Dediščina: to je nekaj, kar podedujemo. Bogastvo – včasih skromno, včasih bajno –, ki nam ga, če imamo srečo, zapustijo predniki in nam tako omogočijo razvijanje lastnih potencialov v svoje in skupno dobro. Kulturna dediščina pričuje o naših predhodnikih in ohranja vez z njimi, daje nam kulturne temelje in je, nikakor ne nazadnje, nepogrešljiv gradnik skladnega, po meri človeka grajenega prostora. Od nje se nenehno učimo mojstrstva gradnje in lepote. V nasprotju z družinsko zapuščino je ta dediščina skupno bogastvo in skupna odgovornost.

Žal je dediščina prepogosto tudi vir družinskih razprtij in nezaupanja. Nič drugače ni s kulturno dediščino. Čeprav smo na lepo ohranjene spomenike ponosni ter radi obiskujemo dobro vzdrževana in živa stara zgodovinska mestna in vaška jedra, lahko vsakdo, ki se strokovno ali osebno srečuje s stavbno dediščino po Sloveniji, med ljudmi opaža tudi nezaupanje do varuhov dediščine in malodane otepanje statusa dediščine. Zakaj je tako – ali ni vendar posebna čast imeti v lasti nekaj izjemnega?

Odgovor je splošno znan: lastnik stavbe, ki je zaradi svoje izredne materialne, zgodovinske, prostorske ali umetniške vrednosti prepoznana kot dediščina, je deležen dodatnih pogojev, ki zaradi skrbi za ohranjanje dediščine omejujejo spremembe na stavbi in običajno zahtevajo posebne, pogosto dražje rešitve. To je glede na cilj varovanja dediščine tudi razumljivo. Toda lastnik se običajno ukvarja z enakimi nepremičninskimi skrbmi kot povprečen sodržavljan. S »častnim« nazivom dediščine pa se ne da plačati nadstandardnih stroškov izvajalcev in materialov.

Če res verjamemo, da je kulturna dediščina skupno dobro, kako to, da materialna skrb zanjo v celoti pade na pleča lastnika, ne glede na njegove finančne zmožnosti? Nekatere možnosti sofinanciranja so sicer že na voljo v obliki razpisov lokalnih skupnosti, vendar so ti glede na obseg registrirane dediščine nezadostni in nepregledni. Tako v percepciji javnosti žal pogosto prevladajo omejitve in postopki. Položaj je absurden: dediščina bi vendarle morala biti vir ponosa, če res verjamemo v njeno skupnostno vrednost.

Gotovo bi si vsi, ki nam je mar za dediščino prostora in stavb, želeli več sredstev, vloženih v njeno ohranjanje. Toda veliko bi lahko tako v položaju lastnikov kot v javni percepciji dediščine spremenili na preprostejši, sistemski način: za začetek recimo z davčno olajšavo pri vseh gradbenih in obrtniških delih, povezanih s skrbništvom nad dediščino. Z oprostitvijo nepremičninskih dajatev. Z ugodnimi kreditnimi shemami. Ali kar s kombinacijo vsega navedenega.

Boljše pogoje tako za lastnike kot za konservatorje bi lahko zagotovila tudi svetovalna pisarna, namenjena izključno podpori lastnikom: tako pri razumevanju dediščine in edinstvenega poslanstva skrbi za skupno dobro kot pri seznanjanju s paleto mehanizmov, ki lastniku na ta račun pripadajo.

Finančne spodbude in učinkovita strokovna pomoč morajo skupaj ustvariti sistem, v katerem bo lastnik dediščine prepoznan kot njen skrbnik, država pa kot njegov partner pri tem plemenitem poslanstvu. Samo tako lahko pokažemo, da dediščina ni birokratska kategorija, ampak bogastvo, za katero nam je vsem mar – ker je naše skupno.

Pripravil: Luka Jerman, Outsider

Foto: Jana Jocif

Spremljajte naše vsebine? Naročite se na Outsider in prejmite skrbno urejeno tiskano revijo štirikrat letno. Hvala!

Juhani Pallasmaa: Ukoreninjenost