Advertisement
00
ARHITEKTURA ZA NA PLAŽO

V junijski, poletni številki Outsiderja 2016 smo se med drugim dotaknili ljubljenega in osovraženega dunajskega arhitekta Hundertwasserja – umetnika, ki ga imajo mnogi (in morda celo povsem upravičeno) za avtorja populistične, barvite in všečne arhitekture. Arhitekture za na plažo, skratka – podobno, kot radi julija in avgusta namesto zbranih del slovenskih pisateljev ali pa mednarodnih klasik včasih na pesku prelistamo kaj bolj pogrošnega, takšnim knjigam pa v slovenščini pogovorno rečemo kar »plaža romani«. Vendar pa poznamo tudi čisto plažno arhitekturo, ki se še ni in se verjetno tudi nikoli ne bo prebila v zgodovinske preglede gradbene umetnosti. Najdemo jo skoraj izključno v poletnih mesecih na prepolnih peščenih plažah širom sveta. Govorimo seveda o peščenih gradovih. Zato bomo tej zapostavljeni zvrsti danes, sredi poletnega avgusta, namenili nekaj besed.

Sand_sculpture

S proučevanjem dejavnosti, ki so od nekdaj veljale za trivialne, neresne ali pa morda le vsakdanje, je navadno križ: zgodovinski zapisi so tako včasih kot danes namenjeni pomembnežem in vrhunskim dosežkom. Zato imamo z rekonstruiranjem vsakdana pred petsto leti veliko večje težave kot s preučevanjem velikih političnih prelomov. Je sploh še katera dejavnost bolj trivialna kot gradnja peščenih gradov? Ne zaman je fraza privzela pomen minljivosti: kar zgradimo iz peska, je nestalno in nenehno podvrženo eroziji. Valovi s svojim neustavljivim tempom ne odnehajo, dokler se še tako impresivna skulpturalna gmota ne povrne v svoje začetno stanje: homogeno in izravnano plast peščenih zrn.

building_sand_castles

Zaradi univerzalne priljubljenosti gradnje peščenih struktur lahko sklepamo, da so dejavnost poznali že v starem Egiptu ali mezopotamskih ravnicah, vendar obenem tega ne moremo dokazati. Prvi kolikor toliko zanesljiv vir je povezan z indijskim pesnikom Balaramom Dasom iz 14. stoletja, ki je iz peska gradil nabožne skulpture. Vendar pa viri o gradnji peščenih gradov na morski plaži molčijo vse do 19. stoletja. Prva omemba besedne zveze »peščeni grad« v angleščini se pojavi v poučni in nabožni knjigi »Pogovori očeta s svojimi otroki« iz leta 1838, kjer lahko beremo o veselju otrok pri gradnji takšne utrdbe, zraven pa jih viktorijanski oče pouči še o arhitekturi, kraljih in antičnih Grkih. Vendar pa je samoumevnost rabe fraze »peščeni grad« v knjigi posreden dokaz, da je šlo za dobro znano in vpeljano obmorsko aktivnost. V viktorijanskem časopisju se ob opisih koristnosti morske vode in otroške igre na peščenih plažah tudi pozneje priložnostno in samoumevno pojavljajo stavki, ki nam pomagajo rekonstruirati zgodovino te zapostavljene arhitekturne dejavnosti. Tako lahko leta 1862 beremo o počitniškem utripu v angleškem Margatu: »Prijetne so celo prave neslanosti – posedati po plaži in lučati prodnike v vodo, nato pa izkopati obrambne jarke okrog peščenih gradov s skoraj takšnim navdušenjem, kot ga zanje kažejo vaši otroci.«

CdMElkyWoAEy5Bu

Philip McCord je leta 1897 v Atlantic City v ameriški zvezni državi New Jersey ustvaril »umetniško podobo utopljene žene z otrokom«, ki ji pripada čast prve zabeležene peščene skulpture z umetniškimi pretenzijami izpod rok odraslega človeka. V štiridesetih letih dvajsetega stoletja so se umetniki, ki so ustvarjali na peščenih plažah, že tako razmahnili, da so jih ponekod mestni očetje preganjali kar z zakoni. V Atlantic Cityju je od takrat pa vse do današnjega dne na mestni plaži prepovedano graditi peščene gradove. Do sedemdesetih let pa se je kljub temu poklic peščenega umetnika celo profesionaliziral. V Kaliforniji sta Todd Vander Pluym in Gerry Kirk ustanovila SSI – Sand Sculptors International. Od takrat gre zgodba s peščenimi gradovi samo še navzgor: mnoga obmorska mesta organizirajo prave festivale peščenih skulptur, ki privabljajo tisoče obiskovalcev in zmagovalcem obljubljajo obetavne nagrade. Glavna privlačnost peščenih gradov za arhitekta pa morda še vedno leži v podobnosti z budistično mandalo (navsezadnje je tudi slednja zgrajena iz peska!): ne glede na vložen trud in umetniški vtis jo na koncu neizprosni kritik v obliki morskih valov spet zravna in oblikuje tabulo raso, s tem pa njenega avtorja, naj bo star 7 ali 70 let, odveže od včasih nadležnih pričakovanj po trajnosti in trdnosti, ki tako zaznamuje vsako drugo gradnjo.

Miloš Kosec

Celoletna naročnina

 

Mailchimp brez napisa

Dobrodošli na spletnem portalu

Vsebine spletne strani so drugačne od vsebin v reviji! Z naročnino omogočite nastajanje visokokakovostne vsebine o kulturi, arhitekturi in ljudeh.