Diplomirala je iz režije na AGRFT, s filmom Pes, ki je umrl ob pravem času. Zanj je dobila študentsko Prešernovo nagrado, nato umetniško rezidenco v New Yorku in tam ostala. Spoznala je Carlosa, bodočega moža, s katerim ima dve hčerki,  2 in 4 leta. Preživljala sta se, on s fotografijo, ona z igro.  Ko pripoveduje o življenju tam, se zdi, da je to neprestano tekanje z avdicije na avdicijo, ko vlogo dobiš, je to projekt, oddelaš in spet od začetka. Kot pravi sama, je imela srečo, da je bila ob pravem času na pravem mestu. Kultni gledališki režiser Richard Forman jo je izbral za vlogo  v predstavi Idiot Savant in Old – Fashion Prostitutes, v prvi je zaigrala ob Williamu Defou, o katerem pravi, da je izjemen. Kot oseba in kot igralec. Kritiki so bili navdušeni, a to še ne pomeni, da so ji bila vrata gledališč odprta. Hodila je na avdicije, študirala igro, s pogledom od tukaj, garala je, a se njej zdi to samoumevno. Tak je New York in umetniška scena tam. Borba za preživetje. Pred petimi meseci se je z družino vrnila v Slovenijo. Zaradi korone. Začasno.

Iz intervjujev in kolumn sklepam, da si samozavestna oseba, ki si ne postavlja nepotrebnih vprašanj in dilem, pripravljena na vse… V kakšni družini si odraščala? In kakšen otrok si bila?
Naša  je bila zelo tipična družina, ljubeča. Najprej smo živeli v Ljubljani in potem v Trzinu. Na otroštvo imam zelo prijetne in pozitivne spomine. No, s starejšo sestro sva se z veseljem prijateljsko stepli vsak dan, do 18 leta. Ti pretepi so mi dali neko gotovost vase…

Si zmagovala?
Ja, včasih ja, včasih ne. Tako sem si pridobila občutek, da si lahko sama izborim fizično varnost, ter zavedanje, da se znam postaviti zase.

Te je bilo kdaj pred čem strah? Je kakšen dogodek, ki je bil travmatičen?
Pri osmih letih sem imela zaradi alergije nenaden napad astme in skoraj umrla. V bolnici so rekli, da je vse odvisno od mene, zdravniki ne morejo storiti nič več,  delal je samo še en majhen del pljuč. Ležala sem na postelji, priključena na kisik,  zdelo se mi je, da odhajam nekam od koder ni vrnitve, bila je tema, bila sem breztežna in prijetni glasovi so me vabili z njimi. Zdelo se mi je, da me tam, kamor me vabijo, čaka sama krasota in želela sem si za temi glasovi. Potem sem si rekla, kaj pa starši, žalostni bodo, pa prijatelji? Morda pa je prezgodaj, da grem, rada imam svet, ljudi. Ta izkušnja je bila temeljna za celo moje življenje, lahko bi rekla, da sem takrat premagala strah pred smrtjo.

Zakaj si se odločila za študij AGRFT?
Najprej sem prečrtala vse, kar nočem biti. Pravnica, ekonomistka, zdravnica, biznis, to ne. Zanimala me je psihologija, filozofija, malo me je mikala tudi likovna akademija,  nekako se mi pa ni dalo sedet in risat. Oboževala pa sem filme. Tako sem se odločila za režijo, čeprav sem razmišljala tudi o igri, a sem kakšno leto prej igrala v neki igri in izkušnja je bila preveč intenzivna.

Si bila zadovoljna s študijem?
Morala sem veliko prenašati izredno težke kufre,  jaz, suhica, ki tega sploh nisem bila navajena. Po treh mesecih se mi je zdelo, da je čisto preveč fizično naporno in da ne spadam tja.

Že?!
To je bilo leta 2001, se pravi pred 20 leti, ups.  Bil je predvsem praktičen študij, ampak mislim, da sem dobila veliko nepozabnih, zanimivh izkušenj.

Kdo pa so bili tvoji profesorji?
Spomnim se Klopčičeve obsedenosti, prave iskrene, nedotakljive ljubezni do filma, Slakovega drugačnega, subverzivnega  pogleda na film, Karpotovega ‘Joie de Vivir Cinema’ in super idej, Koršič je lahko ure govoril o teoriji,  Šmid je imel pravo obsedenost in veselje do ‘podteksta’ in, Zupanič me je naučil veliko o praktičnosti, in Mandič za scenaristiko je prinesel super svežino iz New Yorka.

Režiserjev nas je bilo dva do štiri na letnik in smo imeli večino praktičnih predavanj skupaj. Vseč mi je bilo, kako smo bili študenti povezani med sabo in si pomagali. študij je bil zelo naporen, ogromno praktičnih vaj. In vsi smo iskali svoj izraz, bili malo negotovi. Nekaj vznemirljivega je na študiju režije in povezanost med študenti je super. Ampak zame je bil to fizično in mentalno velikanski izziv.

Zakaj si vztrajala?
En vpis sem že porabila in sem želela študij dokončati(zakašlja in pove, da ni virus, ker se je prejšnji teden testirala, astmatičen kašelj, op.a.). Itak sem potem razmišljala, da bom šla študirat igro v London. No, obrnilo se je drugače.

Za diplomski film si dobila Prešernovo nagrado, to je bil najbrž tudi razlog, da si dobila umetniško rezidenco v New Yorku?
Nagrada je najbrž malo pripomogla, pa tudi prijavila sva se dva režiserja skupaj.

V New Yorku si se zaljubila in ostala tam.
Preden sem šla v NY sem vedela, da bom nekam odšla. Iz preprostega razloga vabljivosti novih doživetij, novih izkušenj. Sploh mi ni bil problem oditi iz Slovenije. Nikoli nisem veliko razmišljala o varnosti in gotovosti, zaupala sem, da se stvari postavijo prav. Bi pač prišla nazaj, če se ne bi obneslo. Nisem imela kaj izgubiti. Nikoli pa si ne bi mislila, da bom ostala tako dolgo.

Si si predstavljala, kako boš tam živela?
Ne. Sploh si nisem ničesar predstavljala. Vedela sem samo, da bo vse novo. Bilo je izredno vznemirljivo. Prišla sem, veliko ljudi, veliko zgodb, veliko energije, vsi imajo voljo po uspehu vsakršne vrste, po ustvarjanju, doživljanju … ogromno dražljajev,  od hrane do kulturne ponudbe, različnih pogledov na svet. Samo požirala sem vse. Ko zdaj gledam filme o NY,  se mi zdi, da nič ni tako, kot je tam videti in obenem je vse točno tako.

Navadiš se in prilagodiš. Tako človek preživi. Tvoj mož je Njujorčan?
Sicer vzgojen v Mehiki ampak je res pravi Njujorčan. Imel je izredno poceni stanovanje na 21.ulici/2.aveniji in to je zelo pomagalo. Njegov sostanovalec se je ravno začasno odselil, a je še vedno plačeval skoraj vso najemnino. To so take njujorške zgodbe. Mož je takrat s fotografiranjem komaj začel. Drug drugega sva vzpodbujala, on mene k igri, jaz njega k fotografiji.

Ampak zakaj igra? Potem, ko si študirala režijo? Ima tisti, ki se odloči za igro tudi nekaj shizofrenije v sebi?  Skozi igro si nekdo drug.
Iz svoje izkušnje bi rekla, da ne.

Kaj je bilo v igralstvu tako vabljivo?
Igra je zame čista strast. Obožujem neznano, instinkt,  da stvari nimaš pod kontrolo, povezanost z osnovno, nekontrolirano ustvarjalno silo v danem trenutku. Režija je konceptualen izziv, mora biti ogromno stvari pod kontrolo in nikoli nisem bila povsem zadovoljna, bila sem predvsem nestrpna.

Od 10. do 18 . leta sem hodila na igro, prej sem imela težave z govorom, bila sem zelo tiha. Vsak teden sem bila na krožku igre. Dogajanje na odru, vživljanje v različne situacije, se mi je zdelo naravno, lahkotno, zabavno … V Ameriki sem se potem skozi študij igre naučila, kako pristopiš k igri, da nisi shizofrenik in se ločiš od vloge po nastopu. Vsaka vloga, ki jo igram je zame izziv, včasih prav oreh, ki ga moram streti in krasna izkušnja.

Je kakšna vloga, ki si jo želiš odigrati?
(dolg premor, op.a.) Seveda. Jaz sicer igram večinoma v zelo modernih ali avantgardnih stvareh, tu in tam kakšne klasike… Seveda pa me privlačijo npr., Ivana Orleanska, Lady M, Medeja, … a me v resnici zanima vsaka vloga, ki je izziv, v kateri grem nekam. Lahko je tudi majhna in banalna vloga. Med študijem so nam poskušali dopovedati, da si moramo izbrati, katere vloge hočemo igrati, jih poiskati, ampak jaz … Vse vloge so mi zanimive. Z veseljem bi odigrala kakšne klasične Shakespearjeve moške vloge.

Kako bi rekla Biti ali ne biti, to je zdaj vprašanje? Patetično, z zanosom, premišljeno, vprašujoče, bi bil to tvoj statement?
Vprašala bi se, tako kot takrat, ko o čem zares razmišljaš in si na koncu postaviš vprašanje. Čeprav težko rečem vnaprej. Po nekaj tednih študija bi bolje vedela, ti pa bi mi potem povedala, na kakšen način sem pravzaprav to storila.

Presenetilo me je, da si odklonila vlogo v kateri je bilo preveč golote. V čem je problem? Si sramežljiva, ti je neprijetno ?
Sem bila že večkrat gola na odru, ni bil problem v tem.

Vloga, ki sem jo odklonila,  je bila skoraj pornografska, predstava mizogina in raztresena, golota pa sama sebi namen. Problem je še posebej, če ne veš kdo bo režiser in kako se bo tega lotil. Včasih dobiš občutek, če kaj res ne štima.

Se slečeš brez problemov?
No, čisto brez ne. Še posebej, ko sem bila le nekaj mesecev po rojstvu hčerke že gola na odru.

Se med nosečnostjo nisi zredila?
Sem.

Razlika med svetom gledališča in filma tukaj in v Ameriki je poleg drugega tudi ta, da ti gledališča zagotavljajo zaposlitev in vloge, v Ameriki pa te najamejo za določen projekt. Čeprav je res, da je tudi pri nas denarja za gledališče in film vedno manj. Za film v tem trenutku nič.  A ni to  neprestano pehanje za denarjem preveč naporno in stresno  in kruto?
Zelo kruto, za vse umetnike ne le igralce. Posledica pa ta, da je veliko komercialnih stvari, matematično preračunanih stvari, ‘denar mašina’, ki lahko povalja, izmuči umetnike, skoraj pohabi. Tam je tudi ogromno talenta, veliko je izvrstnih, nadarjenih ljudi, ki morda nikoli ne dobijo prave priložnosti.

Če bi ti ponudili nekajletno pogodbo, s katero bi se zavezala nekemu studiu, da urejajo zate vse stvari od vlog v filmih, do oblek,  hiš v katerih moraš stanovati, do tega kako moraš izgledati, bi sprejela tako pogodbo?
Joj, ne vem, težko rečem takole teoretično.  Odvisno od projektov, ki bi bili v načrtu. Pač veliko stvari lahko spada zraven. Mislim, če česa nočeš, vedno lahko rečeš ne.

Si lahko preživela s tem, kar si delala?
Skupaj z možem sva en drugega podpirala. Če bi bil vsak sam, bi bilo precej težje. Včasih je bilo kar naporno.

Te je to kdaj motilo?
To je bilo kdaj tudi izčrpljujoče, še posebej potem, ko sta se rodili hčerki.

Je bila odločitev za otroke zavestna?
Ja, prišla sva do točke, ko nama je bilo vse ok, tudi po starosti sva se nekako bližala odločitvi za ali proti. Zdelo se nama je, da je pravi čas. Ampak, tam imeti otroke je res naporno. Že samo dejstvo, da toliko ljudi hodi po pločniku in je sprehod z vozičkom pravi stres. Iskanje dobrega vrtca je bilo bolj zakomplicirano kot pri nas izbira študija in vpis na univerzo. Poleg tega, če si sam, delo pride in gre, se že znajdeš. Otroci so pa velika odgovornost. Skoraj nihče od najinih prijateljev umetnikov nima otrok, če pa jih že imajo, se dostikrat izselijo na obrobja, kjer je več miru in stabilnosti.

Je bil to razlog, da sta prišla v Slovenijo?
Ne, razlog je bila korona. Sva sicer imela v nekem oddaljenem načrtu v prihodnosti, da se morda nekam na novo preselimo, a nas je korona prehitela. Odselili smo se od danes na jutri pred petimi meseci.

In boste ostali?
Ja, najbrž eno leto. Za otroke je tukaj bistveno boljše in lažje vse.

Že delaš?
Imela sem  srečo, da sem takoj po razrahljanju ukrepov posnela celovečerni film Vesolje med nami, režiserke Rahele Jagrič Pirc. Nov film je na vidiku, igrala bom tudi v TV serijah. Tukaj se vsaj nekaj dela, v NY zaradi korone že od pomladi popolnoma nič. In tako bo tam vsaj do januarja.

V Slovenijo si prišla po 12 letih. Kakšno Slovenijo si našla, za razliko od tiste, ki si jo zapustila?
Tako na hitro, nisem opazila nekih velikih razlik, ljudje so zelo prijazni, taki kot so bili, iskreni. Je pa več brezdomcev, Slovenci več nakupujejo, več je potrošnje, več je tudi veganstva in vegetarijanstva, ko sem odšla, sem bila vegetarjanka in je bil to kar problem…

Si še vedno?
Ne, osem let sem bila. Zdaj pa ob možu Mehičanu … težko. In še par stvari je, ljudje so okoljsko bolj ozaveščeni, reciklirajo odpadke. Slovenci si za razliko od Američanov znamo vzeti čas, da smo drug z drugim, za prijateljstva.

Ti je to pomembno?
Ja, tam je čas zelo natanko odmerjen,  vsak minuta, ura.  Ni časa za sedenje in pogovarjanje z nekom kar tako. Vse stike, tudi družabne moraš planirati zelo vnaprej. Večno usklajevanje urnikov. Všeč mi je, da je intenzivno, ampak ves čas je tudi stresno in nikoli nimaš dovolj časa za te osnovne stvari.

Pogovarjala se je: Bojana Leskovar

Portret: Carlos David

Podprite Outsider z naročilom!