Pred dvema letoma, v času Evropskega prvenstva v nogometu, je po spletu zaokrožila fotografija iz leta 2007, na kateri takrat dvajsetletni Lionel Messi v modri banjici kopa temnopoltega dojenčka. Fotografijo je za dobrodelni koledar, ki sta ga izdala katalonski časopis Diario Sport in Unicef, posnel Joan Monfort, fotograf iz Barcelone, ki ni slutil, da je njegov fotoaparat ujel zgodovinski trenutek – barvit dokument, ki priča o tem, kako čudežna so lahko na videz nepomembna srečanja.

Le nekajmesečni dojenček na fotografiji je namreč Lamine Yamal, ki ta trenutek velja za enega najbolj obetavnih nogometašev na svetu. Po nedeljski zmagi Španije nad Argentino je pri devetnajstih letih (ki jih je dopolnil v času svetovnega prvenstva) postal najmlajši igralec na svetu, ki je osvojil tako svetovno kot evropsko prvenstvo, ter tretji najmlajši igralec po Peléju in Bergomiju, ki je zmagal v finalu svetovnega prvenstva.

Za Lamina Yamala sem prvič slišala v začetku julija, ko sem svoje dijake spremljala na delovni praksi v okviru Erazmusa v Valencii in je bila ena od dijakinj za ogled večerne tekme oblečena v dres Barcelone s številko 10. Ko mi je povedala, kdo je Lamine Yamal, nisem pomislila, da bom kadarkoli pisala o njem. Čez dober teden sem med nedeljsko tekmo, ki sem jo kot nekdo, ki športa sicer ne gleda, spremljala le z enim očesom, s prstom drsela po ekranu telefona in si prebirala o igralcih, ki so na televiziji dirjali za žogo. Takrat sem naletela na fotografijo in neverjetno zgodbo, ki jo pripoveduje – ta je v trenutku pritegnila vso mojo pozornost.

Fotografiji – pravzaprav dve – sta namreč zelo lepi. Nič na njiju se ne zdi prisiljeno; na prvi je ob banjici odprt otroški šampon, ob katerem leži premočena gumijasta račka, na robu fotografije je nepozorno odložena brisačka. Messi, danes 39-letni nogometni velikan, je na fotografiji preprost fant s prepoznavnimi daljšimi lasmi, v beli jopi, obut v vsakdanje superge; njegove roke so še brez tetovaž. V tistem času je pri Barçi šele začenjal. Fotograf ga je ob vzniku fotografije na spletu opisal kot sramežljivega in neveščega rokovanja z dojenčkom. Morda mu je za to na pomoč priskočila Laminova mati Sheila Ebana, ki se je v katalonsko mesto Mataró priselila iz Ekvatorialne Gvineje. Fotografija, na kateri so vsi trije, je še bolj ljubka od prve. Na njej razen tihih, nevsiljivih barv Barçe – rdeče in modre – ni nobenih logotipov ali skritega oglaševanja produktov. Račko, banjico in brisačo si je Joan Monfort izposodil od svoje hčerke.

Družina Nasraoui Ebana je bila za sodelovanje pri fotografiranju z nogometašem Barçe izžrebana. Že za to najbrž ni bilo prav veliko možnosti. Toda možnost, da se na isti fotografiji drug ob drugem pojavita osebi, ki sta se skoraj dve desetletji kasneje pomerili na zadnji tekmi za svetovni pokal v nogometu, je blizu ničle. Verjetnost takšnega dogodka je bila ocenjena na ena proti 48 milijardam.

Pri New York Timesu so ob fotografiji napisali, da je na njej morda ujet trenutek, ko se je del Messijevega talenta prelil na Lamina Yamala. V te domneve je podvomil Mounir Nasraoui, Laminov oče, češ da se je zgodilo nasprotno: morda je s talentom za nogomet blagoslavljal čudežni deček. Odgovora na to ne bomo izvedeli nikoli, a v tej ezoterični razlagi je nekaj očarljivega. (Kot tudi v osebnem imenu Lamina Yamala: ta je ime dobil po dveh tujcih, ki sta njegovim staršem, takrat petnajstletnemu Mouniru in enaindvajsetletni Sheili, ob njegovem rojstvu pomagala iz finančne stiske. Ime jima je bilo Lamine in Yamal.)

Ko sem se med ogledom finala spoznala z zgodbo o fotografijah z dobrodelnega koledarja, me je preplavilo začudenje, pa tudi navdušenje. Obstajajo življenjske okoliščine, v katerih se nizke verjetnosti oklepamo kot rešilne bilke in se s statistiko tolažimo: ko potujemo z letalom, ko nas ujame nevihta z gostimi strelami, ko se v tišini sprehajamo po kočevskih gozdovih, ko zaplavamo v globoke oceanske vode. Obstajajo pa tudi take, v katerih si želimo, da za statistično nične možnosti za čudež, po katerem hrepenimo, ne bi vedeli; ko molimo, da nas bo statistika zaobšla in bomo deležni posebnega blagoslova.

Zgodbe, kot je ta o skupnem fotografiranju Messija in Lamina Yamala pred devetnajstimi leti, so tako komaj verjetne, da v človekovo življenje, posejano z naključji in usodnimi sovpadanji, prinašajo posebno zmes vznemirjenja in miru. Morda se je usoda le malo pošalila; morda pa nam je hotela povedati nekaj večjega.

Napisala: Katarina Gomboc Čeh 

Naročite Outsider, prejmite skrbno pripravljeno revijo štirikrat letno in podprite naše delo. Hvala!