Mesto, prostor zgoščene raznolikosti, družbene večslojnosti in tipološke pestrosti. Prostor materializacije zgodovinskih plasti, sledi velikopoteznih vizij in domiselnih mikro intervencij. Pogojen s specifiko preteklosti območja nosi vsak mestni prostor v sebi pripoved, ki pozornega opazovalca nagovori. Včasih je jasno, o čem pripoved govori in kam pelje, spet drugič pa je ta bolj podobna kupu naključnih besed brez prave medsebojne povezave. Oton Jugovec, rahločutni in spoštljivi sogovornik krajev, v katere umešča svojo arhitekturo, je v ljubljanskih Mostah vzpostavil pomenljiv dvogovor med obstoječo brezosebno mestno substanco in svojim objektom, vstavljenim vanjo.

Vse intenzivnejša urbanizacija, ki so jo sprožili tokovi modernizma v prejšnjem stoletju, je ustvarila potrebo po infrastrukturi, ki bi nudila prostor za aktivnosti sodobne družbe in hkrati kazala na njen napredek. Ena od novih tipologij, ki so se razvile kot posledica družbenih sprememb, je tudi kulturni dom. Kulturni dom Španski borci, ki v imenu nosi sledi polpretekle zgodovine, je nastal v sklopu modernistične zazidave kareja, novega družbenega centra Most, ki so ga začeli načrtovati v 60. letih prejšnjega stoletja. Pobudo so dali občani, ki so zaznali potrebo po novi kulturni infrastrukturi v središču sicer izrazito delavske predmestne četrti. Lokacija je bila izbrana ob glavni cesti in železnici, da bi bila lahko dostopna. Urbanistični načrt je predvidel štiri nižje objekte na strani ceste med že obstoječima stolpnicama, v ozadju pa višjo stanovanjsko zazidavo. V začetku 80. let je bila gradnja na območju končana, kot zadnja objekta pa sta ga zaokrožila tržnica ter Kulturni dom Španski borci.

PROSTORSKI KONTEKST in PROGRAMSKA VSEBINA
Prvi izziv pri projektu za kulturni dom je Jugovcu predstavljala neurejena podoba okolice. Arhitekturo je zato artikuliral tako, da prostora ni dodatno zasičil, ampak ga je z novim posegom umiril. Zasnoval je introvertiran volumen in se s tem izognil zapletenemu iskanju smiselnih povezav z vizualno razdrobljeno okolico. Vsebinsko pester in prostorsko obsežen program je arhitekt v volumen razporedil skrajno racionalno, saj so bili dani gabariti strogo omejeni. Navzven preprost, skoraj monoliten ortogonalni volumen se v notranjosti razdrobi in prilagodi vsebini, ki jo oblikujeta dve samostojni enoti, knjižnica in kulturni center.

FASADA
Introvertiranost volumna in zadržanost izraza je moč razbrati v polnih obodnih stenah, obdanih z nenosilno fasadno oblogo iz prefabriciranih svetlo barvanih betonskih panelov. Njihov relief je transformacija značilnosti lesenih oblog v drug material, beton. Ustvarja ozke horizontalne sence, ki na fasadah izrišejo kontinuirano črtno risbo. Ta se ovije okrog vseh štirih stranic objekta, odločno pa je prekinjena le na pročelju, na mestu glavnega vhoda. Tu se betonski plašč razpre za celotno širino avle, odprtino pa zapolni velikansko okno zgoraj in zastekljeni vetrolov pod konzolnim nadstreškom spodaj. V temni del volumna je umeščena velika dvorana, ki zavzema celotno višino in globino nadzemnega dela objekta, zastekljena površina pa razgali drugo, navznoter bolj členjeno polovico, ki se s tremi etažami pripenja na volumen dvorane. Okno se pojavi na najbolj smiselni točki, preko katere Jugovec usmeri in zgosti komunikacijo med kulturnim domom in zunanjostjo. Orientirana je proti vstopni ploščadi ob Zaloški cesti, hkrati pa omogoča naravni svetlobi, da prodre globoko v notranjost nadstropij, kjer sta galerijski prostor in knjižnica.

Okno je sestav kvadratnih segmentov povezanih v mrežo, ki se kot transparentna zavesa spusti z vrhnjega roba stavbe. Posamezni segment je sestavljen iz globokega lesenega okvirja, v katerega je pod kotom vstavljena zasteklitev, kar daje celotni strukturi svojevrsten videz in jo oblikovno poveže tudi s profilom fasadnih oblog.

Zahodna fasada vsebuje le nekaj servisnih stavbnih elementov, med tem ko se na vzhodni fasadi pojavijo tudi manjša okna, vsa enakih dimenzij. Kot členi so povezana v različno dolge verige in vtkana v horizontalni ritem oblog. Njihova postavitev je zato lahko prosto določena glede na potrebe kompaktno razporejenih manjših prostorov v notranjosti.

Na severno stran je na višini prvega nadstropja Španskih borcev umeščen zadnji, sekundarni vhod. Označen je s krožno nadstrešnico lahke konstrukcije, ki vodi v steklen kubus, prvotno namenjen likovnemu salonu. Dostopen je s ploščadi med polkrožnim nizom stanovanjskih stolpnic, poimenovanih Pentagon, ki so bile namenjene družinam vojaških uslužbencev. Kompleksu začrtajo severni rob, v celotni kompoziciji pa delujejo kot kulisa paviljonom ob cesti. Salon je iz osrednjega škatlastega objekta izbočen, hkrati pa premošča vrzel med dvignjeno ploščadjo in gradbeno linijo spodnjih štirih objektov.

KULTURNI DOM
Da bi se javni prostori učinkovito nadaljeval v notranjost objekta, je nagovor vsebine kulturnega doma preko velike odprtine direkten, sprejemna avla pa preprosto dostopna in pretočna. V njej je en sam vstavljen element, osrednje stopnišče, ki vodi v odprt galerijski prostor v nadstropju. Obloge v sivem kamnu udomači skulpturalna lesena stopniščna ograja, ki se valujoče dviguje in povabi k prehodu globlje v notranjost. Pod stopniščem je med podporno-predelnima zidovoma izkoriščen prostor za garderobo, s stropa pa v urejenem mrežnem rastru kot žareče kaplje visijo kovinske luči z vidnimi kromiranimi žarnicami.

V nadstropju se ograja ovije okrog stopniščne odprtine, dodatna navzočnost lesa pa obiskovalca povabi k posedanju. Uporabna površina se podaljša tudi na zunanjo teraso nad vhodnim nadstreškom, vse skupaj pa spaja bar, ki poveže galerijo in likovni salon ter sklene pot od glavnega vhoda preko zgornje avle do ploščadi na zadnji strani objekta.

Vzdolž notranje stene dvorane je v obeh etažah arhitekt razvil sistem pritrjevanja zvočno izolativnih mavčno vlaknenih plošč. Oblikoval je vertikalne pritrditvene kanalčke, ki fiksirajo panele, obenem pa na dolgo in ravno stensko ploskev vnesejo ritem. Za potrebe razstavljanja je navpičnim kanalom vzdolž celotne dolžine dodan vodoravni, vanj pa so skriti mehanizmi za obešanje razstavnih eksponatov.

Notranjost velike dvorane je v nasprotju s svetlo in elegantno avlo bolj intimna in topla. Sedišča rahlo dvigajoče se dvorane so tapecirana s tradicionalnim temnordečim tekstilom, z vrha in s strani pa prostor objemajo lesene obloge. Na stropu so paneli sestavljeni v valovito površino, ki izboljšuje akustiko in hkrati skrije tehnične odrske elemente pred gledalci. Visoki in ozki stenski paneli imajo podobo vratc, ki se lahko odpirajo proti prostoru, za njimi pa je prostor za ambientalne reflektorske luči na vertikalnih vodilih.

V kletni etaži je arhitekt predvidel dodatne kapacitete za dejavnosti ustanove. Poleg zaklonišča so v temnem delu tlorisa še mala dvorana in vadbeni prostor s pripadajočimi garderobami, ter dva trakta pisarn ob južni in zahodni steni, osvetljena z nadsvetlobo. Neposredni dostop do kletnih prostorov je z glavne ploščadi po diskretnem stopnišču tik pod glavnim vhodom, notranjemu prehajanju pa je namenjeno zaprto komunikacijsko jedro ob dvorani.

KNJIŽNICA
Knjižnica je funkcionalno in programsko samostojna enota. Dostop ima z ozke ulice na severni strani, speljane med nizom paviljonov in visokim podpornim zidom ploščadi. Do drugega nadstropja, kamor je umeščena, vodi majhno kompaktno stopnišče. Osrednji prostor za izposojo se razteza vse do čitalnice ob velikem južnem oknu in je po površini skladen s sprejemnima prostoroma kulturnega doma pod njim. En krak knjižnice prodre v volumen velike dvorane vzdolž južne stene, severno pa se nad območjem odra pasovno zvrstijo pisarne uslužbencev.

Vidno drugačen od sosednjih, vendar daleč od bahavosti, volumen šele v notranjosti resnično razkrije svoje zmogljivosti in iznajdljivo sestavo različnih programskih sklopov. Premišljen preplet prostorov ob vsakem zasuku perspektive razkrije nov detajl. Dostopi skozi posamezne vhode se v notranjosti razvijejo v različna doživetja, ki se ob izteku prepletejo kot listi v srčiki zeljne glave. Po 45 letih delovanja so, vsaj s perspektive materialne ohranjenosti, Španski borci v zadovoljivo solidnem stanju. Pravo moč pa temu projektu vliva program, ki je verjetno tudi najpomembnejši spodbujevalec vsakodnevne živosti središča Most. O vragolijah in kulturi, ki jih v ta prostor vnaša produkcijski zavod En knap, trenutni programski upravljalec Centra kulture Španski borci, o nagrajeni knjižnici Jožeta Mazovca in o bogatem knjižnem fondu ter navdihujoči širši skupnosti prebivalcev Most pa v drugem delu prispevka.

Napisala: Patricija Bratuž

Fotografije danes: Boštjan Pucelj
Fotografije nekoč: Janez Kališnik

Rubrika Odtisi časa je posvečena refleksiji življenja stavb skozi čas. Kako se arhitektura stara?

Kulturni center Španski borci
Avtor: Oton Jugovec
Lokacija: Zaloška cesta 61, Ljubljana

Leto načrtovanja: 1979
Leto dokončanja: 1981
Leto prenove knjižnične postaviteve: 2000
Leto prenove interierja Centra kulture: 2009

Načrtovalec arhitekture: Oton Jugovec
Sodelavci: Irena Didek-Pregl, Meta Majdič, Karmen Vidmar, Milan Vučenović
Načrtovalci notranje opreme: Oton Jugovec, Irena Didek-Pregl, Igor Škulj (knjižnica)
Urbanistična postavitev: po zazidalnem načrtu centra Most iz leta 1969
Statik: Tone Globokar

Investitor: Skupnost za razvoj družbenega standarda SO Ljubljana Moste-Polje
Gradbeni izvajalec: SGP Pionir Novo Mesto, TOZD Ljubljana

Površina zemljišča: 1330m²
Pritlična površina stavbe: 887m²
Celotna uporabna površina stavbe: 2719m²

Časovnica sprememb poimenovanja:
faza projekta – Dom občanov Moste
1981 Kulturni dom Španski borci
1998 Kulturni hram Moste
1999 Kulturni dom Španski borci
2004 Gledališče za otroke in mlade Ljubljana
2009 Center kulture Španski borci

Viri:
Zorec, M. (2001). Oton Jugovec: arhitekt: = architect: 1921-1987: Let. 11/12,. Piranesi.
Jugovec, O. (1981/1982). Kulturni dom Španski borci v Ljubljani. Sinteza: revija za likovno kulturo, Let. 55/57. Str: 60-65.

Nastajanje Outsiderja omogočate vi, drage bralke in bralci. Hvala za naročilo in uživajte v branju!