Slikovitost in pristnost naravnih ter kulturnih krajin nista samoumevni. Najprej gre zahvala naravi, ki je v vsej svoji harmoniji prav takšna, kot mora biti, nato pa še pozornosti naših prednikov, ki so znali vanjo vstopati in posegati z ozirom na njene zakonitosti. Ohranjanje pristnosti in slikovitosti v času vsesplošne globalizacije ter hitrih prostorskih sprememb zahteva vizijo, ki prihodnost snuje z globokim spoštovanjem do preteklosti. V določenih trenutkih je človekovo ravnanje postavljeno na preizkušnjo; odzvati se mora na nove družbene pojave in premisliti, kako svoj življenjski prostor prilagoditi novonastalim potrebam. Eden od takih trenutkov je bil pojav sindikalnega turizma, ki je slovensko družbo in prostor preplavil v 60. letih prejšnjega stoletja. Edinstveno sled je pustil tudi na Veliki planini, pri čemer je imel ključno vlogo arhitekt in alpinist Vlasto Kopač. Ne nazadnje se torej moramo zahvaliti tudi posamezniku, ki je kljub pritisku mogočnejših entitet zagotovil spoštljive okvire za nadaljnje poseganje v to okolje.

Vlasto Kopač (1913–2006), Plečnikov študent, je do gora in planin gojil poseben odnos. Na Veliki planini, valoviti gorski planoti nad Kamnikom, je prvič dlje časa preživel poleti po prvem letu študija. Sprva se je tja odpravil iz ekonomskih razlogov, saj je bilo življenje med pastirji cenejše od mestnega. Kmalu pa ga je gorski svet prevzel, zato je s planino ostal v rednem stiku vse življenje. Raziskoval je pastirsko arhitekturo, skiciral koče ter zbiral etnološko gradivo. Študij je prekinil zaradi vojne, zaključno diplomsko delo, v katerem je strnil svoj konservatorski in arhitekturni prispevek k ureditvam Velike planine, pa je dokončal leta 1995, ko je bil star 82 let.

Naša največja visokogorska pašna planina je ena redkih v Evropi z ohranjenim, še delujočim pastirskim naseljem takega obsega. Njena posebnost, ki je bila za Kopačevo delo ključnega pomena, je edinstvena zasnova pastirskih stanov – bajt, ki so v nasprotju z drugimi, ki jih najdemo v alpskem svetu, ovalne oblike. Pastirjeva izba je postavljena v sredino tlorisa, okrog nje pa so v obroč povezane t. i. lope, namenjene bivanju živine in molži. Pravokotna izba iz brun je dvignjena na kamnit podstavek, ki živalim preprečuje vstop, njihova bližina pa v pastirjevem bivališču posredno ohranja tudi več toplote. Po ovalnem obodu so postavljeni kamniti lopniki, vkopane pokončne klade, na katerih slonijo oblani leseni lopniki. Ti so razporejeni v ostrešje šotoraste oblike, zaključeno s slemenskim žlebom, iztesanim iz smrekove ali macesnove oblice. Končno podobo pastirskim bajtam daje skoraj do tal segajoča skodlasta kritina.

V drugi svetovni vojni so bile skoraj vse bajte požgane, po njej pa se je večina kmetov odločila za rekonstrukcijo s prilagojenim oglatim tlorisom, kar naj bi nekoliko povečalo površino lop in poenostavilo tako gradnjo kot vzdrževanje. Edina, rekonstruirana v izvorni obliki avtohtone velikoplaninske bajte z ovalnim tlorisom, ki stoji še danes, je bila Preskarjeva bajta, za kar gredo zasluge tudi Kopaču. Preprečil je njeno načrtovano modernizacijo in spodbudil njeno ohranitev v tradicionalni obliki. Ob tem je do potankosti spoznal to edinstveno arhitekturo, iz katere je pozneje izhajal pri zasnovi počitniških koč.

Zametki turizma na Veliki planini segajo v leto 1930, ko je bila smučarju oddana v zimski najem prva bajta. Vzorcu so kmalu sledili tudi lastniki drugih bajt. Zimski uporabniki so koče ogrevali in vzdrževali v vlažnem delu leta, ko pastirjev ni bilo. Poleg tega so jih posodabljali; namesto odprtih ognjišč so namestili štedilnike, izbam dodali strope, odprli po eno od lop in vstavili okna. Bajte so postale prijetnejše za bivanje, kmetje pa so z najemninami dodatno zaslužili. Spremembe so potekale spontano, z mislijo na turiste, izvorni avtohtoni tip, namenjen pastirju z živino, pa so postopoma začeli opuščati. Po vojnem požigu so oblasti želele na planini zgraditi velike zadružne hleve, čemur so se kmetje z Vlastom Kopačem na čelu uprli. Uspelo jim je ohraniti tradicionalno podobo planšarskega naselja, obenem pa se je arhitekt zavedal, da je treba najti rešitev za naval turistov, ki se je obetal planini.

Kopačevo veliko delo se uradno začne leta 1958, ko pripravi Urbanistični program in varstveni režim Velike planine, ki ga leta 1964 na Zavodu za spomeniško varstvo Ljubljana tudi uradno podpiše. V njem poda predlog za nastanitvene objekte, transportno in drugo podporno infrastrukturo, ki zagotovi nadzorovano in občutljivo obogatitev planine s turistično ponudbo. Ob podpisu izpostavi: »Namen urbanističnega programa je ohranitev in vzdrževanje Velike planine v vsej njeni lepoti, z njenimi posebnostmi, znamenitostmi in prvobitno planšarsko arhitekturo. Takšna naj služi predvsem rekreaciji in turizmu. Obenem pa je v programu predviden nemoten razvoj planšarske dejavnosti s proizvodnjo mleka in mlečnih izdelkov, ki jih bo konzumiral turistični center s svojimi počitniškimi zaselki.«¹ Leto po podpisu programa je v Uradnem listu RS objavljena tudi Odredba o zavarovanju zemljišč na Veliki planini, s čimer je območje tudi pravno zaščiteno. V naslednjih letih Kopač načrtuje spodnjo in zgornjo postajo nihalke iz doline Kamniške Bistrice, zgornjo postajo sedežnice, gostišče Zeleni rob in hotel Šimnovec, najprodornejši pa je njegov načrt za naselje počitniških hišic.

Na planini prepozna dva naravno razmejena dela, ki ju ločuje greben. Na jugovzhodnem delu je obstoječe pastirsko selišče s Preskarjevo bajto in kapelico, za katerega predvidi ohranitev v morfološkem, arhitekturnem in programskem smislu. Na severozahodni del ob gondolski žičnici in sedežnici, odmaknjen od pašnikov, pa umesti novo turistično naselje.

V neposredni bližini vstopne točke na planino postavi planinski dom, hotel Šimnovec, ki ga odmakne na jugozahodni rob planote ter vpne v padajoči teren. Za bolj pregledno notranjost planine namesto velikih gostišč raje izbere koče, organsko razmeščene po valoviti pokrajini, ki človeku nudijo več intime, pa tudi več neposrednega stika z neokrnjeno naravo gorskega sveta. Koče nosijo močan arhitekturni naboj, v njih pa razberemo tudi Kopačevo rahločutno konservatorsko žilico.

Koče je arhitekt zasnoval po vzoru tradicionalne ovalne bajte in jih prilagodil bivanju turistov. Pripravil je predlog za šest tipov koč; manjše družinske koče tipa A so ovalne, večje koče tipa C, namenjene večjim družbam, pa štirioglate. Vse so prekrite s šotorastimi strehami. Pastirsko izbo v središču tlorisa nadomesti večji dnevni prostor, na mestu lop pa so pomožni in servisni prostori ter spalnice. Koče stojijo na betonskih temeljih z vkopanimi rezervoarji za zbiranje deževnice, za konstrukcijo je uporabljen les, streha pa je tradicionalno prekrita s skodlami. Koče so bile najprej premišljeno umeščene v teren in nato vnesene v zazidalni načrt, pri čemer njihova razporeditev upošteva relief, razglede in medsebojni razmik. Orientacijo določajo zimske vetrne razmere ter prisojna oziroma osojna lega zaselka, zato se vhodi in slemena prilagajajo vetru, bivalni prostori pa se odpirajo proti Alpam ali jugu. V dvajsetih letih od začetka gradnje so jih v petih zaselkih postavili 140.

Pastirsko življenje je danes precej drugačno kot pred nekaj desetletji. Sodobna tehnologija vse bolj vstopa v tradicionalni svet planine: modernizirani pastir ima v zadnji lopi bleščeče električno kolo, ki ga polni s sončnimi celicami, pri iskanju živine, ki zatava zunaj ustaljenih pašnih območij, pa si pomaga z dronom. Tu so še obiskovalci, ki na planini pasejo predvsem oči in polnijo svoje telefone s fotografijami te nedvomno fotogenične planine. Stezice postajajo preozke za trume turistov, ki se sprehajajo mimo lesenih ograj pastirskih koč. Če so nekoč ograje zadrževale prosto pasoče se krave, danes preprečujejo vstop turistom. Nekateri planino obiščejo celo s prepričanjem, da je celotno območje muzej na prostem, in brez zadržkov zaidejo tudi v zasebne koče.

Sodobni turist in njegov gostitelj sta spremenila tudi utrip in podobo počitniškega naselja. Koče so bile s propadom podjetij, ki so jih gradila in oddajala svojim zaposlenim, od 90. let postopoma prodane zasebnikom. Nekatere so lastniki obdržali za lastno uporabo, večinoma pa se oddajajo. Med temi najdemo tudi take, ki sestavljajo cele verige v lasti posameznikov, ki so iz dejavnosti razvili pravi posel. Ta se prilagaja turistu, ki destinacije ne izbira več glede na ponudbo nastanitvenih kapacitet v lasti svojega podjetja, pač pa išče privlačna, edinstvena doživetja. Govorimo o luksuzu, ki je nadomestil lepoto preprostosti bivanja v gorah. Gostoljubnost, ki se je nekoč razvila iz zavedanja moči narave in razumevanja, kako dobrodošlo je zavetje v muhastem gorskem vremenu, je zamenjala umetna prijaznost, ki jo spremlja občutek, da nisi zaželen, če nimaš dovolj pod palcem. Ponudniki tekmujejo, komu bo uspelo bolj modernizirati svojo kočo in ji tako še dodatno dvigniti tržno vrednost. Naravnanost k čim večjemu profitu vpliva tudi na vzdrževalce; obnovitvena dela komaj uspejo izvesti, saj se nenehno mudi sprejeti nove goste.

Lastniki imajo v kočah dobro založene butične trgovinice, kjer se med najosnovnejšimi in lokalnimi izdelki najde tudi kakšen instantni obrok iz dežel Daljnega vzhoda. Nekateri obiskovalci do ajdovih žgancev in kislega mleka, ki jih lahko sveže dobijo pri pastirjih, verjetno sploh ne pridejo. Interierji postajajo instagramabilni in se precej razlikujejo od izvorne Kopačeve zasnove s pohištvom po meri iz masivnega lesa. Povečini so notranjosti koč prenovljene z bolj ali manj vprašljivim izborom materialov, oblog, elementov in opreme. Zaslediti je zmerno razumevanje značilnosti in pomena lokalnega, z vmesnimi zdrsi, kot so dekorativne folije ter keramične obloge, ki les le posnemajo ter dajejo prednost podobi pred vsebino. Bivanje na planini gre v smer vse večjega udobja in luksuza, s tem pa izginjata pristnost in čar preživetja z osnovnimi potrebščinami.

Zaradi poenotenega videza koč se vsak individualni odtis toliko bolj izrazi. Razlika je očitna tudi med kočami, ki jih lastniki uporabljajo sami, in tistimi, namenjenimi oddajanju. Koče v domači rabi niso brezhibne, a so se spremembe in posegi skozi leta naravno vključili v njihovo podobo. Obogatene so z osebnimi predmeti in sledmi vsakdanjega bivanja. Skalnjak za dragocene gorske rože, pitnik za ptice ali krmilnica za veverice razkrivajo tudi odnos lastnikov do prostora kot skupnega habitata. Turistične koče so na prvi pogled bolj urejene: označene so z velikimi tablami z imeni, do njih vodijo smerokazi, krasijo jih postavljeni okvirji, ki nakazujejo najlepše fotokotičke, ponudbo pa dopolnjujejo jacuzziji. Med osivelimi fasadami se pojavljajo klimatske naprave in satelitske antene, najbolj pa izstopajo reklamni ležalniki in senčniki vpadljivih barv. Čeprav so skrbno postavljeni na svoja mesta, delujejo predvsem tuje.

Leta 2022 je Zbornica za arhitekturo in prostor razpisala natečaj za obnovo spodnje in zgornje postaje nihalke ter gostišča Zeleni rob. Do ureditve obravnavanih območij do danes še ni prišlo, nedavno pa je bila postavljena šestsedežnica, ki naj bi bila ena najmodernejših v Sloveniji. Njena izstopna postaja dominira na vrhu planine in je dobro vidna iz večine počitniškega naselja. Obiskovalec bi na takem mestu pričakoval vse prej kot visokotehnološki objekt, ki temu kontekstu ni le tuj, pač pa tudi vsiljiv in vizualno moteč.

Opuščeni hotel Šimnovec že več kot dvajset let žalostno propada. Zaradi zanemarjanja je v izrazito slabem stanju in predstavlja največje degradirano območje Velike planine. Na svetlejšo prihodnost kažejo načrti za obnovo in rekonstrukcijo. Brez spreminjanja obstoječih gabaritov naj bi v novih kletnih etažah pridobili prostore za dodatno ponudbo in vzpostavili gorski ekohotel.

Občutljivi prostori, kot je Velika planina, so ob naraščajočem destinacijskem turizmu danes še vedno na preizkušnji. Kopačeva arhitektura počitniških koč trdno kljubuje spremembam, saj tiho, a vztrajno govori o tradiciji ter dokazuje, da razvoj in varovanje nista nujno nasprotnika. Današnji posegi vse pogosteje dajejo prednost vizualni privlačnosti in udobju pred ohranjanjem pristne izkušnje prostora. Prihodnost planine bo zato odvisna od sposobnosti vseh, ki jo uporabljajo in jo upravljajo – obiskovalcev, pastirjev in turističnih ponudnikov –, da se naučijo živeti v sožitju. Naj nas Kopačeva zapuščina pri tem opominja, da prihodnost ni v ustavitvi razvoja, temveč v njegovem premišljenem usmerjanju.

Citat:

1. Strokovne podlage za oblikovanje scenarijev razvoja in ohranjanja Velike planine. Dostop 20. 8. 2026: https://www.kamnik.si/objava/606194.

Viri:

• Kopač, V. (1995). Oblikovanje počitniških zaselkov na Veliki planini: diplomska naloga. [V. Kopač].
• Planšarske stavbe v Vzhodnih Alpah: stavbna tipologija in varovanje stavbne dediščine: zbornik = Die Sennhütten in den Ostalpen. (b. d.). 216.
• OPPN VP-05 za [Hotel Šimnovec]. (2025). Dostop 20. 8. 2026: https://www.kamnik.si/objava/1110653.
• Ureditev objektov na Veliki planini. Dostop 20.8.2026: https://zaps.si/natecaji/ureditev-objektov-na-veliki-planini/]

Iskrena hvala bajtarju Stanetu Erjavšku za miren in zanesljiv korak po poteh Velike planine ter za odpiranje vrat v svet njenih prebivalcev.

Napisala: Patricija Bratuž

Fotografije: Boštjan Pucelj
Načrti: Vlasto Kopač

Rubrika Odtisi časa je posvečena refleksiji življenja stavb skozi čas. Kako se arhitektura stara?