Misleče roke: Matevž Granda

Aktivnosti Outsiderjeve poletne šole v Dobravi pri Škocjanu so letos preplavile celotno domačijo. Poleg Parka preročišč v gozdu, ki je običajno glavna gravitacijska točka, smo udeleženci spremenili osrednje dvorišče v pravo delavnico na prostem, kjer smo gradili kurnik, globoko pa smo vstopili tudi v staro družinsko hišo – na njeno podstrešje – in našli izgubljene prostore. O bistvu šole ter ostalih dejavnostih, ki se odvijajo na tej posesti, o njeni preteklosti in prihodnosti, o procesih ter o skupnosti, ki se gradi ob gradnji z zemljo, smo se pogovarjali z Matevžem Grando, so-organizatorjem in mentorjem enega od modulov.

Kako je bila zamišljena letošnja edicija poletne šole?

Letošnja poletna šola je bila zelo posebna in se je od prejšnjih v marsičem razlikovala. Ena bistvenih razlik je bila, da je trajala dva tedna. Poleg tega smo imeli več odličnih mentorjev.

Mentorja pri izdelavi kurnika sta bila avtor zmagovalne rešitve, nemški arhitekt Gerrit Mueller-Scheessel, skupaj s članico žirije natečaja za kurnik arhitektko Klaro Zalokar. To je bil le eden od modulov. Drugega je vodil Matej Andraž Vogrinčič, poudarek pa je bil na vprašanju, kako lahko povezujemo umetnost in arhitekturo. Tretji modul je bil posvečen gradnji z zemljo in sem ga vodil jaz.

Vse skupaj je spremljala medijska delavnica. Vodila jo je Nina Granda, urednica Outsiderja. Skozi ta modul smo raziskovali tudi pretekle plasti domačije. In prav tu smo našli izgubljene prostore. Eden od njih je staro podstrešje, drugi pa zaraščen vrt, ki so ga udeleženci očistili in je ponovno zasijal v nekdanjem sijaju.

Kaj se v Parku preročišč, s paviljoni in na delavnicah spreminja iz leta v leto, in kaj ostaja isto?

Park preročišč je projekt v procesu. Raziskovanje gradnje z zemljo je odprt proces, zato park nima končne podobe in zaključenega projekta. Vsako leto naredimo korak naprej pri raziskovanju materiala, hkrati pa se odprejo nova vprašanja, na katera iščemo odgovore skozi nov paviljon ali intervencijo v prihodnjih projektih. Pri vsakem novem posegu je pomemben tudi razmislek o kontekstu in odnosu do obstoječih intervencij. Tako se park iz leta v leto spreminja.

Kar skozi vsa leta ostaja isto, je namen Parka: raziskovanje prihodnosti arhitekture. Od tod tudi njegovo poimenovanje. Želja po učenju, deljenju znanja in raziskovanju je konstanta in osnova njegovega delovanja.

Kje je meja med tehničnim in umetniškim pristopom k delu z zemljo?

Ta meja je precej jasna. Tehnična plat dela z zemljo je povezana s testiranji in analitičnim beleženjem raziskav. Pri vsakem paviljonu smo na začetku procesa postavili hipotezo in jo nato skozi delo potrdili, ovrgli ali dopolnili za nadaljnje raziskovanje.

Umetniški pristop pa v celoten proces odpira vrata intuiciji in nepredvidljivosti. Verjamemo, da je ta pristop pomemben, saj se prebojne ugotovitve pogosto zgodijo prav takrat, ko poleg razuma dopustimo tudi intuitivno in nepredvidljivo. Tehnični pristop je sistematičen, umetniški pa temelji bolj na igri. A tudi vsaka igra ima svoja pravila. Prav ta kombinacija omogoča, da je naše delo hkrati resno raziskovanje ter prostor za veselje, povezovanje in odkrivanje nepričakovanega.

Na kak način zemlja pokaže svojo živost? Na kateri točki je ne moreš več obvladati in moraš pustiti, da te vodi?

Zemlja ima svojo gravitacijo. Tako kot planet Zemlja jo ima tudi material zemlja. Privlači vse nas, ki jo želimo raziskovati in skozi material iščemo bolj harmoničen odnos tudi s planetom. Včasih se zato zdi, da se, ko se tej sili prepustimo, stvari začnejo dogajati skoraj same.

Vedno pravim, da nas je zemlja pripeljala skupaj. Da se na teh delavnicah srečamo ustvarjalni ljudje, se odpremo drug drugemu ter izmenjujemo znanje in ideje. Seveda pa ne poteka vse samo od sebe. Da premakneš denimo kubični meter zemlje, je potreben konkreten napor. Veliko napora vlagamo tudi v same delavnice. A rezultat na koncu to odtehta.