V ležečem tisku
Pred nekaj dnevi sem v postelji, ob skodelici kave, na spletišču največjega slovenskega dnevnega časopisa naletela na kolumno o štirih letnih časih. Čeprav si z avtorico deliva ljubezen do vseh štirih letnih časov, me je ena od misli v kolumni negativno presenetila. Vse druge so, to moramo priznati, z omembo deviškega snega, toplega doma in vonja dišečih svečk, precej klišejske, kot bi brali Merkurjev katalog, tik preden se začne sezona božičnih okraskov. Toda to me ni toliko zmotilo kot naslednje besede:
»Nato pride poletje, ko se zdi, da vsi postanemo vsaj za to obdobje bolj sproščeni. Brezskrbni. Kot da bi v nas od šolskih dni ostal občutek, da imamo »počitnice«, četudi je privilegij dvomesečnih počitnic rezerviran le za redke, med drugim za učitelje, ki garajo čez vse leto.«
Nič takega, boste rekli. Pa vendar; ko je bila kolumna objavljena, je bil glagol »garati« zapisan v ležeči pisavi: učitelji garajo. To vem, ker sem ob branju kolumne, ki sem jo brala na telefonu, naredila zajem zaslona in ga posredovala svojemu možu v službo. Učitelju. Kako jasna je lahko semiotika zapisa besed v kurzivi! Koliko ironije, sarkazma, na pol posmeha se skriva v takšnem zapisu. Zanimivo, le nekaj dni po tem glagol »garati« na spletišču ni bil več zapisan v ležečem tisku. Črke so namesto tega spremenili v navadno pisavo in prej sarkastično sporočilo s tem pomensko popolnoma spremenili.
Kljub temu veliko povedo tudi druge besede iz izbranega odlomka. Avtorica teksta je novinarka, in od novinarjev bi upravičeno pričakovali, da preden nekaj zapišejo, to tudi preverijo. Učitelji, ne osnovnošolski, srednješolski ali višješolski, pač nimajo »privilegija dvomesečnih počitnic«. Ne moj mož ne moja mama, tudi učiteljica, še nikoli nista bila doma od 25. junija do 25. avgusta. In to je le drobec v zapletenem sistemu tega, kako se v šolstvu organizirajo dopusti, počitnice in delo; novinarka očitno ne pozna konceptov treh stebrov v šolstvu in doprinosa. Preden zapiše tako pavšalno trditev, kot je zgornja in ki bi jo lahko pripisali prej kakemu spletnemu komentatorju, ki vse naokrog meče pasje bombice svojih nepomembnih mnenj, bi vse to lahko preverila; šla v šolstvo, sedla med učitelje, pogledala pravilnike, se pozanimala. Potem bi morda videla, da imajo poleti morda učitelji res kak dan več kot kdo drug, a je to povezano s tem, da julija in avgusta pač nimajo koga poučevati, saj so učilnice prazne, in da je izven počitnic za učitelja izjemno težko dobiti dopust. Tako me na primer mož na mojem zadnjem službenem potovanju čez ocean ni mogel spremljati, ker ga narava njegovega dela zavezuje k temu, da dela takrat, ko so učenci v šolah. Kar je razumljivo in se zaradi tega nobeden od naju ni pretirano razburjal.
K tej površni trditvi je avtorica dodala še svoj pikri komentar o učiteljih, ki garajo. Ne pozabimo, glagol je bil najprej zapisan v ležečem tisku, ta je potem izginil. Mogoče pa se je časniku oglasil še kak užaljeni učitelj. Zelo žalostno je, da v obdobju, ko mnoga področja, od šolstva, zdravstva do sociale, klonejo pod kadrovskimi stiskami, kaosom, slabimi delovnimi in plačnimi pogoji, novinarji s tako pikrimi opazkami prilivajo na ogenj splošno sprejetega negodovanja ljudi, ki tovrstnega dela ne poznajo niti ne opravljajo, in s tem povzročajo še več nespoštovanja, še več nezaupanja v avtoritete na teh področjih.
Pri ljudeh (morda gre za lastnost Slovencev?) pogosto opažam jezo ob tem, koliko in kdaj kdo dela. V splošnem prevladuje mnenje, da bi učitelji morali delati več, zdravniki pa bi morali delati manj, o čemer po navadi sodijo ljudje, ki ne opravljajo nobenega od teh poklicev. Mnogi, ki zagovarjajo strog osemurni delavnik, ne pomislijo, da je narava dela v različnih poklicih različna: pri učitelju se na primer delo intenzivira v petinštiridesetih minutah, ko fokusirano dela s polnim razredom otrok, in takih ur je v enem tednu zmožen opraviti omejeno število; sodni tolmač lahko svoje delo opravlja le v kratkih intervalih, ki mu sledijo smiselne pavze, da ohranja čilost in zbranost; kirurg operacije ne bo zaključil predčasno, ker je konec delavnika, in pilot ne bo pristal prej, ker let traja dlje kot osem ur. Dober terapevt v enournem srečanju osredotočeno posluša tako zbrano kot navaden človek v enem ali dveh tednih (ali morda nikoli, če poslušanje ni ravno njegova vrlina). To so vse primeri, ki zvenijo banalno smešno, a z njimi želim pokazati le, kako je vrednotenje dela, kot ga očitno doživlja avtorica omenjene kolumne, problematično.
Če bi bila pikra tudi jaz, bi lahko rekla, da tudi ona pri pisanju te kolumne ni ravno garala. Toda tega ne bom rekla, ker tega tudi ne morem vedeti; ljudje zmoremo različno. Pri takih stvareh se je na koncu vedno najbolje zateči k obrabljenemu, a tako smiselnemu vprašanju: če imajo učitelji poleti dva meseca počitnic, za katera jim ni treba garati, zakaj ne želijo potem vsi biti učitelji?
Napisala: Katarina Gomboc Čeh
3 Responses
Sijajen zaključek!!!!!
Zakaj potem primanjkuje učiteljev . . . .
Kako lepo je kdaj prebrati podporo učiteljem. Hvala vam❤️
Kako lepo je včasih prebrati podporo učiteljem. Hvala vam❤️