Misleče roke: Matej Andraž Vogrinčič

»Bistvo umetnosti je, da ni koristna.«

V Centru za gradnjo z zemljo se tehnološko, raziskovalno in arhitekturno delovanje širi tudi na umetniško področje. Letos se je Outsiderjevi poletni šoli Thinking Hands kot mentor pridružil umetnik Matej Andraž Vogrinčič, katerega dela monumentalno in hkrati subtilno posegajo v prostor. Glavno orodje njegovega ustvarjanja je multiplikacija med seboj enakih elementov, ki na različne načine v prostoru dosegajo poetične razsežnosti. V okviru poletne šole je pripravil poglobljeno predavanje o svojem delu ter o odnosu med umetnostjo, arhitekturo in specifičnimi prostorskimi konteksti. Razmislek smo prenesli tudi v prakso: na lokaciji smo skupaj zasnovali in izvedli prostorsko specifično (site-specific) umetniško delo Gozdna preproga.

Kako veš, kdaj je instalacija končana?

Jedro mojega zanimanja je multipliciranje izbranih predmetov v nekem prostoru in njihov učinek, ko niso več posamezni kosi, ampak postanejo nova celota. V nekaterih primerih je to zelo enostavno; omejen si bodisi s prostorom, sredstvi ali značilnostmi dotičnega predmeta. V puščavi, recimo, večji od Slovenije, je to hud problem. Ko sem pripravljal projekt Moon Plain v Avstraliji, sem po pol leta vlivanja kanglic dosegel površino v velikosti nogometnega igrišča. Na tej točki se mi je zazdelo, da bo dovolj v redu – dovolj vidno iz zraka ali iz daljave – in sem se ustavil.

Ali smo pri instalaciji, ki jo postavljamo v Dobravi, kako omejeni?

Omejitve si sam določiš. Še več, dobro je, da jih imaš. Tu imamo material že izbran: to so stari tramovi ostrešja domačije, ki so bili pred kratkim zamenjani z novimi. Omejeni smo tudi s časom. Vse pa v tem primeru poteka zelo eksperimentalno. Malo me spominja na risanko Pat & Mat. To, kar uspeta izdelati, je nekaj čisto drugega od tega, kar sta si zadala. Ampak sta s končnim rezultatom še bolj zadovoljna. Pri resnejših projektih, kot je recimo bienale, je proces bolj strukturiran in nadzorovan, omejitev je več.

Ali kdaj sanjaš ponavljajoče se elemente iz svojih del? Si naše tramove že sanjal?

Sanjam, seveda. Tramov je premalo in jih zaenkrat še nisem. Tukaj nas je tudi več, ki delamo na instalaciji. Običajno delam sam in je proces bolj intenziven.

Ko hodiš po svetu in nisi na misiji, nimaš naloge, zamisli …, se ti pojavijo matrice oziroma se odvije miselni proces, ko vidiš kup med seboj podobnih elementov?

Še huje, zgodi se tudi, ko v časopisu naletim na fotografije, ki to obravnavajo ali so na drugačen način povezane z vsebino mojega dela. V nekem obdobju sem si jih celo izrezoval. Težko je to popolnoma odmisliti. Je pa tudi zelo odvisno od tega, v katerem delu ustvarjalnega procesa si. Ko se z nečim ukvarjaš, sploh na začetku ustvarjalnega procesa, opaziš veliko več stvari, ki te na to spomnijo. S pozornostjo opaziš, česar prej nisi.

Te je, odkar smo tu, kak trenutek še posebej presenetil?

Ti vajini ročaji kurnika so mi bili super, vrhunski. Seksi, taktilni, fajn – lepa domislica. Lahko bi bili navaden kvader, kot na samokolnici, so pa zelo skulpturalni. Super sta jih naredili.