Ob vsakem močnejšem nalivu se v Ljubljani ponovi isti prizor: podvozi, tudi tisti, ki so bili nedavno prenovljeni ali sanirani z večmilijonskimi investicijami, so znova poplavljeni. Promet obstane, infrastruktura odpove, gasilci in angažirani meščani pomagajo po svojih močeh, mesto pa za nekaj ur razkrije svojo nebleščečo realnost.

Primer je podvoz na Dunajski cesti, ki je bil nedavno deležen obsežne prenove sistema odvodnjavanja meteornih voda. Ob prvem resnejšem neurju je znova pod vodo. Podoben vzorec se ponavlja na različnih koncih mesta. Zalilo je podvoz na Tivolski, pa tudi kletno etažo hotela Lev.

Ljubljana ima občuten, dolgotrajen problem z meteornimi vodami. Problem, ki ni spektakularen, ni politično atraktiven in ni primeren za promocijske filme o »zeleni prestolnici«. Ni zveneč in ne obeta strokovnih razprav in razstav, kot denimo »gentrifikacija«, popularno izhodišče za kritiko sodobnih mest. Problem upravljanja meteorne vode je neluksuzen, domač in avtentičen problem. Posega v osnove skupnega bivanja in razkriva bistvo načina upravljanja mesta.

V zadnjih letih se vrstijo napovedi večjih mestnih projektov: prenova tržnice, kanal C0 in državni projekt prenove Drame. Ti projekti se v javnosti praviloma predstavljajo skozi arhitekturne vizije, ki naj bi posodobile mesto. Toda pri vseh treh projektih se pojavlja skupna težava: njihova problematičnost z vidika podzemne vode in hidrogeoloških razmer Ljubljanskega polja. Gre za posege, ki neposredno ali posredno vplivajo na tokove podtalnice, vodonosnike in občutljivo ravnovesje, od katerega je odvisna dolgoročna varnost oskrbe z vodo in stabilnost urbanega prostora.

Pred dnevi smo meščani v svoje nabiralnike prejeli brezplačni časopis Supermesto, ki je izšel v nakladi 134.450 izvodov. Takšne naklade žal ne premore noben drug slovenski časopis. Naracija Ljubljane je v publikaciji usmerjena v estetizacijo urbanih projektov, v poudarjanje vizij, renderjev in razvojnih ambicij. Zdi se, kot da bi želja po posnemanju tujih vzorov urejanja mest zasenčila temeljno, primarno nalogo mestne uprave: reševanje stvarnih problemov in zagotavljanje bivalne kakovosti meščanov.

V publikaciji Supermesto ne gre za napačne informacije, temveč za selekcijo; mesto je prikazano predvsem skozi načrte, ne skozi njegovo delovanje. V takšni optiki Ljubljana deluje kot izrazito napredno in sodobno mesto. Toda pogosto vsakdan ljudi, ki tu bivamo, kaže nasprotno. Ljubljana se kaže kot mesto dveh vzporednih realnosti. Ena je predstavljena v renderjih, strategijah, komunikacijskih kampanjah in strokovno pripravljenih dokumentih, ki govorijo o trajnosti, odpornosti in prihodnosti. Nekaj drugega pa je banalnost vsakdana: zaliti podvozi, prometni zastoji, degradirana infrastruktura, pomanjkanje parkirišč, nedostopna stanovanja, izpraznjeni objekti v središču mesta, in občutek, da osnovne funkcije mesta ne sledijo ne aktualnim potrebam, ne razvoju.

Ne gre za to, da bi bili projekti nepomembni ali strokovno slabi. Pogosto so rezultat truda, interdisciplinarnega dela in resnih strokovnih naporov. A kljub temu ostajajo odtujeni od vsakdanjega izkustva mesta. Med tem, kar se prikazuje, in tem, kar prebivalci živijo, se vzpostavlja vse večja razdalja.

Ta razdalja je posledica načina, kako se usmerjajo naša skupna javna sredstva in politična energija. Veliki projekti imajo svojo težo, svoj simbolni kapital in svojo politično vidnost. In prav zato pogosto zasenčijo tisto, kar je manj vidno, a ključno: premišljeno načrtovanje, skladno s potrebami in zmožnostmi, vzdrževanje in nadgradnjo osnovne infrastrukture.

Pomislimo na enega najbolj emblematičnih primerov: Stožice. Projekt, ki se v javnih predstavitvah pogosto še vedno prikazuje kot vizija sodobnega športno-poslovnega in zelenega urbanega središča, je v realnosti postal simbol neizpolnjenih obljub, finančnih zapletov in sistemskih anomalij. In kar je morda še pomembnejše: postal je normaliziran. Ali celo še več: na fakultetah so Stožice nekritično romantizirane kot primer realizirane utopije, kjer se narava zliva z nedokončanim ambientom in pušča neskončne možnosti prihodnjih rab …

Koliko neizpolnjenih vizij lahko mesto prenese? 

V takem okolju se pokaže bistveni paradoks sodobnega urbanizma v Ljubljani: politična in strokovna energija se pogosto usmerjata v kompleksne, simbolno nabite projekte, medtem ko osnovni sistemi mesta ostajajo brez rešitev. Meteorne vode, podtalnica, vzdrževanje infrastrukture in prilagajanje podnebnim spremembam, vodenje projektov od začetka do zaključka v razumnem časovnem okvirju, niso stranski tehnični detajli, temveč temelj urbanega delovanja. Prav ti pa so sistematično potisnjeni na rob.

Zakaj meščani vedno znova sprejemamo logiko, v kateri je lažje producirati podobo prihodnosti kot pa vzdrževati pogoje sedanjosti?

Ljubljana tako ne kaže le infrastrukturne šibkosti, temveč politično-urbanistično: sposobnost proizvajanja vizij brez sorazmerne odgovornosti do sistemov, na katerih te vizije sploh stojijo.

Citat podžupana iz publikacije Supermesto kaže na to, da je vsebino lahko brati hkrati kot predvolilno promocijo in morda še bolj kot tržni katalog za bodoče naložbene investitorje: »Glavna mesta so danes zelo zanesljive naložbe, vendar samo dokler ostajajo kakovostno urejena in dolgoročno načrtovana. Paradoks nevidne roke trga je ravno v tem, da je varnost naložb odvisna prav od kakovosti mesta.« 

Pomenljivo pa je tudi to, da je najmanjši poudarek Supermesta na mobilnosti. Seveda je lepo »iti peš v vrtec« (tudi to pot včasih zelo otežijo ogromne luže po deževju), ampak v publikaciji ni nič besed namenjenih morebitnemu tramvaju, light railu, mestni železnici ali obvoznici za železniški tovorni promet. Skozi središče supermesta se vsakodnevno valijo kompozicije vsakovrstnega tovora, tudi izjemno nevarnega, in kompozicije novih avtomobilov, medtem ko govorimo o zelenem prehodu. Vizija Supermesta je torej, da promet ostane, približno tako kot je, z nekaj novimi P+R. V promocijski brošuri piše, da meščani lahko tudi včasih, ko ne gre drugače, uporabijo avto. Ampak skoraj nikoli ne gre drugače…

Vizije supermesta lahko zaživijo, če bodo odločevalci razumeli tudi vsakdanje potrebe meščanov, in nanje odgovorili z urbanističnim urejanjem mesta, dovolj stvarnim in premišljenim, da daljnosežni načrti ne bodo splavali po vodi.

Piše: Nina Granda

Radovedni? Tu smo!