Problem: Lastniki dediščine zaradi posebnih pogojev in gradbenih rešitev pogosto nosijo višje stroške in se soočajo z zahtevnejšimi postopki prenove.

Načelo: Ker se dediščina varuje v javnem interesu, mora del stroškov in odgovornosti prevzeti tudi skupnost.

Cilj: Izboljšati položaj lastnika kot skrbnika skupne dediščine.

Glavna zahteva: Lastnikom se za kakovostno obnovo nepremične kulturne dediščine, izvedeno v skladu s kulturnovarstvenimi pogoji, omogočijo davčne in finančne olajšave.

Predlagamo konkretne ukrepe za izboljšanje položaja lastnikov dediščine, ki temeljijo predvsem na sistemskih davčnih in finančnih spodbudah, ne na razpisnem sofinanciranju:

1. Davčna olajšava za gradbena in obrtniška dela pri prenovi nepremične kulturne dediščine, izvedena v skladu s kulturnovarstvenimi pogoji.
2. Oprostitev nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča (NUSZ) za nepremično kulturno dediščino, za katero velja varstveni režim. Oprostitev bi bilo smiselno razširiti tudi na registrirane enote nepremične kulturne dediščine, kadar lastnik objekt ohranja v skladu z usmeritvami varstva.
3. Državna jamstvena shema oziroma ugodni krediti za prenovo dediščine za fizične osebe.

Obstoječi 40. člen Zakona o varstvu kulturne dediščine (ZVKD-1), ki ureja vlaganje javnih sredstev v spomenike, že vzpostavlja podlago za javno podporo lastnikom pri izrednih stroških varovanja in omogoča tudi sofinanciranje obresti na bančna posojila. Predlagamo njegovo nadgradnjo z novim členom, ki bi davčnim in finančnim spodbudam za ohranjanje nepremične dediščine dal jasnejšo sistemsko podlago.

Predlog člena:

40.a člen
(spodbude za ohranjanje nepremične dediščine)

(1) Lastnik objekta nepremične kulturne dediščine je upravičen do davčnih in finančnih spodbud za vzdrževanje, obnovo in druge ukrepe njenega ohranjanja, kadar so dela izvedena v skladu s kulturnovarstvenimi pogoji in soglasjem, kadar je to zahtevano.

(2) Država in lokalne skupnosti zagotavljajo pogoje za uveljavljanje spodbud iz prejšnjega odstavka, zlasti v obliki davčnih olajšav, oprostitev posameznih dajatev, ugodnih kreditov in jamstvenih shem.

(3) Vrste spodbud, upravičence, pogoje in način njihovega uveljavljanja določajo davčni in drugi področni predpisi.

Dodatni predlogi stroke:

Od arhitektov in konservatorjev, ki so pregledali in podprli Outsiderjevo pobudo, smo prejeli še naslednje predloge:

1. Zakonsko naj se za javna sredstva, namenjena nepremični kulturni dediščini, določi minimalni delež, ki mora biti na razpolago za sofinanciranje zasebnih investicij fizičnih oseb.
2. Pri prenovi nepremične kulturne dediščine naj zakonodaja omogoča utemeljena odstopanja od splošnih tehničnih zahtev in uporabo alternativnih rešitev, kadar je to potrebno za ohranitev zgodovinskih, umetniških in prostorskih pričevalnih lastnosti dediščine ter kadar s tem niso ogroženi življenje, zdravje in bistvene zahteve varnosti. V praksi se zaradi številnih in medsebojno neusklajenih predpisov, določil in mnenj različnih mnenjedajalcev investitorji lahko znajdejo v nejasni situaciji, ki jim otežuje smotrno načrtovanje in izvajanje investicije. V takšnih primerih mora biti kulturnovarstveni vidik ustrezno upoštevan in usklajen z drugimi zahtevami.
3. Poleg ustrezne kadrovske zasedbe javne konservatorske službe bi bila potrebna tudi njena organizacijska krepitev s ciljem višanja strokovnosti in ugleda javne službe, večje odzivnosti in svetovalne vloge ter zmanjševanja nepotrebne birokratizacije.
4. Za dediščino, tako za kulturne spomenike in registrirano kot anonimno dediščino, je najpomembnejše redno in občutljivo vzdrževanje. Neprimerno vzdrževanje lahko naredi nepopravljivo škodo, nevzdrževanje pa povzroči propad dediščine oziroma veliko večje stroške za njeno prenovo. Vzdrževanje pogosto poteka brez usmeritev in nadzora, saj zanj praviloma ni potrebno gradbeno dovoljenje. Tudi zato je bistvena sestavina uspešnega varovanja dediščine podpora in svetovanje lastnikom. Svetovanje bi lahko potekalo interdisciplinarno, z vključevanjem visokošolskih institucij, ZVKDS in Zbornice za arhitekturo in prostor Slovenije.
5. Dediščino ohranjata tudi gradbeno in obrtniško znanje. Referenčna lista izvajalcev in mojstrov za prenovo dediščine bi bila v veliko pomoč lastnikom. Potrebno je tudi dodatno izobraževanje izvajalcev: zidarjev, izdelovalcev stavbnega pohištva, mizarjev, fasaderjev, krovcev … Mojstrske šole, kot smo jih poznali nekoč, bi lahko obudile stara znanja in pomagale lastnikom s kakovostnimi izvajalci občutljivo prenavljati stavbno dediščino.
6. Sklad za stavbno dediščino: neprofitna ustanova, ki bi pomagala lastnikom dediščine pri iskanju strokovne pomoči, sredstev in izvajalcev ter pri promociji ali oddajanju dediščine. Primera dobre prakse sta Landmark Trust v Veliki Britaniji in Stiftung Ferien im Baudenkmal v Švici, ki stare stavbe prenavljata in jih oddajata za počitniško bivanje, s prihodki pa pokrivata stroške vzdrževanja in prenove.

Skupni cilj predlaganih ukrepov je vzpostaviti sistem, v katerem lastnik dediščine ne ostane sam z odgovornostjo in stroški njenega ohranjanja. Če dediščino razumemo kot skupno dobro, mora biti tudi skrb zanjo skupna. Lastnik naj bo njen skrbnik, država in lokalna skupnost pa njegova partnerja.