Misleče roke: Klara Zalokar

Med študijem imajo študenti arhitekture bolj malo stika z materialnim aspektom gradnje, njihova predstava o arhitekturi se oblikuje večinoma nekje v virtualnem svetu. Vsak stik z materialom in spoznavanje izvedbenega dela procesa je zato izjemne vrednosti, saj širi zavest o praksi, ki je s stvarnostjo vitalno povezana. Arhitektki Klari Zalokar je ob študiju uspelo ohranjati že v otroštvu odkrito fascinacijo nad ročnimi deli, po zaključku se je tako usmerila v lesarstvo, kjer nadaljuje svoje poslanstvo. Na poletni šoli Thinking hands nam je predstavila les v drugačni, bolj osebni luči, poskrbela za varna prva rokovanja z orodji ter nas vodila pri številnih kreativnih rešitvah detajlov kurnika.

Se spomniš, kdaj si prvič začutila mislečo roko, pojem, ki ga opisuje Juhani Pallasma? Je bil ta občutek od vedno s teboj?

Že od majhnega rada delam z rokami in se učim s poizkušanjem, kar se mi zdi, da je tudi bistvo otroške igre. Takrat za to početje ne poznaš posebnega poimenovanja, na faksu pa prebereš Pallasmo in naenkrat se ti zdi, da vse razumeš. Skozi leta, ko delaš z materialom in ga siliš v zamišljene oblike, spoznaš, da ti vsega ne dovoli, bodisi popoka ali se izmakne.. in si ves nesrečen. Thinking hand razumem tudi tako, kot predstavlja Pallasma enega od svojih učiteljev, ki uči skozi osmozo. Ko ti nekdo nekaj pokaže, zaznaš poleg vsebine tudi njegovo držo, prijem in dihanje. Informacije dobiš preko nekega drugega, telesnega sloja.

Ob delu z materialom v roki se včasih vprašamo, zakaj je načrtovanje in risanje načrtov potrebno? Prenos iz misli preko roke do obdelovanega predmeta se takrat zdi veliko preprostejši.

Na fakulteti je zaradi velikega števila študentov težko delati ena na ena, zato je treba znanje ubesediti in prikazati z načrtom. Za samostojno delo pa lahko izbiraš – ene stvari je lažje preveriti skoz načrte, druge preko modela 1:1, tretje po občutku. In kaj je občutek drugega, kot sinteza vsega že vsega videnega, ki ti je bilo všeč? Mojstri imajo v možganih bogato knjižnico z izjemno dobrimi povezavami in zato najdejo dobre rešitve, delajo hitro in efektivno.

Česa se pa ti učiš, ko učiš druge?

Ko razlagam drugim, bolje razumem tudi sebe in svoje vrednote. Pomaga mi, da kristaliziram tisto, kar zaradi hitenja, finančnih bremen ali časovnih okvirjev ob sprotnem delu pozabim. Ko vidiš nekoga, ki pristopi s svežimi očmi, se spomniš all the good things in velikega sveta, ki je še za raziskati. To me poveže s svojim notranjim otrokom in potem ustvarjam manj obremenjeno, bolj igrivo in na nekem drugem nivoju. Notranji kritik, ki sem ga razvila med šolanjem in živi v katalogu v moji podzavesti, je kljub temu vedno prisoten; daje mi strukturo in mi pomaga sprejemati prave odločitve.

Kako se les razlikuje od ostalih gradbenih materialov?

Les ima spomin živega, je zombie, pravzaprav.

Ko govoriš o njem, se zdi, da je zate živ na prav poseben način.

Seveda lahko les opisujemo s tehničnimi lastnostmi, recimo ‘se odziva na vlago v prostoru’, to je čista fizika. S poosebljanjem pa ti postane bližji in bolj ga ceniš. Jaz dam imena tudi mojim žagam, računalniku, avtu.. Všeč mi je, da imam takšen odnos tudi do stvari.

Večinoma delaš v domači delavnici. Ali se tvoj proces spremeni, ko se premakneš in delaš drugje? Koliko imaš takih odprav?

Rada sem v svoji delavnici. Že doma odkrivam veliko stvari, saj s svojo bujno domišljijo potujem v času in prostoru tudi skoz knjige in video. Ko pa grem drugam, mi nikoli ni žal – gradnja kurnika v Dobravi mi je recimo super izkušnja.

Si že kdaj prej izdelovala ali načrtovala bivališča za živali?

Ja, za žival homo sapiens.

Kako pa se razlikuje delo za homo sapiens od dela za kokoši?

Človek zna razumljivo izraziti več preferenc kot kokoš. Ima močna mnenja in zdi se mu, da potrebuje več luksuza, kot ga v resnici. Manj se posluša, preveč misli in premalo občuti. Zato si v želji po udobnem in prijetnem stanovanju pogosto zasnuje nekaj prevelikega, presvetlega in preveč dovršenega, kjer ni prostora za napake. Te so videne kot problem in ne kot del karakterja prostora. Nesrečni smo in ne vemo, zakaj, ne vemo zares, kaj naša notranja žival hoče ali rabi.

Kdo bi znal odgovoriti na to, kaj zares potrebujemo?

Prijatelji, definitivno. Arhitekti sicer tudi, ampak bi morali biti precej bolj skromni, da bi lahko dali ego na stran, s čimer pa imamo običajno problem. Ščiti nas, da smo lahko suvereni pred naročnikom in sprejmemo odločitve, ki zanj pomenijo veliko investicijo. Hkrati pa nam preprečuje videti, kaj zares želi in potrebuje. Zato je poleg poslušanja, kaj naročnik govori, potrebno pozornost nameniti tudi opazovanju njegovega obnašanja.