Misel na lastno smrt v ljudeh vzbudi čustvovanje, obarvano s tesnobo, strahom, bolečino, negotovostjo, žalostjo. Glede na to, da nihče nima izkušnje lastne smrti, je čustvena obarvanost predstave o smrti paradoks, saj se čustva praviloma oblikujejo na osnovi fizičnih izkušenj; če ni izkušenj z določenim pojavom, o njem ne moremo imeti močnih čustev. Razen če pojav, s katerim nimamo izkušenj, povežemo z drugim, s katerim imamo izkušnje.

Smrt čustveno doživljamo predvsem kot bolečo ločitev, njen prototip je človekova najbolj travmatična ločitev v življenju – rojstvo je predvsem boleča ločitev od mame. Nato se zaradi otrokovega razvoja travmatično ločevanje nadaljuje in postaja vedno bolj zavestno. Seveda je ločevanje od mame objektivna nuja, ampak za otroka ni zato nič manj travmatično, sploh ker v prvem letu ne razlikuje, ali se ločuje on ali mama, izginja on ali se izgublja mama, umira on ali mama. Čustvovanja ob misli na smrt so zato v veliki meri projekcija naše najzgodnejše ločevalne travme, rojstva in najzgodnejšega otroštva.

Človek, ki umira, je – enako kot ob rojstvu – ponovno popolnoma sam s seboj, vezi s soljudmi, ki so bili njegovo življenje, izginjajo. Stiska, ki spremlja ločevanje v smrt, je zato neizogibna in jo lahko do neke mere pomirja čim tesnejša, fizična prisotnost ljudi, od katerih se človek zaradi odpovedovanja telesa in njegovih čutov ločuje. Zato tradicionalni obredi bedenja ob umirajočem, ki skušajo s preigravanjem vsem domačega obrednega scenarija olajšati bolečo praznino, ki nastane ob ločevanju umirajočega od njegovih živih svojcev.

Urbanizacija, individualizacija in vedno daljša življenjska doba pa so izjemno posegle v standardne scenarije umiranja in smrti. V preteklosti je večina ljudi umirala ne le doma, ob svojcih, ampak tudi v življenjskem obdobju, ko jih je njihova družinska in tudi širša skupnost doživljala skozi zgodbo njihovega življenja in vlog, ki so jih imeli v svojem aktivnem življenjskem obdobju. Družina in skupnost sta se poslovili od matere, moža, obrtnika, zdravnika, športnika, glasbenika. Zaradi podaljševanja življenja danes čedalje več ljudi umira v tako poznih letih, da se komaj kdo ali nihče več ne spomni njihove življenjske zgodbe in njihove vloge v času, ko so aktivno živeli. Zato je razumljivo, da smrt devetdesetletnikov, ki že nekaj desetletij bivajo v domovih za ostarele, skoraj nikomur več ne pomeni ločitve, ker za okolje, v katerem so ti ljudje nekoč živeli, že zdavnaj več ne živijo.

Živiš, dokler imaš komu umreti. Ko nimaš več komu umreti, je to sploh še smrt?

Pravzaprav smo prišli do tega, da se nam dogaja, kar smo nekoč gledali le v ameriških filmih: iz zavoda za ostarele pride obvestilo o smrti nekoga, za katerega že zdavnaj nihče v sorodstvu ni vedel, da je živel. Vest o smrti mrtveca. Z urbanizacijo, ki razseljuje generacije v ločeno bivanje v različnih bivališčih, mestih in celo državah, in z radikalnim podaljševanjem življenja, ki privede do institucionalizacije starejših (in vsak čas celo dveh generacij starejših – staršev in njihovih tudi že ostarelih otrok), socialna smrt človeka začenja bizarno prehitevati njegovo biološko smrt. Zdaj biološko umirajo ljudje, ki skoraj za nikogar več ne umrejo in ki zaradi svojega okrnjenega spomina (demenca) ločitve niti niso več zmožni občutiti. Smrt, ki je bila nekoč boleča in spektakularna človeška ločitev, podobno kot rojstvo, se danes zgodi zgolj kot nevtralno biološko dejstvo ljudem, ki so za svoje nekdanje življenjsko okolje že zdavnaj neopazno usahnili, podobno kot je v spominu umirajočih že zdavnaj usahnil občutek, da bi se od kogarkoli lahko poslovili.

Na koncu ostaneta formular, ki ga izpolni mrliški oglednik, in administrator, ki pošlje obvestilo upravni enoti, da tam, kjer je nekoč potekalo življenje umrlega, uredijo zapuščinske zadeve. In edini, ki bi lahko opisal celovito dramo smrtne ločitve, ki se je dogodila umrlemu človeku, je računalnik upravne enote – če bi ga opremili z aplikacijo za smrt.

Napisal: Alojz Ihan

Kolumna je bila objavljena v Outsider#18: Obiski