V začetku meseca je Zbornica za arhitekturo in prostor podelila letošnja stanovska priznanja, med katerimi je najbolj prepoznavna »znamka« zlati svinčnik. Tokratna izvedba je bila že dvajseta po vrsti, priznanja pa so podelili na prireditvi Dan arhitektov, ki je letos potekala v Novem mestu.
Nagrada Zlati svinčnik se podeljuje za najboljše arhitekturne realizacije v preteklih petih letih. Število častnih priznanj iz leta v leto niha, letos jih je bilo kar šest, kar je ena najvišjih ber do sedaj. Po številu nagrad lahko torej sklepamo, da je bilo lansko leto posebej bogato za arhitekturno produkcijo pri nas.
Nagrajeni projeki
Dve nagrajeni enostanovanjski stavbi sta tipološko med hišo in sodobno vilo, saj gre za stanovanjski stavbi višjega bivanjskega standarda, ki ju odlikujejo unikatne, izvedbeno zahtevnejše rešitve – pri čemer vsaka na svoj način to tudi prikriva.
Hiša v hiši (Arhitektura Krušec) v istrski Maliji postavi sodobno stanovanje z razgledom proti morju za »rustikalno« obdelano fasado preprostega dvokapnega stavbnega volumna, ki sledi okoliški zazidavi.
Podobno se zazidalnih pravil novejšega dela soseske v ljubljanskih Murglah, ki zelo prosto povzema prvotno zasnovo zakoncev Ivanšek, drži Hiša T (Raketa) in arhitekturni prestiž interierja tako skriva za egalitarno ulično fasado pritlične vrstne hiše.
Interier Stanovanja na Štefanovi (a2o2 arhitekti) je študijsko dosledna in korenita prenova stanovanja v enem od znamenitih Dukičevih blokov v centru Ljubljane. Njegova posebnost je prezentiran rebrast strop, odlikuje pa ga napor, vložen v detajle, skladne z arhitekturo zgodnjega modernizma.
Edina stanovanjska stavba v izboru, namenjena »povprečnemu« investitorju oz. končnemu kupcu stanovanja, je Blok v Vevčah (Tria Studio). Prav v kakovostni obravnavi »skromne« stanovanjske naloge, nadgrajeni z rabo lesene konstrukcije, je komisija prepoznala glavno kvaliteto projekta.
Center Rog (BAX Studio in Mendoza Partida Architecture Studio) v Ljubljani je medijsko daleč najbolj odmeven od vseh nagrajenih projektov, pa tudi projekt, pri katerem je preteklo največ časa od natečaja (2008) do (iz)gradnje. Komisija je kot ključno izpostavila novo povezavo z rečnim nabrežjem in »spoštljivo« razširitev industrijske dediščine s servisnim volumnom.
Revitalizacija Vrazovega trga in pripadajočih ulic s Steklarskim dvoriščem (Elementarna in Kolektiv Tektonika) je bila nagrajena za ureditev javnega prostora, ki povezuje različne kulturne ustanove in ulico s trgom spreminja v prizorišče. Nagrada pa sicer ne zajema arhitekturne prenove niza hiš, ki danes tvorijo mladinsko-kulturni center Stara steklarska; projektna celota, ki jo sestavljata oba posega, je bila lani denimo nagrajena s priznanjem piranesi 2023.
Druga priznanja
Patinasti svinčnik 2024 je komisija podelila projektu Vzpenjača na Ljubljanski grad (avtorji Miha Kerin, Majda Kregar in Edo Ravnikar ml.), ki je »funkcionalno, pomensko, fizično in oblikovno vraščena v grad, njegovo uporabo in identiteto. Odlike umeščenosti in oblikovanja tega infrastrukturnega objekta ter njegove sodobne in nevsiljive zasnove postajajo s časom vse bolj očitne,« so še zapisali v utemeljitvi.
Priznanje Častni član ZAPS 2024 je prejel Matevž Čelik Vidmar za »prispevek k razvoju arhitekturne stroke, vizionarstvo, ohranjanje in razvijanje arhitekturne dediščine ter inovativne pristope k razmišljanju o strategijah prostorskega razvoja«. Prejemnika platinastega svinčnika 2024 pa sta dr. Metka Sitar (za prispevek k razvoju stroke) in mag. Nikolaj Andrej Stare (za dolgoletno delo na področju krajinske arhitekture in urbanističnega načrtovanja).
Kriterij trajnostne gradnje
Vsak izbor postavlja vprašanja o svojih kriterijih. Zlati svinčnik se podeljuje za odlično izvedbo: z imenom torej v ospredje postavlja ne toliko arhitekturno idejo samo, tudi ne nujno njeno sporočilno (socialno, simbolno …) vrednost, pač pa odličnost realizacije te ideje. Gre sicer za izmuzljivo opredelitev, ki si jo na letni ravni zasluži veliko realizacij – to navsezadnje izpričuje nabor arhitekture, ki ga objavljamo na spletni strani in v reviji Outsider. Bolj zanimivo vprašanje je torej, kakšne vrednote dobre arhitekture – poleg odličnosti izvedbe – še izraža izbrani nabor nagrajencev. Ker seznam prijavljenih del ni javno objavljen in ne poznamo okoliščin posameznih prijav, so vsakršne misli ob izboru lahko zgolj konstruktivne pripombe in ne njegova kritika.
6. člen Splošnega akta o podeljevanju priznanj ZAPS navaja, da so kriteriji za podeljevanje priznanj »vsakokrat opredeljeni v razpisnih pogojih oziroma jih izoblikuje komisija ob svojem delu, vendar pa morajo vse nagrajene realizacije slediti kriterijem za trajnostno gradnjo«.
Izbrana vrednota, ki jo v delih išče izbor zlatega svinčnika, je torej trajnostna gradnja. Gre prav tako za izmuzljiv pojem, pa vendar je nekaj njegovih značilnosti mogoče navesti: majhen ogljični odtis, naravna gradiva, vpetost v krožno gospodarstvo, skrb za primerno zasaditev, prenova obstoječega, energetska varčnost. Kako se te značilnosti odražajo pri nagrajenih projektih?
Pri treh projektih gre za kakovostno prenovo in s tem revitalizacijo obstoječe kulturne dediščine (Stanovanje na Štefanovi, Center Rog, Revitalizacija Vrazovega trga in pripadajočih ulic s Steklarskim dvoriščem). Ti projekti že izgrajeni prostor nadgrajujejo na način, da izpostavljajo njegove kvalitete in mu s sodobno, aktualno rabo zagotavljajo obstoj.
Center Rog je sicer močno okrnjena realizacije velikopoteznega natečaja iz leta 2008, ki bi močno spremenil profil izteka Trubarjeve ceste proti cerkvi sv. Petra, a bi se z njo tudi bolj artikulirano povezal. V okrnjeni izvedbi tako med ulico historičnega mestnega obrobja, ki fragmentarno še ohranja nekdanje merilo, in obsežno industrijsko fasado nove servisne lamele zazeva velik odprt prostor.
Vanj je umeščen novi Park izbrisanih (krajinska arhitektura Bruto), ki tvori logični predprostor Centra Rog in bo z vidika »trajnostnega vrednotenja« pozitivno preoblikoval mikroklimo in pripomogel k zmanjšanju učinka toplotnega otoka v tem delu mestnega jedra. Toda park ni bil vključen v nagrajeni elaborat, med nagrajenimi deli pa tako opazno manjka krajinskoarhitekturnih posegov, ki bi celovito odgovarjali na sodobne okoljske izzive.
Z rabo naravnih gradiv izstopa edino v opuščeno jedro vasi ljubljanskega obrobja umeščen Blok v Vevčah, ki je v našem prostoru še redek predstavnik lesene konstrukcije v večstanovanjski gradnji.
Drugi kriteriji
Druge kriterije presoje, kot je tudi logično, oblikuje komisija ob svojem delu. Jasno je, da so merila dobre arhitekture do določene mere subjektivna in dobrodošla praksa ZAPS je, da v komisijo redno vključuje uveljavljene tuje arhitekte*. Čeprav kratke, so utemeljitve komisije zanimivo branje – ker izpostavljajo tudi manj dodelane vidike arhitekturnih projektov, tudi po tej plati sooblikujejo arhitekturnokritični diskurz.
Če si ob letošnjemu izboru dopustimo prosto razmišljanje, pa glede na v medijih objavljeno bero aktualnih arhitekturnih realizacij pogrešamo določeno svežino idej in pristopov, ki jih sicer v domači praksi – tudi v drugih delih nagrajencev – ne manjka. Pretekla leta so tako med drugim prinesla projekte, ki raziskujejo možnosti novodobnega arhitekturno uglašenega samograditeljstva, prenovo in kontekstualno gradnjo v podeželskem okolju in arhitekturne potenciale naravnih materialov; če se omejimo na le nekaj aktualnih tem.
V letošnjem izboru gre (večinoma) za projekte višjega cenovnega razreda, s čimer ni sicer nič narobe, po svoje pa je tudi logično – odličnost izvedbe je od nekdaj povezana z višino investicije. Je pa zato in ob zgoraj zapisanem zanimiva določena vrednostna disonanca med izborom in programom letošnjega Dneva arhitektov, ki je z osrednjim simpozijem pod naslovom Umetnost poslušanja potekal v duhu aktivistično naglašenih tem socialne in okoljske pravičnosti.
Vsak nacionalni izbor – kar raziskujemo tudi v seriji prispevkov Zob časa – igra pomembno vlogo v procesu ustvarjanja arhitekturnega kanona. Nagrade pa imajo tudi drugo vlogo in v »razpisni ekonomiji« dosegajo visoko vrednost – za razliko od denarne ekonomije pa »tiskanje« večjega števila nagrad nima posledice v obliki »devalvacije« te vrednosti. Višje število je smiselno, v kolikor so kriteriji podeljevanja jasni in večji izbor pomeni tudi večji nabor arhitekturnih pogledov in idej.
Pogosto in radi govorimo o pomenu, ki ga ima komunikacija arhitekture z javnostjo za spremembo širše prostorske kulture. Nagrade so eno bolj odmevnih dejanj te (čeprav v tem primeru enosmerne) komunikacije in niso pomembne le za strokovni diskurz, ampak ustvarjajo tudi podobo arhitekture v širši javnosti. V kolikor pa njihovo sporočilo ni dosledno, obstaja tveganje, da se jim zgodi simbolna devalvacija.
Napisal: Luka Jerman
*Zlata komisija za odlično realizacijo 2024:
Vojko Pavčič, arhitekt
Bart Lootsma, arhitekt, mednarodno uveljavljen arhitekturni kritik
Marko Lavrenčič, arhitekt
Jana Kozamernik, krajinska arhitektka
