Kdo določa, kaj se bo razplamtelo kot afera,  – in kaj bo šlo mimo brez odmeva? Zakaj ob nekaterih odločitvah burno reagiramo, ob drugih pa mirno spremljamo slabo vodenje, nepremišljene poteze in celo resna korupcijska tveganja, ne da bi se zganili?

Afere ne nastanejo same od sebe. Sprožijo jih, ali pa zadržijo, mediji. Ti pa pogosto sledijo narativom, ki jih nekdo vzpostavi, utrdi ali omeji. Podpihne jih sprega medijske, kulturne in akademske sfere. Včasih v korist, drugič v škodo vpletenim.

Če bi naš javni prostor deloval v resnično demokratičnem, vitalnem in kritičnem ozračju, bi se ob primerih, kot je Drama, že zdavnaj sprožil plaz vprašanj. Pa se ni. Je naš javni prostor res enako občutljiv do ravnanja vseh oblasti? Je enako dovzeten za morebitne napake, ne glede na to, kdo je odgovoren zanje?

Pred dvema letoma smo spremljali zmagoslavno napoved prenove SNG Drama. Ministrica in predsednik vlade sta obljubljala zaključek do leta 2026, mediji so to pospremili kot dokaz nove politične senzibilnosti za kulturo. Končno oblast, ki razume umetnost.

Danes je slika drugačna od napovedane. Projekt stoji. Oblast, ki si je tako prizadevala za vzpostavitev javnega nad zasebnim, se je v primeru Drame zapletla v odvisno razmerje z zasebnikom, pri katerem je država, za potrebe javnega zavoda, najela začasne prostore. Medtem matične stavbe ni začela prenavljati. Minevata prvi dve leti začasnosti.

Država za prenovo predvideva desetine milijonov evrov in leta časa, projekt pa se še ni začel. Medtem je zasebni investitor nadomestne prostore uredil v nekaj mesecih, z bistveno nižjim vložkom. Razlika ni le v ceni, ampak v odgovornosti. Zasebnik odgovarja za svoj denar. V javnem sistemu pa se odgovornost pogosto raztopi med postopki, soglasji, službami, ministrstvi in pravnimi mnenji.

Zato se čas razteza, stroški rastejo, odgovornost pa izginja.

Bo kdo sprejel odgovornost za takšno vodenje investicije?

Gradbenega dovoljenja, ki je pogoj za gradnjo, tudi po dveh letih še ni. Po javno dostopnih informacijah je bila vloga za gradbeno dovoljenje že vložena in nato umaknjena, kar samo še povečuje vtis neurejenega vodenja postopka. Spor s sosedi, ki bi ga bilo mogoče rešiti z verodostojnim dogovorom in jasnimi garancijami, ostaja nerešen. Namesto dialoga spremljamo pravne postopke in celo poskus začasnega odvzema lastninske pravice, kot da bi bili v nekem drugem režimu. Narativ? Krivi so sosedje.

Toda sosedje prenovi ne nasprotujejo. Zahtevajo le zagotovilo, da bo država sanirala morebitno škodo. Po izkušnjah iz preteklosti je to razumna zahteva. In če je res, kot zagotavljajo projektanti, da škode ne bo, zakaj država ne podpiše jasne garancije?

Zastoj bi bil lahko rešen. Pa ni.

Pred nekaj dnevi so prizadeti gledališčniki pred Dramo priredili srečanje, da bi opozorili na težavno situacijo, v kateri so se znašli. Osrednja gledališka institucija v državi že tretjo sezono deluje v začasnosti, medtem ko stavba v središču mesta ostaja zaprta, prazna in brez jasnega začetka prenove. Star kostanj bi lahko mirno še naprej rastel.

Zanimivo si je zastaviti miselni eksperiment: Bi bila reakcija enaka, če bi projekt vodila druga politična opcija? Bi kulturniki, mediji in stroka 705 dni tiho spremljali selitev osrednje gledališke institucije brez začetka prenove matične stavbe, kar je bila zaveza ob premiku?

Zakaj so se oglasili šele po političnem prelomu na ministrstvu?

Kaj nam pove takšna kulturna elita?

Tišina je bila sicer le navidezna: name osebno se je obrnilo kar nekaj vpletenih v proces, od igralcev ansambla do sosedov. Javno pa se niso izrekli. Zakaj je v preteklih letih vladal takšen strah?

Kakšna je družba, kjer kritika ene opcije pomeni tveganje za delo, projekte, subvencije ali nagrade, kritika druge pa je dokaz poguma?

V takšnem prostoru ne delujejo več pravila, osnovana na kakovosti, temveč interesna inercija. Majhen krog, prepleten z odnosi, uslugami, dolgovi in pričakovanji, določa privilegije in meje dopustnega. Kultura, mediji, stroka in politika niso ločeni sistemi, ampak prepogosto zlite strukture.

Tako sistem nagrad, subvencij in medijske pozornosti utrjuje navidezno sliko kakovosti in umetno vzpostavlja relevantnost. A ta pogosto ne odraža resnične vrednosti, temveč predvsem zrcali skladnost z obstoječimi razmerji moči. Ne nagrajuje nujno najboljšega, temveč pogosto tisto, kar je znotraj obstoječe inercije. Dogajanje v zvezi z Dramo razgalja, da kultura še nikoli ni bila tako deklarativno svobodna in hkrati tako odvisna in instrumentalizirana.

Drama je simptom.

Simptom družbe, ki ne zahteva odgovornosti, učinkovitosti in transparentnosti, ampak izkazuje lojalnost. Ki zna biti glasna, toda molči 705 dni, ko gre za “naše”. Ki se raje prilagodi narativu in mu podredi svojo umetnost, kot da bi ga postavila pod vprašaj.

Je subvencija, nagrada ali pozornost nekaterih medijev res vredna takšne žrtve?

Prihaja obrat, ko bodo mediji ponovno upali biti kritični. Ko bodo kulturniki spet pokončni. Ko bodo tisti, ki so do danes šepetali ali iskali svoje glasove skozi druge, spregovorili na glas.

Toda v 705 dneh molka so povedali več, kot zmorejo besede.

Nina Granda

Foto: BoBo, vir: MMC

Podprite ekipo Outsiderja z naročilom na tisjano revijo in pridobite odlično branje. Hvala!