»Tajda, pohiti!«
»Saj sem na poti.«
»Ne se pogovarjat med vožnjo, bom kar prekinila, adijo.«
»Mama, halo, počakaj, stojim na parkirišču, kaj je?«
»A nisi za volanom?«
»Nisem.«
»Daj, res se podvizaj. Teta Čiča pravi, da se moramo danes ob osmih vse štiri oglasiti pri njej, preden gre rakom žvižgat.«
»Joj, spet je drama queen.«
»Ne … Mislim, da ima tokrat prav. Pet do osmih se dobiva pred domom. Boš našla?«
»Bom že.«
»Saj veš, da je zelo pomembno?«
»Vem, mama.«
Ker zna tole kar trajati, skočim v Petrol po kefir. Ne vem, jaz še zmeraj prisegam nanj.
*
Ko speljem, telefon spet zazvoni. Peter. Moram se oglasiti.
»Tajda, poslati moraš renderje za AZK, saj veš.«
»Rečeno je bilo do ponedeljka … Danes je komaj petek.«
»Ja, ampak daj raje že nocoj. Da jih bomo še pogledali, preden grejo naprej.«
»Nocoj … Do kdaj?«
»Čim prej. Bi šlo do osmih?«
»Ravno sem na poti …«
Spomnim se Glorijinih besed. Nikoli ne reci, da si na poti domov. To zveni tako neprofesionalno.
»Bom do polnoči, prav?«
»Najkasneje. Velja.«
Nekaj časa vozim v tišini in preračunavam. Če bomo pri teti Čiči opravili v eni uri in izpustim večerjo … Z desnico pobrskam po torbici, dokler med prsti ne začutim plastičnega pokrovčka kofeinskih tablet. Bo pa že šlo.
*
Ekran telefona spet zasveti. Glorija. Srce mi poskoči.
»Živjo,« dahnem.
»Tajda, saj ne motim? Klicali so me Schweitzerji iz Basla. Jih poznaš?«
Prvič slišim zanje. Toliko je Evrope in nekih mest in nekih birojev.
»Ja, ime mi je znano.«
»Oni so zelo ugledni. Nišni, ampak ugledni. Za eno partnerstvo s Slovenijo se zanimajo. Uradno bom jaz to prevzela, ampak sem te mislila povabiti k sodelovanju.«
»Oh,« se slišim reči, »hvala.«
»Finančno ti sicer ne morem ničesar obljubiti. Je pa to resnično dobra odskočna deska.«
»Saj vem.«
»Za nekje devet mesecev dela bo. In – to te moram pa že zdaj opozoriti – zelo bo intenzivno. Res boš morala pokazati maksimum.«
»Bom.«
»Za tako priložnost bi se marsikdo pulil. Upam, da to veš.«
»Vem. Hvala.«
Ko prekinem, vidim Petrovo sporočilo: Pošlji nocoj do 11h.
Ok, odpišem. Saj tole pri teti Čiči zagotovo ne bo trajalo dolgo. Sploh če je res že pri koncu …
*
Parkiram pred domom starejših. Takoj ko odprem vrata avta, vame bušne topel, smolnat vonj borovcev. Za hip se vse zdi lažje. Ker mame očitno še ni, ošinem maile. Peter v svojem značilnem (no subject) minimalizmu piše: Si se prijavila na ta call? Na hitro odprem priponko in preletim razpisne pogoje. Prijavi se! P. S.: Pokliči za Vile pri vrbah.
Ko nekoč Petru nisem vrnila klica še isti večer, me je v naslednja dva projekta »pozabil« vključiti. Pa tudi Glorija pravi, da je z njim treba previdno. Telefon nekajkrat zazvoni v prazno. Tik preden prekinem, zaslišim njegov hripav glas.
»Tajda! Sem že mislil, da si zaspala na lovorikah. Prijavi se na tisti razpis. Sem te že omenil. Glede Vil pa takole …« V ozadju se iznenada zasliši otroški tulež. »O, pizda. Pokličem nazaj,« reče in prekine.
V tistem pripelje mama, oblečena v nemogočo kombinacijo papagajskih barv.
»Tajda, ja, kakšna pa si!«
»Kaj?«
»Saj veš, da ima teta Čiča rada pisano. Ti pa v črnem. In to danes. Ko je res pomembno.«
»Saj je napol slepa.«
*
DOM ŠIROKIH NASMEHOV piše v izrezljanih črkah nad vrati. Jaz bi rekla bolj: DOM SLABO PRIKRITEGA VONJA PO URINU. Ko z mamo prisopihava v peto nadstropje, teta Čiča že kraljuje na fotelju, Simona in Adica pa kot dve mali neumni šolarki sedita na postelji, kamor ju je očitno posedla. Mama zgrabi dva stola in z njima sklene nekakšen krog. Simona je mamina sestra, Adica pa moja glupa sestrična.
»Sta le prišli,« reče Simona pridušeno in pogleda na uro.
»Tajda se je pripeljala iz Ljubljane,« ji z ledenim glasom zabrusi mama.
Teta Čiča je dovolj naglušna, da ničesar ne opazi.
»No, draga moja familija,« reče. »Saj veste, zakaj sem vas poklicala. Oni tam zgoraj me že kliče k sebi.«
»Tetica,« skoraj zakriči Simona, »kaj pa govoriš! Glej, kako si še dobra.«
Čiča odmahne z roko, kot da je Simona nadležna muha.
»Zato sem tuhtala gor in dol, kako naj razdelim tisto malo, kar imam.«
Zrak v sobi se naelektri. Vse vemo, zakaj smo tukaj. Jasno je bilo. Zato se mi zdi tako prozorno, da se Adica trudi z nekakšnim izrazom presenečenja na obrazu.
*
»In nazadnje,« reče Čiča, »še to, kar vas najbolj zanima.«
»Moja bajtica,« pristavi in pogleda najprej Adico in nato mene.
Njena »bajtica« je v bistvu vila ob morju, kjer je živela, dokler ni povsem opešala.
»Vidve sta kot noč in dan. Ena uspešna arhitektka, svetovljanka, ponos familije. Druga je še doma, pa kavo streže pri Milici.«
Adica zardi in pogleda svojo mamo. Simonin obraz je nepremično okamnel v nasmešku.
»Vsaka služba je častna. Ampak ene službe so bolj častne od drugih,« nadaljuje teta Čiča.
Začutim, da mi v žepu vibrira telefon. Neopazno sežem proti njemu in ga izklopim.
»Enim uspe bolj, drugim pa malo manj,« reče in spet pogleda najprej Adico, potem mene.
»Ampak mogoče tisti drugi včasih potrebujejo samo malo vzpodbude, samo pravo … odskočno desko.«
Čiča pomolči.
Simona in Adica ne razumeta.
»Zato bom hišo prepisala nate, Ada,« reče naposled.
*
Z mamo skupaj pripeljeva domov. Njen mali avto in moj mali avto. Glorija mi je enkrat rekla, da bi se spodobilo, da si omislim boljše vozilo. Da me za kaj takega mora najprej plačati, ni pomislila.
»Kako je lahko …« reče mama, ko odklepa vrata. Vse to je preveč zanjo. Pričakovala je, da bomo Čičino vilo delile.
Za hip se sesede na stol. Nato na mizo odloži rdečo torbico in pisan šal ter začne lupiti krompir.
»Jaz ne bom jedla, mama. Toliko dela imam.«
»Boš pa potem. Te bo čakalo v pečici.«
*
V svoji sobi pogledam na telefon. Trije neodgovorjeni klici. Peter. Nemudoma pokličem nazaj.
»Zakaj nisi že prej vrnila klica?«
»Imela sem … nujno družinsko zadevo.«
Napaka. Glorija pravi, naj se nikoli ne izgovarjam na družino. Družina ni del posla.
»Si se že prijavila na tisti razpis?«
»Nisem še …«
Preden dokončam stavek, me prekine: »Od tebe sem pričakoval več odgovornosti.«
»Oprosti, saj bom …«
»Glej, jaz bi zastavil besedo zate, ampak če imaš ti prioritete postavljene drugje …«
*
Takoj sežem po kofeinskih tabletah, čeprav mi srce bije kot noro. Lotim se dela. V kuhinji mama žvenketa s priborom. V želodcu mi grdo zakruli. Kaj sem danes sploh jedla? Aja, kefir. Ne vem, jaz še zmeraj prisegam nanj. Ura se bliža deseti, buljim v ekran, skušam biti hitra. In natančna.
»Si že poslala?« pokliče Peter.
»Nisem še, delam.«
»Glej, Tajda, redko te kaj prosim. In tile renderji bi bili zate res odlična odskočna deska.«
»Ampak rečeno je bilo do enajstih.«
»Ne misli samo nase. Kot sem ti že rekel: nisi center sveta. Arhitektura je timsko delo.«
*
Ura je pet do enajstih, ko vse skupaj pošljem Petru. Mama je v kopalnici, lakota me je minila, zato si ogrnem jakno in smuknem iz stanovanja. Globoko vdihnem novembrski zrak, ki niha med hladom in ostanki toplote. Upam, da je Adica že poštekala, da dobi hišo. Sto trideset pofukanih kvadratov ob morju in velik vrt. Prav vidim, kako bo montirala plastična okna in na steno dala sliko Eifflovega stolpa.
Hodim vzdolž praznih ulic, vsako poznam na izris. Sprehajam se po itinerariju otroških poletij in dospem do visoke lestve. Hitro se vzpnem. Kdaj sem bila nazadnje tukaj? Pod menoj neslišna, nerazločna tema. Na visokem podestu stopim še malo naprej. Tukaj že leta niso ničesar renovirali. Pred mano se, kot bi molela jezik v noč, razprostira zlizana, približno pet korakov dolga odskočna deska.

Napisala: Ana Svetel

Zmagovalna zgodba natečaja Straniščne spletke 2019 , ki ga Outsider organizira skupaj s podjetjema Geberit in Rex. Kralj

Žirija: Agata Tomažič, Tina Košir, Andrej Hočevar

Prva nagrada: 500,00 eu, stol Rex in možnost pisanja za Outsider v letu 2020.

Na natečaj je do roka prispelo 99 zgodb. Žirija je podelila 3 nagrade in 3 lene naročnine na revijo Outsider.

naslovna slika: David Hockney, A bigger splash, 1967

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja