Leta 1995 je arhitekt Anton Lešnik prejel Plečnikovo nagrado za realizacijo stavbe Farmadent v Mariboru. 26. aprila 1995 so v časopisu Delo zapisali: „Plečnikovo nagrado za leto 1995 je dobil Anton Lešnik za realizacijo poslovno-skladiščne stavbe Farmadent v Mariboru. Delo ga uvršča na čelo raziskovalcev konstrukcij med našimi arhitekti in oživlja srečno obdobje tovrstnih iskanj, ki so bila tako značilna za ljubljansko arhitekturno šolo 60. let. V utemeljitvi je tudi zapisano, da gradi avtor arhitekturo z jezikom čistih geometričnih teles, ob oblikovanju arhitekturnega plašča pa razodene poznavanje sodobnih tehnologij in gradiv, ki jih uporablja z značilno ustvarjalno občutljivostjo. Nagrajeni objekt postavlja v slovenski prostor novo merilo kakovosti, predvsem v smislu iskrenega avtorjevega odnosa do arhitekturnega problema, kontekstualne zadržanosti in želje po vrhunski kakovosti detajla.“ Komisijo so tisto leto sestavljali dr. Damjan Prelovšek, arhitekt Andrej Kemr in arhitekt Peter Gabrijelčič.

NEKOČ

Omeniti je potrebno, da ni bila ne prej in ne potem s Plečnikovo nagrado nagrajena nobena realizacija tovarniške oziroma skladiščne arhitekture. Še najbližje bi lahko bila Plečnikova medalja, ki so jo leta 2008 prejeli arhitekti Aljoša Dekleva, Tina Gregorič in Lea Kovič za objekt Odpad – obrat za recikliranje kovin v Pivki.

Skladišča so velikokrat projektirana predvidljivo, modularno, brez izraženih oblikovalskih ali prostorskih ambicij, izrazito funkcionalno, brez pozornosti na materiale, taktilnost, svetlobo. Velikokrat je edina personifikacija izbira barve fasade na tipskem volumnu skladišča. V novonastajajočih poslovno-obrtnih predmestjih redko naletimo na arhitekturne presežke. Zato je objekt Farmadent presenetljiv z več vidikov.

Arhitekt Andrej Hrausky je stavbo predstavil s člankom v reviji Arhitektov bilten leta 1995:

„Mariborski arhitekt Anton Lešnik s svojim delom že vrsto let zbuja pozornost. Sprva predvsem po notranjih ureditvah, kasneje pa vse bolj tudi po svojih arhitekturnih posegih. Spomnimo se vsaj adaptacije poslovne stavbe Carfema v avstrijskem Gradcu iz leta 1991, ki je z razstavo Contemporary Architecture in Slovenia prekrižarila dobršen del Severne Amerike. Zgradba Farmadent predstavlja prvo v celoti na novo pozidano stavbo, ki je zasnovana po avtorjevi zamisli. Stavba stoji v predmestju Maribora in služi kot območno skladišče in razdeljevalnica zdravil. Sama naloga, tako po vsebini kot po lokaciji, na prvi pogled ni v prid ambicioznejši arhitekturni realizaciji. Pa vendar se je avtor tudi v takih pogojih izognil običajnim shemam. Stavba je razdeljena na upravni in skladiščni del s pakirnico, ki sta povezana s pokritim manipulacijskim dvoriščem. Glavna fasada upravnega poslopja leži pravokotno na glavno magistralno cesto. To pomeni, da jo obiskovalec zagleda v perspektivi, ki je še poudarjena z rahlo ukrivljenostjo fasadne ploskve, deljene z vertikalami. Kot vse Lešnikove realizacije tudi to odlikuje izjemna skrb za detajle in izvedbo, ki daleč presega siceršnje domače standarde.“

„Pri tem ne kaže prezreti dejstva, da je avtor arhitekturni samouk, ki ni obremenjen z izročilom lokalne šole. To mu omogoča, da se poljubno navezuje na različne vplive, seveda še najbolj na avantgardno graško tradicijo. Preko nje se lahko direktno vključuje v razreševanja aktualnih problemov sodobne arhitekture, ki ponovno „podoživlja“ moderno. Tokrat ne več z deklarativnim razkazovanjem tehnologije in posnemanjem inženirskih oblik kot v 30. letih tega stoletja, temveč s pametno uporabo dosežkov sodobne tehnologije. Pri tem arhitekt nastopi kot aktivni raziskovalec novih tehnoloških možnosti. Tako pri stavbi Farmadent Lešnik uporabi montažne metalne fasadne plošče, ki so obenem grelna telesa. Na stranskih fasadah skladišča je steklo uporabljeno kot zaključni fasadni sloj, ki mu strukturo daje delno presevajoča termo izolacija. Taka uporaba tehnologije omogoča, da posamezni stavbni elementi sicer prevzamejo kompleksnejše funkcije (osvetljevanje, izolacija, ogrevanje …), v oblikovnem smislu pa so čistejši. In ravno ta očiščenost daje arhitekturi skoraj klasično eleganco, pri kateri je vsako dodatno okrasje odveč. Lešnikova stavba tako govori le s pomočjo razmerij svojega volumna, z žlahtnostjo svojih materialov in svetlobe, ki se od njih odbija. To pa so principi, ki jim skuša slediti sodobna arhitektura.“

Stavba Farmadent, ki jo sestavljajo pisarniško-upravni del ter skladišče z distribucijo zdravil, stoji na Minařikovi cesti 6 v jugovzhodnem delu Maribora, na Teznem. Avtor Anton Lešnik jo je s sodelavcem Tonetom Turkom projektiral med 1993 in 1995. Ko je bila stavba dokončana, je stala praktično na polju, v nedefinirani praznini, za njo so se raztezale obdelovalne površine.

Danes stavba stoji v precej gosto pozidanem poslovno-obrtnem predelu mesta, s številnimi podjetji in poslovnimi stavbami. Na južni strani Farmadenta stoji novejša stavba tovarne zdravil Marifarm, tudi na severni strani se končuje poslovna stavba za farmacevtske namene.

Na farmacevtsko dejavnost nakazuje že ime ulice: Franc Minařik je bil slovenski farmacevt (1887–1972), rojen v steklarskem naselju Glažuta na Smolniku pri Rušah očetu Josefu, po rodu iz Češke, ki je bil ravnatelj tamkajšnje steklarne. Poleg bogate farmacevtske kariere je Minařik preučeval zgodovino farmacije in je soustanovitelj Mednarodnega društva za zgodovino farmacije.

Stavba Farmadenta je imela ob izgradnji najbolj napredno avtomatsko urejeno skladišče na področju bivše Jugoslavije, s tekočim trakom, ki so ga hodili gledat iz tujine. Tudi sicer je mariborski arhitekt Anton Lešnik (1937), sicer samouk, znan po uporabi naprednih tehnologij v svojih projektih. Ostale njegove realizacije so poslovna stavba Carfema v Gradcu (1990), lekarna pri Gradcu (1995), stanovanjska hiša Dermota v Mariboru (1999), interier Mariborskih lekarn v centru mesta na Partizanski in Gosposki ulici (2000). Danes Lešnik prebiva z ženo Jano, prav tako arhitektko, na Gorenjskem in se v Maribor poredko vrača.

DANES

Na oktobrski ponedeljek smo skupaj obiskali objekt v Teznem. Že od daleč je pogled na glavno, severozahodno fasado po dostopni Minařikovi ulici nepričakovan – tanka in kratka lebdeča streha nad napeto srebrno fasado izraža domiseln, malodane humoren pristop do oblikovanja. Bolj ko objekt spoznavamo, bolj se nam odkriva kot poln presenetljivih domislic.

Arhitekt Lešnik razloži, da je prvi del stavbe, ta s kovinsko fasado, zasnovan kot glava kompleksa, sledi mu lahko pokrito dvorišče kot vrat in nato skladišče – rep stavbe.

V glavi stavbe se je ob izgradnji objekta predvidela uprava Farmadenta; tudi danes so v tem delu pisarne s pripadajočimi prostori (sprejemnica, sanitarije, sejna soba), le da je sedaj tu uprava javnega lekarniškega zavoda Lekarne Maribor, ki se je zaradi sprememb v zakonodaji popolnoma ločila od Farmadenta.

V pisarniškem delu ni bilo v 30 letih, kolikor je objekt star, skoraj nobenih sprememb (razen funkcionalnih, vezanih predvsem na nove tehnologije, računalništvo ipd.), v nekaterih prostorih, na primer v sejni sobi, niso še niti menjali žarnic. Tudi lesene obloge na hodniku, ki posnemajo tradicionalno plastenje lesenih skodel, so nedotaknjene in v odličnem stanju.

Arhitekt je povedal, da je bila skoraj vsa oprema tedaj delana po naročilu, po meri, saj se določenih artiklov na trgu ni dobilo. V prostorni sejni sobi s skritimi garderobnimi nišami vidimo originalno leseno masivno mizo, dolg kovinski luster. Na steni visita sliki Janeza Bernika: sveti Kozma in Damijan, ki sta bila prva zdravnika in farmacevta, prinesli so ju iz lekarne v centru Maribora.

Kromirani detajli ograje, za arhitekta značilna živo rdeča barva ter skrito držalo za roke na stopnišču so ohranjeni, v dobrem stanju in še vedno aktualni elementi interierja.

Na stranskih fasadah glavne stavbe je obloga opečnata, ta se nadaljuje tudi na začetnem delu skladiščnih prostorov.

„Tanek vrat“, ki sledi glavi, je iz prvotnega dvorišča, pokritega z lahko stekleno streho na kovinski konstrukciji, postal del skladišča. Streho so prekrili, ji dodali nekakšen širok venec, vhode pa zaprli z drsnimi steklenimi vrati, obdelanimi z nalepkami, ki posnemajo originalno stekleno fasado na končnem delu repa. Prostor ni več odprt.

V skladiščnem delu so najbolj napredno avtomatsko skladišče ukinili in ga poenostavili na delno avtomatizirano, tekoči trak še deluje, organizacija skladiščnih prostorov pa odgovarja novim, drugačnim potrebam. Na jugovzhodni fasadi, na sami »špički« repa so originalno leseno fasado odstranili in jo nadomestili s fasadnimi ploščami v oranžni barvi. Dodali so dve lopi in nadstrešek za lažji razklad. Zaprtje dvorišča in spremembe na JV fasadi so opravili brez posvetovanja z avtorjem in brez pridobitve potrebnih soglasij, verjetno v okviru vzdrževalnih del.

Okna na opečnati fasadi so z njo poravnana, preklada je nakazana s tanko kovinsko potezo med dvema opekama, odkap pa je minimalni zavihek pod oknom. Nepričakovan eleganten moment na fasadi govori o pozornosti do detajla in o tem, da noben element ni premajhen ali preveč banalen za ukvarjanje z njim in iskanje presežka, pa čeprav gre za navadno okno v skladišču.

Steklena fasada na južni in severni strani je bila istočasno zaključni fasadni sloj, okvir termo izolacije in vir svetlobe za notranjost – kompleksni element so morali izdelati dvakrat, saj prvič detajli niso bili dovolj dobro izvedeni.

Tudi glavna fasada na zahodni strani je posebna, narejena iz kovinskih plošč, ki so istočasno grelna telesa, in kovinskih vertikal. Fasada je ločena od stavbe, ne samo konstrukcijsko – ločena je tudi od njenih odprtin, saj ni nikjer vidnih okenskih okvirjev, vertikale pa okna presekajo. Avtor omeni, da je bila pred glavno fasado pod velikim drevesom na zelenici postavljena klop, ki je danes ni več.

Bogata artikuliranost objekta, nadgrajena z raznolikostjo materialov ter očitno pozornostjo do detajlov, loči objekt od okornejših sosed in ustvari nepričakovano in nenavadno polno prostorsko doživetje za obiskovalce.

To ima še večjo težo ob zavedanju, da je stavba ob svojem nastanku stala v nekakšni praznini, na preseku med obdelovalnimi površinami in zametki poslovnega predmestja.

LEKARNI NA PARTIZANSKI IN GOSPOSKI

Poleg Farmadenta je Anton Lešnik opremil tudi dve bolj znani mariborski lekarni, in sicer na Partizanski in Gosposki ulici. Prva je velika lekarna, z dolgo izložbo proti živahni mestni ulici, okna so poravnana s fasado, senčila so poenotena na srebrnih nosilcih, zračniki pa so okrogle luknjice na coklu, ki deluje kot bordura pod okni. Notranjost je izvedena v bogatih materialih in barvah. Ta lekarna se trenutno zapira in vsebina se ukinja. Stavba spada v varovano območje mestnega jedra, v okviru katerega se ščiti samo fasada, notranjost pa ne, kar je velika škoda, ker bo novi lastnik z interierjem težko presegel kvalitete Lešnikovega projekta, tako v materialih kot v izvedbi in opremi.

Druga lekarna se nahaja na Gosposki ulici, pred njo je arhitekt postavil klop, ki danes ni posebej vzdrževana. Notranjost je, kot takemu programu pritiče, polna reklam in lekarniških predmetov, a so domislice arhitekta še vedno opazne, na primer premične police v izložbi, ki se jih lahko premika po obrobljenih, kromiranih utorih. Ti delujejo kot šivi, ki „držijo skupaj“ vogale prostora.

NAGRAJENA, ZAŠČITENA – A BREZ PRAVEGA VARSTVA

Obravnavana stavba Farmadenta je pod številko 14289 vpisana v register nepremične kulturne dediščine kot profana stavbna dediščina. Tipološko je označena kot „poslovna stavba, lekarna in skladišče“, njen opis pa se glasi: „Trietažni objekt s poudarjeno ravno streho in kovinskimi oblogami, ki imajo funkcijo grelnega telesa, je oblikovan s prečiščenim tlorisom in izrazitimi detajli. Razdeljen na upravni ter skladiščni del.“

Objekt je torej dobil Plečnikovo nagrado in je vpisan v register kulturne dediščine, tu potekajo vsi mehanizmi, ki so možni za zaščito stavbe take vrste. A vendar je brez vednosti arhitekta in brez soglasij ZVKDS prišlo do posegov in sprememb objekta.

Morda se poseg v stavbo in okolico (v obsegu predelave vzhodne fasade) ter zaprtje dvorišča, ki je potekal prečno na objekt (na južni in severni strani), ne zdi bistven. Posegi so bili opravljeni v okviru vzdrževalnih del, za katera ni potrebno pridobiti soglasja in gotovo je investitor ravnal v okviru zakonodaje, ki preko vzdrževalnih del dovoljuje na primer „dela na ovoju objekta in zasteklitve; med ta dela med drugim spadajo: prenova fasade, zunanjega stavbnega pohištva in strešne kritine na način, da se s posegi bistveno ne odstopa od prvotne zasnove objekta. Med ta dela spadajo tudi vgradnja strešnih oken, zasteklitev lož, balkonov in zunanjih stopnišč, namestitev senčil, nepohodnega konzolnega nadstreška nad vhodom površine do 2 m²“ (iz priloge 3, v UL RS št. 96/2022 z dne 15. 7. 2022).

A vendar se rezultat kaže v nižanju kvalitete na fasadah in v izgubi artikuliranosti objekta, ki se iz razdelanih krhkejših, sestavljenih volumnov vedno bolj nakazuje kot težek zaprt gabarit, ki izgublja ravno lastnosti, zaradi katerih je bil nagrajen. Kot je zapisal Hrausky, se je arhitekt izognil običajnim, pričakovanim rešitvam, kjer še „sama naloga, tako po vsebini kot po lokaciji, na prvi pogled ni v prid ambicioznejši arhitekturni realizaciji“. Žal izgleda, da se avtorji novih posegov strinjajo s tem pogledom na tipologijo, in takšne – brez ambicij – so tudi njihove rešitve.

Prostor, ki ga arhitekt Tomaž Brate v reviji Piranesi iz leta 1995 opiše s presežniki – „… sicer nadkrit, a odprt prostor med obema blokoma stavbe pa je mesto dogodka. Kraj, kjer se razrešijo antagonizmi med programoma, prostor, v katerem se počuti domače tudi drugačna geometrija, skratka nekakšen členek, mehko tkivo, ki vse parametre arhitekture nežno prelije iz enega jezika v drugega“ –, je danes izgubljen.

Od tu se odpirata dve vprašanji: prvo je, kaj sploh pomenita nagrada in predvsem spomeniška zaščita, če lahko lastnik ali investitor objekt ravno tako spreminja, in to legalno. Kaj lahko ZVKDS sploh naredi v takih primerih oziroma s katerimi zakonskimi mehanizmi si lahko pomagamo?

V okviru Ministrstva za kulturo deluje Inšpektorat za kulturo in medije, ki izvaja „inšpekcijski nadzor na področju kulturne dediščine, arhivov in arhivskega gradiva, medijev in avdiovizualne kulture, knjižničarstva in obveznega izvoda publikacij, javne rabe slovenščine ter javnega interesa na področju kulture“ (s spletne strani gov.si). Ta inšpektorat lahko izda odločbo o obvezni odstranitvi objektov, elementov ipd., če spozna, da na primer niso skladni s strokovnim mnenjem ZVKDS. Če lastnik nepravilnih objektov (ali posegov ali elementov) ne odstrani, to lahko naredi ZVKDS in lastniku nepremičnine pošlje račun za opravljena dela odstranitve. Toda spomeniške službe nimajo ljudi, sredstev, orodja, ne opreme, da bi taka dela lahko izvajale. Torej je mehanizem, ki sestoji iz detekcije, inšpekcije, obdelave, izdaje odločbe …, nedelujoč. Oziroma tak sistem deluje zato, da vzdržuje samega sebe, ne pa, da bi se to delo odražalo v kakršnikoli izboljšavi ali spremembi v prostoru. Investitor, ki se je spretno izognil dodatnim posvetovanjem o primernosti posega, se bo verjetno izognil tudi upoštevanju odločb. Postopki, namenjeni sami sebi, pa nimajo učinka samo na danem primeru, ampak širše zbijajo spoštovanje in zaupanje v službe, kot je ZVKDS.

Drugo neobhodno vprašanje pa je vprašanje etike med arhitekti in spoštovanja v stroki. Spremembe, ki se zgodijo na nagrajeni in zaščiteni stavbi brez posvetovanja z avtorjem ali pristojnimi službami, vendar nariše neka oseba, nekdo z imenom in priimkom. Jasno je, da kapital želi spremembe, povečave, zamenjave; brezobzirnost investitorja je dejstvo, proti kateri se mora prostorski načrtovalec boriti, v prid javnemu prostoru, socialnim izboljšavam in tudi prostorski kvaliteti. Toda zakaj arhitekt ne vpraša kolega, prvotnega avtorja, in se ne posvetuje z njim? Ali je lahko ponosen na svoje delo? Gre za kanibalizem v arhitekturi oziroma več kot to, gre za kopanje jame sebi, saj tako ravnanje škoduje celotni stroki.

Ob ščitenju celo nagrajenih in varovanih stavb se žal ne moremo sklicevati ne na zakonodajno podlago, ne na učinkovitost spomeniške službe, ne na kolegialno uvidevnost in ne na moralne vrednote.

Postavlja se torej vprašanje, če je za nov globalni trg, za hitre spremembe in za svetovni red, ki ga živimo, sistem obravnavanja kvalitetnih arhitekturnih del, ki temelji predvsem na spoštovanju in zanašanju na moralo bližnjega, še primeren. Očitno je, da je kapital (v kakršnikoli obliki) močnejši in hitrejši od stroke in javnih služb.

A arhitekture Antona Lešnika ne glede na jalovost varovalk avtorskega dela ohranjajo duhovitost in govorijo o poglobljeni misli ukvarjanja z arhitekturnimi problemi ter o presežnih rešitvah, ki pronicajo preko materialov, barv, detajlov, tehnologije.

Napisala: Eva Sušnik

Naslovna fotografija: Farmadent ob izgradnji, foto: Miran Kambič
Fotografija Farmadenta danes: Eva Sušnik

Prispevek je del rubrike Zob časa, v kateri spremljamo, kako se starajo projekti, ki so bili nagrajeni z različnimi slovenskimi arhitekturnimi nagradami od osamosvojitve dalje. Vsak mesec se bomo posvetili enemu projektu. Rubriko urejata arhitekta Eva Sušnik in Luka Jerman.