalne galerije Piran

Prispevek je del rubrike Zob časa, v kateri spremljamo, kako se – materialno in simbolno – starajo projekti, ki so pobirali slovenske arhitekturne nagrade od osamosvojitve dalje. Vsak mesec se bomo posvetili enemu projektu. Rubriko urejata arhitekta Eva Sušnik in Luka Jerman.

Opombe:

[1] »Tako sva imela priložnost skozi delo proučiti tri mesta, tri kulture srednjeevropskega juga, njihove posebnosti in zahteve,« razložita Matej in Vesna Vozlič. »Ko kasneje Podrecca ni imel več časa za Sacile, je župan povabil Mateja na natečaj za most preko reke Livenze. Po zmagi smo risali načrte in nadzirali gradnjo. Mogoče ni toliko Podrecca vplival na naju, kot sva midva s tem mostom vplivala na kolege doma, v Ljubljani.«

[2] Plečnikova odličja leta 1992 je podeljevala komisija v sestavi Marjan Ocvirk (predsednik), Janez Lajovic, Milenko Licul, Marjan Vrhovec, Irene Mislej, Marko Mušič in Janko Zadravec.

Plečnikovi priznanji sta prejela Marjan Eiletz (slovenskemu arhitektu v Argentini za ohranjanje in posredovanje slovenske arhitekturne misli v tujem okolju) in Vlasto Kopač (za skrbno izvedeno prenovo Plečnikovih Žal), priznanje za izvedbo je prejel Tone Corel za kvalitetno prenovo Tromostovja, Čevljarskega mostu in Gerberjevega stopnišča, študentsko Plečnikovo nagrado pa Ira Zorko in Valentin Gorenčič za izvirno idejo postavitve začasne brvi preko Ljubljanice na Ribjem trgu v Ljubljani.