Danes je dan znanosti. Ob tej priložnosti je predsednik vlade zapisal poslanico, v kateri je izpostavil znanje in izobraževanje kot tisto, kar nam omogoča preseči našo geografsko majhnost. Zapisal je tudi: »Prav danes prva matematična znanja nekje v Sloveniji pridobiva naslednji Jurij Vega, na drugi strani države se osnove fizike uči novi Jožef Štefan.«

Lepa prispodoba, ki pa ni popolna.

V Sloveniji imamo štipendije za nadarjene mlade, poimenovane po Žigi Zoisu. Namenjene so prav mladim Štefanom in Vegam, da dobijo spodbudo družbe in potrditev, da je njihov talent dobrodošel. Hkrati dobijo občutek, da družba njihovo znanje potrebuje in računa nanje, da bodo nekoč z njim prispevali k splošni blaginji. Zneski niso visoki, a mlademu človeku lahko pomenijo zelo veliko.

Kandidiranje za Zoisovo štipendijo je za mnoge mlade tudi prvi neposredni stik z državo in njenimi birokratskimi postopki. Ko mladi Vega odda vlogo, v kateri mora dokazati izjemne dosežke in nadpovprečen šolski uspeh, se začne čakanje.

Država je počasna. Postopek odločanja se začne šele, ko so popolne vse vloge, skupaj z morebitnimi dopolnitvami. To je lahko precej po roku za oddajo vlog. Nato ima država še dva meseca časa za odločanje. Letos pa zaradi spremembe zakonodaje ponovno preverja že predložena dokazila o izjemnih dosežkih, zato bo postopek še daljši.

Državljanu sčasoma postane jasno, da v državni upravi čas teče drugače. Da dva meseca pomenita »hitro«. Mlademu človeku pa sta dva meseca dolga doba. V tem času bi si lahko s štipendijo že kupil nov okular za teleskop, povečal zmogljivost računalnika ali si privoščil kakšno knjigo. Iz izkušenj preteklih let vemo, da se lahko odločanje zavleče še precej dlje. Nekateri odločbe prejmejo šele maja.

Ob tem se sprašujem, ali se odločevalci in skrbniki sistema štipendiranja sploh zavedajo, kakšno sporočilo s tem pošiljajo mladim? Se zavedajo, da se prav skozi takšne izkušnje oblikuje odnos mladega človeka do države? Da se tu prvič sreča z institucijami, ki mu bodo vse življenje določale pravila?

Predsednik vlade v poslanici govori o znanju, talentu in prihodnosti. Mladi Vega pa se medtem uči še nečesa drugega. Uči se, da lahko sam izpolni vse obveznosti pravočasno, država pa mu ni dolžna niti povedati, kdaj bo odločila. Da je njegov čas manj pomemben od časa birokratskega postopka.

Morda bi bilo ob dnevu znanosti dobro pomisliti tudi na to. Kajti če res verjamemo, da so znanje, sposobnosti in trud prihodnost naše družbe, bi se moralo to poznati tudi v načinu, kako država ravna z mladimi, ki te vrednote že danes uresničujejo.

Napisal: Matevž Granda
Naslovna slika: Georg Vega, vir

Raovedni? Tu smo!