»S širjenjem učnega kurikuluma je vse bolj pomembno, da je vse naše okolje izobraževalno, ne samo šolske ustanove. Nenehno učenje ni omejeno na šolske ure, nadaljuje se tudi, ko zapustimo šolsko stavbo. Ko sprejmemo vse okolje kot spodbudno, se začne brezmejno učenje. Potem ne postane samo šola mesto v malem, ampak tudi mesto postane rastoča, velika šola.« Tako mi je že pred desetletjem v intervjuju povedal Herman Herzberger, vplivni nizozemski arhitekt, ki pri 94 letih še vedno navdušuje tudi mlado generacijo študentov in arhitektov. Njegovo prizadevanje v arhitekturi se v šestih desetletjih ni bistveno spremenilo: zagotavljanje prostorov, ki spodbujajo izmenjavo med uporabniki, obenem pa omogočajo možnost umika:

»Lastnost dobro zasnovanega odprtega prostora je raznolikost, razgibanost, možnost, da se umakneš, a da si še vedno s pogledom lahko povezan z drugimi. Intimnost ja, ne pa osamitev,« je povzel v pogovoru.

Na ljubko skromnost, radovednost in velikodušnost tega arhitekta sem pomislila včeraj, ko smo z otroki preživeli dan v deževnem Salzburgu ter smo šli vedrit v Muzej narave in tehnike. Muzej v štirih nadstropjih je bil nabito poln otrok vseh starosti ter njihovih staršev ali starih staršev, toda prav vsi smo se z zanimanjem prepuščali doživljajskemu spoznavanju, ki ga je iniciiral muzejski prostor. Kdo bi si mislil, da se o zakonih fizike lahko učimo na tako zabaven način! Čudesa narave, od podvodnih svetov do zunajzemeljskih doživetij v vesolju, od dinozavrov do podrobnega potovanja v notranjost človeškega telesa, so predstavljena tako zanimivo in večplastno, da se jim nihče ne more upreti.

Pomislila pa sem tudi na primerjavo s slovenskimi mesti, na primer Ljubljano. Zakaj so v Sloveniji kulturne institucije, kot so muzeji in galerije, kljub ogromnim investicijam javnega denarja, pogosto odtujene od ljudi in – prazne?

Res je, da si mnogo ljudi močno prizadeva, da bi muzeje in galerije vodili tako, da bi pritegnili čim več občinstva. Trud obstaja, toda videti je, da ni dovolj občutka in znanja, da bi to tudi izvedli.

Kot da bi nas tudi na področju tovrstne kulture, namenjene najširši javnosti, bremenilo prepričanje, da je vse naše delovanje predvsem aparat v službi nekakšne ideologije, ne pa odprtega prostora, radovednosti in čudenja, ki bi omogočali nova spoznanja.

Zato tudi mnoge ideje, v osnovi dobre, v realnosti nikakor ne zaživijo. Kot družba se ujamemo v lastno zanko: ravnanje na podlagi politike in izločanja, namesto na podlagi jasnih, konkretnih, pametnih in izvedljivih rešitev. Tak primer je žal neizvedeni Center znanosti. Pobudo in možnost pridobitve evropskih sredstev je pred dobrim desetletjem prispeval fizik Miha Kos, tudi na podlagi njegovega izjemno zanimivega projekta Hiše eksperimentov, ki pa, čeprav v manjšem merilu, podobno kot muzej v Salzburgu, dejansko zmore navdušiti nad čudeži narave, ne da bi ob tem občinstvo bremenil z navlako.

Pobuda, ki je izšla iz znanstvene in pedagoške strasti posameznika, je bila leta 2018 razpršena med množico »javnih« akterjev, konzorcijev in delovnih skupin. Kar je bilo osebna odgovornost, je postalo kolektivna brezimnost.

Rezultat? Osem let pozneje še vedno nimamo Centra znanosti – imamo pa dolge sezname sodelujočih, porabljena sredstva in zamrznjeno idejo, ki bi lahko bila vzor odprtega prostora učenja.

Leta 2018 je ZAPS (Zbornica za arhitekturo in prostor Slovenije) razpisala natečaj za Center znanosti. Izbrana je bila prostorsko odlično domišljena arhitekturna rešitev biroja Dekleva Gregorič. Takrat so bila – do določenega roka, še na voljo evropska sredstva. A žal osem let kasneje nismo niti blizu realizaciji. Upamo, da bo ta objekt z bogatim in pomembnim programom v bližnji prihodnosti vendarle doživel realizacijo!

Realizacija projekta biroja Dekleva Gregorič z natečaja ZAPS 2018, s krožnimi paviljoni in zeleno streho, bi v arhitekturnem jeziku idealno utelešala Herzbergerjevo vizijo prostora učenja. Zaradi slabega vodenja, razpršene odgovornosti in ujetosti v birokratsko kolesje projekt še ni blizu realizacije.

Se je kdo vprašal, ali je bila poteza, da se vodenje projekta vzame pobudniku in razprši med množico zelo različnih akterjev, dobra in smiselna? Je kdo za to, da smo kot družba ostali brez Centra znanosti, odgovarjal? Kolčiko milijonov javnega denarja je bilo investirano v projekt, ki morda sploh ne bo zaživel in osmislil investicije?

V enem izmed spletnih zapisov Miha Kos opisuje poslanstvo Hiše eksperimentov: Pomagamo opolnomočiti ljudi, ki nam bodo ustvarjali dodano vrednost, ljudi, ki nam bodo ustvarjali prihodnost in eksistenco. Bolj kot »kruha in iger« potrebujemo znanje, kako kruh narediti in mi se trudimo združevati to znanje z igro.

Kako lepa in navdihujoča misel! Si predstavljate, da bi namesto v svetu, kjer vse odločitve zaznamuje trdovraten politični boj, raje živeli v svetu nenehnega učenja, soočanja, preizkušanja, osnovanega na podlagi znanstvenih dejstev. Če bi vprašali Herzbergerja, navdušenega nad tremi mostovi v osrčju prestolnice, bi gotovo rekel, da zmoremo.

Nina Granda