»Leta 1982 sem potoval v Združene države Amerike. V Londonu sem prespal in čakajoč na jutranji let sem v bližnji knjigarni kupil knjigo, ki jo je krasila neobičajna psihedelična naslovnica, Štoparski vodnik po Galaksiji. V hotelski sobi sem jo prebral na mah, naslednje jutro pa sem hitro kupil še drugi del, Restavracijo ob koncu vesolja, in ga prebral na čezoceanskem letu.« Tako je svoj prvi stik s kultno knjigo opisal prof. dr. Alojz Kodre. Njegov izjemni prevod v slovenščino je izšel šest let pozneje.

S prof. dr. Alojzom Kodretom sva se srečala v njegovem kabinetu na Fakulteti za matematiko in fiziko v Ljubljani.

Ljudje so od nekdaj zaupali in verjeli v znanost. Danes pa živimo v nenavadni eri, ko del družbe o znanosti dvomi, jo brez ustreznega znanja presoja in kritizira, celo zaničuje. Mnogi v znanstvenih dognanjih vidijo teorije zarote. Živimo v času, ko množice spet verjamejo, da je Zemlja ploščata, ko imajo vsi enako močan glas: tisti, ki ne vedo ničesar, in tisti, ki so na svojem področju strokovnjaki. Bi rekli, da gre pri tem za napad na znanje, zaničevanje vedenja in spodkopavanje izobraževalnih sistemov, ali je na delu kaj drugega?

Ne bi dejal, da gre za napad, rekel bi, da gre za ignoranco, nezanimanje, neangažiranje. Predvsem v medijih, kjer se je uveljavil princip uravnoteženosti na račun resnice in globine. Na primer, kot gosta v oddajo povabijo dva astronoma, poleg njiju pa še dva astrologa. Ko je govor o podnebnih spremembah, čutijo, da je treba dati glas tudi zanikovalcem podnebne krize. Mislim torej, da ne gre za aktivno odrivanje znanosti, temveč za to, da nikoli ni bil vzpostavljen odnos, v katerem bi se razumelo, da ima znanost razvite metode, s katerimi poskrbi, da ne bo prehudo zašla s poti; in da obstaja nekaj takega, kot je objektivna resnica, ki je še ne poznamo, vendar jo iščemo. Znaten del družboslovja je sicer do objektivne resnice sumničav, družboslovci pravijo, da je resnica dogovorna, da je predmet družbenega merjenja moči itd. Naravoslovci vanjo verjamemo in jo po korakih poskušamo najti. Smo bitja z omejeno zmogljivostjo in ne moremo zapopasti celote stvarstva na en mah. Opažamo pa veliko poskusov, da bi ljudje kot božanstva ali polbožanstva po drugi poti prišli do spoznanja in trdili, to je resnica.

Kakšen je položaj naravoslovne znanosti v sodobnem času družbe spektakla? Izjemni znanstveni dosežki sami po sebi danes niso dovolj, bitka za pozornost javnosti je skoraj nujna tudi v medijih, kajne?

(Alojz Kodre z mize vzame revijo Physics World in mi jo poda.)

Tole je eden boljših časopisov, ki popularizirajo fiziko in znanost. In prav v tej številki je debata o tem, ali je treba znanstvene dosežke še bolj reklamirati, se še več posvečati stiku z javnostjo, kaj storiti. Je morda nastopil čas, da začnemo uporabljati javna predavanja, po koncu katerih bi publika lahko pojedla tisto, kar smo prikazali v eksperimentih? Da, če hočete prodreti v pozornost javnosti, potem, menijo, se temu ne moremo izogniti.

Je to za znanost dobro ali slabo? 

Seveda je bilo lažje prej; to me spomni na anekdoto o starejšem frančiškanu, ki je rekel, včasih so nam poljubljali roko na cesti. Seveda, lažje je delovati iz udobnega položaja, vendar ga je treba šele pridobiti, s trudom. Nekdanja privzdignjenost sama po sebi pa se je seveda izgubila.

Vi ste svoje življenje posvetili poučevanju, veljate za zahtevnega in odličnega profesorja. Poučevanje ali raziskovanje, kaj je za vas pomembnejše?

Poučevati je bilo neusahljiv užitek, vendar človek ne more poučevati, če tudi ne raziskuje. Tehnično bi sicer to lahko počeli, a nisem prepričan, da bi to lahko počeli dolgo časa, sploh pa ne na tej fakulteti. Veste, osveževati je treba tudi sebe, z novimi rezultati, idejami, z novimi prodori, odkritji. Sam sicer nisem poučeval tega, kar sem raziskoval, zagotovo pa je dobro delati oboje.

V nekem vzporednem vesolju je Alojz Kodre avtor Štoparskega vodnika po Galaksiji, Douglas Adams pa knjigo vrhunsko prevede, če se malo pošalim. Kot bralec sem imel vedno občutek, da berem original, prevod je preprosto izjemen, deluje lahkotno in avtentično.

Douglas Adams je o svojem delu nekoč dejal, da mu je všeč, ko ljudje rečejo, kako z lahkoto je tole napisano, a le on sam ve, koliko truda je bilo potrebnega, da je ustvaril ta vtis. No, podobno je bilo pri prevodu, šele ko sem tretjič šel skozenj, je bilo dobro. Pri prevajanju predvsem ne smeš biti prehitro zadovoljen.

Medtem ko ste knjigo prevajali, je Štoparski vodnik že pridobival kultni status. Ste se zavedali, da prevajate tako pomembno delo?

Pri prevodu prvega dela, morda celo drugega, še ne, pri tretjem delu pa je bilo to že očitno. Štoparski vodnik je segel na vse konce, kot nekakšna subkultura, celo v učbenike programiranja ipd.

Kakšen je vaš intimni odnos do te knjige? Fenovski?

Fenovski gotovo ne, ker bi to pomenilo trdo navezavo na znanstveno fantastiko, Štoparski vodnik po Galaksiji pa v resnici ni znanstvena fantastika, tu je zgolj kulisa znanstvene fantastike, ki je uporabljena za nekaj drugega. To knjigo smo brali kot zgodbo o sebi: tako kot se je on (Arthur Dent, op. p.) staral in so predenj prihajali problemi novih življenjskih obdobij, tako smo to doživljali tudi mi. To je bila zgodba o tem, kar smo ravno doživljali sami, o naših življenjskih poteh. Različne knjige so se me sicer dotaknile na različne načine, ampak Štoparski vodnik je v tem edinstven.

Adams drži ogledalo človeški družbi. V spremni besedi ob izidu četrtega dela (Zbogom in hvala za vse ribe) ste opozorili na neutemeljen strah pred drugačnim, na zapiranje v ograde lastnih pašnikov, na »zaplankanost«. Je to opažanje danes enako?

Nič se ni spremenilo. Ko je pri nas izšla prva knjiga, si je naš del Evrope oddahnil od zaprtosti, padel je berlinski zid. Takrat sem bil drugič v ZDA kot Fulbrightov štipendist, nas Evropejce je prevevalo nekakšno skupno občutje svobode. Ampak trajalo je le nekaj mesecev, pa je postalo jasno, da barka plove v napačno smer.

Eden od glavnih likov knjige, Arthur Dent, je, lahko bi rekli, poosebljeno človeštvo. Smo danes bolj podobni Arthurju Dentu iz prve knjige, ki se je bal vsega, kar ni prihajalo iz okvirov varnega zavetja domačega okolja, ali smo morda kot družba naredili korak proti Arthurju iz zadnje knjige, ki je že bolje sprejemal spremembe?

Ja, tako je »gor zrasel«! Potem ko doživi vse mogoče, nima težav s privajanjem na novo okolje. V zadnji knjigi je že kar vešč soočanja z neznanimi pojavi, čeprav jih ne razume. Je pa na svoj način resigniran. Ne vem, ali si želimo resignacije kot odziva na to, kar nas grize – na ta občutek, da se »zaplankanost« veča, da so zidovi vse višji.

In kaj se mora človeštvu zgoditi, da bo preseglo zaprtost?

Želite konkreten recept? Treba je potovati. Pa ne z agencijo in v kabini na križarjenju. In poskusiti živeti še kje drugje. Ne poznam boljšega zdravila. Če se človek preseli drugam, ugotovi, da tam živijo natanko taki ljudje kot doma. Lahko greste v Afriko med Nube, pa boste videli, da so ljudje, kljub drugačnim načinom preživetja in nekaterim drugačnim odnosom ter drugačnim problemom, taki kot ti z ljubljanskega konca.

Adams s predsodki in tabuji opravi vehementno, tako rekoč rokohitrsko brezbrižno in neposredno. Kot mu po eni strani ni nič sveto, je hkrati branik zdrave pameti. 

Eden od problemov te družbe je, da se preveč kodificira. Preveč je pravil in novodobnih svečenikov, ki so pooblaščeni za razlaganje teh navodil. Samo poglejte pravni sistem. Ne morete napisati okrožnice, ne da bi za to potrebovali pravnika, ki vas korigira: tu moraš obrniti stavek, to ni pravilno napisano, tu vas lahko nekdo toži ipd. To je naš problem. Včasih se je vedelo, kaj se sme in kaj ne, danes pa je treba vse natanko zapisati.

In Pametni Wonko izgubi vero v človeka …

… ko prebere navodilo za uporabo na zavitku zobotrebcev (smeh).

Vsako delo je treba seveda postaviti v kontekst časa, v katerem je nastalo. A kljub temu v Vodniku ni nič pretirano zastarelega, niti digitalna zapestna ura ne. Štoparski vodnik je podoben današnjim elektronskim bralnikom ali tabličnim računalnikom, telefonom. Adams je imel neverjeten občutek za razvoj novih tehnologij, kajne?

To je splet dvojega. Če poznate tehnologijo, veste, kaj danes zmore, in potem predvidite, kaj bo zmogla v naslednjem trenutku, v prihodnosti. Druga komponenta pa je tista, ki jo je še veliko lažje predvideti – kaj bo javnost želela oziroma kaj se bo potrošniku dalo podtakniti. In Douglasu Adamsu je bilo povsem jasno, kaj je potrošništvo in kje bodo korporacije iskale zaslužek. Poglejte samo, kakšno mesto imata v knjigi Sirijska kibernetska korporacija in njen marketinški oddelek (smeh). Kaj vse so poskušali podtakniti!

Kakšne pasti nam nastavljajo nove tehnologije?

No, pasti nam nastavljajo ljudje, ne tehnologija ali umetna inteligenca. Poglejte, s kakšnim navdušenjem smo sprejeli svetovni splet, danes pa se moramo že grozovito paziti, saj splet po drugi strani postaja prostor za goljufije, podtikanja.

Pasti lahko prepoznamo, če o stvareh veliko vemo. Kako ljudi prepričati, da se bodo več izobraževali, in ne le nekritično konzumirali?

S korenčkom in palico oziroma s tem, naj se kar opečejo, gotovo ne. To se mi zdi kruto. Ta reč vodi v vse slabe izkušnje, ki jih poznamo iz zgodovine. Saj veste, kot krilatica: saj bo trg vse uredil. Vidimo, kako trg vse ureja! Pred tem je veljalo: saj bo prava vera vse uredila. V resnici ostaja veliko prostora za tisto, čemur se reče humanizem. Tisto, kar zdaj počne mlada generacija: zavzemanje za splošno dobro, za sočloveka. Od okoljskih prizadevanj do pravic prebežnikov.

Kdo lahko poda natančnejši odgovor na veliko vprašanje o življenju, vesolju in sploh vsem? Fizika ali filozofija? Znanost ali umetnost? 

Če rečete umetnost, seveda, za filozofijo nisem prepričan. Za razliko od naravoslovnih znanosti nima te kontrolne povratne zanke.

Štoparski vodnik je literarno, umetniško delo, v katerem si avtor drzne postaviti dokončen odgovor na to poslednje vprašanje, še več, v njej je najti tudi poslednje božje sporočilo stvarstvu. Fizika je tu seveda bosa?

(smeh) Se strinjam, a na nekaj pozabljate! Taki odgovori in sporočila lahko nekaj povedo široki javnosti, fiziki in naravoslovci pa tega nimamo. Pri odgovorih, ki jih iščemo mi, ne gre tako zlahka. Veliko napora je treba, da kaj vznikne. Veliko truda je treba vložiti v to, da široka javnost začne razumevati naša odkritja ali jim slediti, pri čemer je treba poudariti, da javnost vedno začne prej slediti kot razumevati. Zdaj srečujete »kvantno« kot pridevnik na vseh področjih. Ko se peljem domov, na primer, na neki hiši ob cesti vidim tablo, ki ponuja »kvantno zdravljenje«. Karkoli že to pomeni. In pred časom sem na radiu slišal pogovor o kvantni likovni umetnosti (kvantna umetnostna zgodovina, 9. trienale sodobne umetnosti U3, op. a.). Skratka, imamo sledilce, ne pa razumevanja.

Ali kdaj ponoči gledate v temno nebo in se sprašujete, kaj je tam zunaj?

Zelo rad gledam v temno nebo, vendar nisem prepričan, da imam tovrstne asociacije – kaj je tam zunaj in kdo je tam. V bistvu gre za zaprepadenost nad tem, kako je ta svet bogat. Poglejte z ekonomskega stališča: ali veste, koliko to stane (smeh)! Vsa ta sonca in planeti, kolikšen nepremičninski potencial je to.

Poslednje božje sporočilo stvarstvu v knjigi (»Opravičujemo se za nevšečnosti«) je nadvse presenetljivo.

To je ena najbolj ljubkih domislic v celotnem delu. Tu je Adamsu izjemno uspelo.

In odziv Adamsovih junakov … 

Oh. Saj potem je pa vse v redu (smeh).

Pogovarjal se je: Miha Žorž

Foto: Janez Marolt

Pogovor je bil objavljen v Outsider#20. Vsebine iz tiska le izjemoma objavljamo na spletu! Omogočite nam ustvarjanje dobrih vsebin z naročilom revije! Outsiderju lahko donirate del dohodnine. Prispevke bomo namenili ustvarjanju vsebin.

Celoletna naročnina

Ena misel na “Alojz Kodre, fizik in prevajalec: »Opravičujemo se za nevšečnosti«

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja