Advertisement
Ana-Skobe_0_portretna fotografija
Ana Skobe: Bolj pomembno kot to, kar je na fotografiji, je tisto, kar je odsotno

Ob samoumevnosti in poplavi fotografij v informacijski dobi je presenetljivo, kako malokrat je ta medij (re)prezentacije arhitekture podvržen teoretsko-kritični evalvaciji. Tudi ko se govori o fotografijah, se pogosto vrednotijo le estetske in tehnične kategorije posamezne fotografije, ne da bi se obenem analiziral sam »ontološki« status arhitekturne fotografije v sodobni arhitekturni produkciji. Intervju z mlado arhitekturno fotografinjo Ano Skobe (1994), arhitektko po izobrazbi, se zato bolj kot estetiki, tehničnim aspektom in kontekstu nastanka posameznih fotografij osredotoča na sam notranji ustroj tega orodja, ki ne le pasivno zapisuje, pač pa aktivno sodeluje tako pri konstituciji ideje konkretnega arhitekturnega objekta na fotografiji kot tudi pri širši konstituciji discipline arhitekture nasploh. Zato pogovor o arhitekturni fotografiji ne more biti celosten, če se ne premakne na abstraktnejšo raven in če ne skuša konceptualizirati bistva delovanja tega vseprisotnega orodja ter opredeliti njegove specifične relacije do (sodobne) arhitekture.

Študirala si arhitekturo. Kdaj si ugotovila, da te fotografiranje arhitekture zanima bolj kot projektiranje, torej ustvarjanje arhitekture?
Fotografija me spremlja že od konca osnovne šole, a zanimanje za arhitekturno fotografijo sem odkrila šele pozneje – med študijem na ljubljanski fakulteti. Morda so k temu pripomogle seminarske ekskurzije, na katerih sem z velikim veseljem preko fotoaparata raziskovala in premišljevala obiskane objekte. S svetlobo zapisana podoba mi je omogočala drugačen, bolj oseben pristop k arhitekturi in mnogokrat sem imela občutek, da sem bliže resničnemu prostoru, realnosti arhitekture. Obenem sem prišla do spoznanja, da k sooblikovanju arhitekturnega sveta pomembno prispevajo tudi fotografi, saj njihovi izdelki odpirajo in širijo arhitekturne ideje ter tako povratno vplivajo na materialno produkcijo arhitekture. Ni bilo torej prelomnega trenutka ali dogodka, lahko rečem le, da sem veselje do fotografije in kompozicije od prej med študijem postopoma združila z navdušenjem nad arhitekturo. Tematiki arhitekturne fotografije sem posvetila svojo teoretično magistrsko nalogo; zdaj raziskovanje nadaljujem na doktorskem študiju.

Če se na začetku ustaviva pri definicijah: fotografija arhitekture seveda ni enako kot arhitekturna fotografija. Kateri kriteriji so po tvojem mnenju odločilni za arhitekturno fotografiranje?
Rekla bi, da fotografa pri arhitekturni fotografiji ne zanimajo le vizualna podoba, vsebina in funkcija objekta, zanima ga predvsem koncept, ki ga poskuša nato poustvariti s fotografijo. Ta je, če je dobra, podobna arhitekturi. Je rezultat ustvarjanja kot kreativnega delovanja, ki ga vselej vodi neka ideja in ki je, če je to delovanje uspešno, tudi artikulacija ideje v materialnem produktu ustvarjalnega akta.

od-do arhitektura, Navor, d. o. o., Vesna Draksler, Mismo, arhitekturni kolektiv (interier), Obnova in prizidava vrtca Pedenjped – enota Učenjak, Ljubljana, 2022

Kaj je namen arhitekturne fotografije: čim bolj objektivno prezentirati objekt ali s serijo fotografij ustvariti lastno pripoved o objektu?
Vsak fotograf ima svoj pristop k (re)prezentaciji arhitekture. Nekateri se zavzemajo za bolj nepristranski, objektiven videz, spet drugi dajejo velik poudarek na atmosfero, na občutke, ki jih končna podoba zbuja v nas kot gledalcih. Vsi pa s fotografijo podajajo lastno izkušnjo arhitekture, zato je napačno in naivno misliti, da je fotografska podoba objektivna – oblikuje jo kopica osebnih odločitev, od izbire kadra, osvetlitve, kompozicije do obdelave …
Če gledamo v globalnem merilu, je vse več povpraševanja ravno po avtorski fotografiji, naročniki si želijo določen stil fotografije, določen »mood«, ki ga fotograf ustvari. Sebe štejem v to drugo kategorijo; ne zanima me zgolj opisovanje arhitekture. Kar želim z (re)prezentacijo arhitekturnega dela na fotografiji doseči, je združitev ideje, ki je materializirana v objektu in njegovem odnosu do prostora, s svojo idejo o tem istem objektu. Zanima me, kaj je v njem mogoče videti – kakšen je potencial njegovih specifičnih prostorskih rešitev. To imenujem rekonstruiranje arhitekture.

Bevk Perović arhitekti, Islamski verski in kulturni center, Ljubljana, 2021

Kako zelo na kakovost fotografije vpliva kakovost arhitekture? Če vprašam drugače; ali je težko narediti dobre fotografije slabe stavbe oziroma do kolikšne mere je mogoče neko arhitekturo na fotografiji prikazati boljšo, narediti kakovostnejšo, kot je v resnici?
Dobra arhitektura in fotografija imata lastnost, da na neki način presegata svoj čas, sta vedno (znova) aktualni. Recepta zanju ni, dobre rešitve za posamezne situacije morajo vedno biti izumljene znova in vedno od začetka. Če govorimo o arhitekturni fotografiji, kakršno prakticiram, in ne o fotografiji arhitekture, je produkt že materializirana ideja. Pomembno je torej, kaj vidi fotograf. In tudi če ta v nekem objektu česa mogoče ne vidi, še ne pomeni, da kdo drug ne more vedno znova pokazati, zakaj je ta isti objekt (v njegovem videnju) dober. Pri tem ne smemo spregledati dejstva, da lahko dobre fotografije standardni prostor spremenijo v nekaj posebnega in vizualno privlačnejšega. Susan Sontag je proces opredelila s terminom beautification. Fotografijo je postavila v vlogo olepševalke sveta, ki lahko celo najbolj banalno, vsakdanjo stvarnost pretvori v predmet užitka.

Interierje je mogoče precej bolj prilagajati in kurirati, na primer zamenjati ali odstraniti predmete in pohištvene kose, premakniti pohištvo, medtem ko je na eksterier precej težje vplivati.
Drži, glavna razlika je v količini kuriranja situacije, čeprav je napačno misliti, da zunanjosti ne moremo kurirati. Ko je projekt zaključen in še preden se vanj vseli uporabnik, ki ga s svojo prisotnostjo nenadzorovano spreminja, je najbliže idealni, abstraktni ideji. Takoj ko ga zasedejo ljudje, postane prežet z vsakdanjostjo. Kuriranje je zato v določeni meri približevanje k prvotni ideji arhitekture, v čemer ne vidim toliko konstruiranja scenografije za življenje, temveč predvsem poustvarjanje specifične izkušnje prostora. Pomaga nam bolje razumeti arhitekturo in njene prostorske vidike, od tega, kako se uporablja, kako arhitektura živi, do zgolj čutne izkušnje, ki nam jo podaja s praznimi, abstraktnimi volumni. H kuriranju bi posredno prištela tudi postprodukcijo in kadriranje – skoraj bolj pomembno kot to, kar je na fotografiji, je tisto, kar je odsotno! S tem, ko podoba zapisuje to, kar je videno, se hkrati referira na tisto, česar ni. Odsotno je torej na določen način že vsebovano na fotografiji in prepuščeno gledalčevi domišljiji.

a2o2 arhitekti, Hiša MM, Domžale, 2021

Če se dotakneva še »ontološkega« statusa fotošopiranja: v splošnem se fotošopiranju pripisuje banalen status laži. Takšna pozicija je po mojem mnenju zelo redukcionistična, saj se zdi, da pogosto šele s fotošopiranjem fotografijo prostora naredimo bolj resnično in dejansko prikažemo bistvo nekega prostora. Nekaj torej šele zaradi fotošopiranja postane bolj točno in resnično, kot da bi se morali »zlagati«, da je nekaj lahko bolj res.
Postprodukcija ustvari določeno atmosfero in estetiko. Tudi če je je malo, daje vsakemu fotografu prepoznaven slog. Gre torej za osebno, introspektivno dojemanje arhitekture, ki se kot celota manifestira v končni fotografski podobi oziroma seriji. Zavedati se moramo, da reprezentacija sama ni odraz neke »realnosti« v svetu, ki nas obdaja, temveč je sredstvo, ki v ta svet vnaša koncept – ali nezavedno občutenje –, kaj zares je. Glavnega namena postprodukcije v arhitekturni fotografiji zato ne vidim v potvarjanju resnice, česar je mnogokrat obtožena, temveč – kot praviš – v boljšem prikazu bistva prostora, ki lahko v nekaterih primerih šele s fotografsko podobo postane bolj resničen, bolj »pravi« kot v realnosti. Fotografska podoba posledično ni preprosto reprezentacija arhitekture, pač pa lahko, če je uspešna, arhitekturo v svojem lastnem mediju, v obliki fotografske podobe, tudi prezentira, jo ponavzoči. V tem je moč arhitekturne fotografije.

Kateri primer takšnega pristopa bi lahko konkretno navedla?
Tega se je recimo zavedal že arhitekt Le Corbusier, ki je spremenil podobo vile Schwob do te mere, da sta njena (re)prezentacija in ideja postali eno in isto. S fotografije je odstranil vse, kar nakazuje na kontekst, lokacijo objekta – ostala je le še arhitektura kot nekaj prostorsko neodvisnega, samostojnega in brezčasnega. Dal je torej prednost podobi, ki bolje odraža koncept hiše, pred tisto, ki natančneje in vestneje reprezentira dejanski grajeni objekt. S podobnim namenom postprodukcijo uporabljam tudi sama, le da so moji posegi precej manj obsežni in radikalni. Uporabljam jih toliko, kot se mi zdi, da je treba, predvsem za uskladitev različnih fotografij v isti seriji. Če je fotografija slaba, obdelava ne pomaga veliko, torej je v prvi vrsti pomembna dobra fotografija.

Biozentrum Basel, Ilg Santer Architekten, Basel, 2021

Pri nekaterih fotografijah se zdi, da so ljudje bistvenega pomena, da fotografija brez njih dobesedno ne funkcionira, kdaj pa velja ravno obratno. Zanima me, kakšno pomensko vlogo zavzemajo ljudje na tvojih fotografijah.
Prikaz ljudi na fotografijah je največkrat stvar odločitve naročnika in/ali fotografa. Zgodilo se je že, da sem si želela fotografirati interier z uporabniki, ki bi prostoru dali merilo in vidik funkcionalnosti, pa je stranka izrecno želela le podobe praznih prostorov. Spet drugič delam pri projektih, pri katerih so uporabniki in njihova interakcija z arhitekturo osrednja tema. Prisotnost ali odsotnost oseb pa določajo tudi drugi, zunanji pogoji, na primer pri nekaterih javnih objektih in otrocih je za fotografiranje treba dobiti kup dovoljenj.
Sicer pa menim, da glede tega ni napačne ali pravilne odločitve. Podobe prazne arhitekture še ne pomenijo nujno prevlade videza nad vsebino, saj je namerna odsotnost oseb lahko povezana z idejami brezčasnosti, abstraktnosti, univerzalnosti in absolutnosti arhitekturnega dela; človek s svojim videzom kaže na čas ali obdobje, ki mu pripada. Kljub njegovi odsotnosti je vedno na neki način že prisoten na fotografiji, daje ji pečat, saj so grajeno okolje in elementi v njem del človekove stvaritve. Po drugi strani vključevanje oseb na fotografije učinkuje kot dodaten »element« za prikaz atmosfere objekta. Kaže na njegovo življenjskost, uporabnost in prilagojenost človekovim potrebam.

Vidic Grohar arhitekti, Pisarniški prostor Alterna, Ljubljana, 2022

Očitno je, če rečem, da mora dober fotograf znati opazovati, vendar pa menim, da mora obenem znati še bolje abstraktno razmišljati. Dobra fotografija namreč vedno razkrije kaj več, kot se dejansko kaže v empirični realnosti, ki jo opazujemo. V realnosti poudari tisto, kar je »vidno samo z razumom« in se nam prikaže šele na fotografiji.
Abstraktno razmišljanje je del človeške narave. Fotografiranje zato ni le gledanje v smislu opazovanja in prepoznavanja, fotografiranje je predvsem videnje kot stvar posameznikove izbire in način njegovega osmišljanja realnosti. Če si sposodim besede Ansela Adamsa, enega najbolj znanih fotografov ameriških pokrajin, fotograf fotografije ne zajame ali posname (angl. take), fotografijo ustvari, naredi (angl. make). Čeprav fotoaparat do neke mere res zapiše stvarnost, je na koncu ustvarjena podoba nekaj več kot skupek učinkov realnega. Zato je res, da je za dobro fotografijo pomembno, da fotograf ne razume le prostora in njegovih komponent, temveč jih zna abstraktno povezati v celoto. Gre torej za večplastno dojemanje prostora, svetlobe, časa, gibanja, volumna …

od-do arhitektura, Navor, d. o. o., Vesna Draksler, Mismo, arhitekturni kolektiv (interier), Obnova in prizidava vrtca Pedenjped – enota Učenjak, Ljubljana, 2022

Zdi se, kot da v arhitekturni fotografiji obstajata dva pristopa; eden je, da se fotografira vse, naredi 20, 30 fotografij neke arhitekture, drugi pa je veliko bolj selektiven in teži k minimalnemu številu fotografij, ki zmorejo kot serija ponavzočiti bistvo objekta. Slednji pristop, ki ga uporabljaš tudi ti, se mi zdi ne samo veliko težji, pač pa tudi veliko bolj konceptualno zanimiv. Kako ti določiš obseg serije? 
Število narejenih fotografij je v prvi vrsti odvisno od tehnike, ki jo uporabljam. Z analognim fotoaparatom jih je izredno malo, največkrat porabim le en film, a opažam, da je velika večina izdelkov res dobrih, premišljenih. Ko si omejen s številom, toliko bolj spoštuješ vsak pritisk na sprožilec. Tudi ritem dela je popolnoma drugačen, iz občasnih napačnih odločitev pa se veliko naučim. V digitalni obliki se je po drugi strani nemogoče omejiti z recimo 30 posnetimi fotografijami na objekt. Možnosti je kar naenkrat neskončno, a po občutku vem, kdaj je izdelkov dovolj, da bo projekt dobro (re)prezentiran.
Koliko fotografij na koncu izberem za serijo, je odvisno od želja naročnika in seveda moje kritične ocene kakovosti; ko pripravljam lastne projekte, pa dajem poudarek predvsem narativi. Nemalokrat se zgodi, da izločim zares dobre fotografije, ker enostavno ne sodijo v zgodbo. Selekcija je eden izmed pomembnih aspektov fotografovega dela.

Vidic Grohar arhitekti, Večnamenska dvorana L56, Ljubljana, 2022

Fotografija je bila že v modernizmu orodje z dvojno vlogo: arhitekturo je prezentiralo, a z reprodukcijo fotografij v medijih nato tudi povratno konstituiralo. Beatriz Colomina je nazorno pokazala, kako se je moderna arhitektura pravzaprav izoblikovala šele s publiciranjem, katerega bistveni del so bile prav fotografije. Publikacije imamo še danes, imamo pa še nekaj drugega: Pinterest in druge spletne platforme. Fotografije na Pinterestu vzpostavljajo »novi stil« v arhitekturi – naročniki pošiljajo povezave do svojih moodboardov, arhitekti pa posledično pogosto upoštevajo določen »imidž«. Tudi pretok, količina in dostopnost fotografij so z modernizmom neprimerljivi.

S prihodom svetovnega spleta, novih tehnologij in družbenih omrežij so za fotografijo nastali drugačni, novi pogoji. To je do neke mere primerljivo s pojavitvijo masovnega tiskanja fotografskih podob arhitekture v obdobju modernizma. A če tiskani mediji pomenijo počasnejši, fizični in materialni način branja fotografij, so digitalne podobe nasprotno: hitre, instantne, neposredne in lahko dostopne, le z nekaj kliki dosežejo nepredstavljivo veliko občinstvo. Med drugim so spremenile tudi sam način komuniciranja med naročniki in arhitekti.

Kaj pa vpliv na samo produkcijo arhitekture?
V produkciji arhitekture fotografija ni več le dodatek v obliki njenega posnetka, temveč je postala sestavni del projektiranja. Številni arhitekti že med snovanjem stavbe razmišljajo, kako bo ta videti na fotografiji. Kaj pa je renderiranje drugega kot »fotografiranje« še nezgrajenega objekta? Fotografski pogled na svet torej ni več izključno v domeni fotografov, temveč (vedno bolj) tudi arhitektov, zato je zanimivo opazovati, kako fotografski učinki, vgrajeni v samo zasnovo realizirane arhitekture, povratno vplivajo na njeno dvodimenzionalno podobo na fotografiji.

Plan B, Aleš Vodopivec, Srednješolski center Slovenj Gradec, Slovenj Gradec, 2022
a2o2 arhitekti, Hiša MM, Domžale, 2021

 

Pogovarjala se je: Eva Gusel
Foto: Ana Skobe

Mailchimp brez napisa

Dobrodošli na spletnem portalu

Vsebine spletne strani so drugačne od vsebin v reviji! Z naročnino omogočite nastajanje visokokakovostne vsebine o kulturi, arhitekturi in ljudeh.