Barbara Čeferin, ki vodi zasebno Galerijo Fotografija v Ljubljani, od lani v novem sektorju knjižnega sejma Fotocona v preddverju Linhartove dvorane Cankarjevega doma predstavlja fotografsko umetnost v knjižni obliki. Poleg slovenskih samozaložnikov in založb so v naboru tudi izdaje tujih založb, del programa pa so tudi pogovori s slovenskimi ustvarjalci, avtorji fotoknjig.

Lani ste na Slovenskem knjižnem sejmu začeli izvajati projekt Fotocona, kakšna je bila izkušnja?

V zavzemanju za predstavljanje fotografske umetnosti v knjižni obliki smo odšli tja, kjer knjigo najbolj cenijo – na Slovenski knjižni sejem. Pred tem smo kot individualni razstavljavci sodelovali že trikrat, nato pa smo v pogovorih z upravnim odborom Slovenskega knjižnega sejma prišli do sklepa, da področje fotoknjig oblikujemo v nov sektor, ki smo ga poimenovali Fotocona. Že leta 2017 smo v imenu Galerije Fotografija na sejem povabili založnika Gerharda Steidla, ki je zaslovel z izdajo romana Nobelovega nagrajenca Günterja Grassa Pločevinasti boben, sicer pa je že nekaj let izjemno prodoren na področju izdaje fotoknjig. V Ljubljani je imel predavanje Lepota analognega medija v digitalnem svetu. Na lanski Fotoconi pa se je odvilo kar nekaj zanimivih pogovorov in predstavitev fotografskih knjig, ki so izšle v samozaložbi ali pri založbah, kot sta na primer The Angry Bat in Rostfrei Publishing. Je pa pomembno poudariti, da se v Fotoconi trudimo združiti in predstavljati vse, kar se na področju fotografske umetnosti v knjigi dogaja na Slovenskem.

Ob čemer gre pri naboru fotoknjig za kuratorski princip?

Zagotovo, ne vključimo prav vsake natisnjene knjige s področja fotografije, saj vztrajamo pri programu, ki smo si ga zastavili. Res pa je, da vseeno izbiramo določene priročnike, vendar specifične oz. bolj ustvarjalno naravnane, na primer otrokom namenjene priročnike o tem, kako gledati fotografijo.

Lani so v Fotoconi fotografske knjige pred občinstvom med drugim interpretirali tudi različni ustvarjalci.

Zaobjeti želimo vse dogajanje, ki spremlja fotografske knjige, tako pogovore z ustvarjalci, zbiratelji in založniki kot tudi interpretativne pristope. Eden takšnih je bilo branje fotoknjig, h kateremu smo povabili Andreja Rozmana – Rozo, Esada Babačića in Sašo Pavček. Vsak od njih si je izbral fotoknjigo enega od slovenskih avtorjev in jo interpretiral na svojstven način. Esad Babačić je s svojimi uvidi pospremil Ikono Bojana Radoviča, projekt, v katerem je avtor s fotografskim objektivom raziskoval simbol rdeče zvezde na prostoru nekdanje Jugoslavije v sodobnosti in ugotovil, da ima danes le komercialni pomen. Andrej Rozman – Roza je interpretiral fotoknjigo Jožeta Suhadolnika z naslovom Punk. Saša Pavček pa se je odločila za knjigo Emine Djukić, v kateri so ob fotografijah objavljene tudi pesmi avtoričinega moža, a igralka je videno ubesedila po svoje. V prihodnje bomo prirejanje tovrstnih dogodkov še nadaljevali.

Poudarek pri fotografskih knjigah v Fotoconi bo letos …

… na slovenskih avtorjih. Predstavili bomo fotografsko knjigo Petra Fetiha z naslovom Rispect the boul in zanimivo knjigo Obsolete & Discontinued, ki jo je uredil Mike Crawford in izdala založba Brovira Press, v njej pa poleg tujih fotografov sodelujejo tudi trije povabljeni slovenski fotografi, Andrej Lamut, Tanja Verlak in Borut Peterlin. Del letošnjega programa bo tudi predstavitev nove publikacije Dragana Arriglerja in fotoknjige Nataše Segulin z naslovom Lumen.

Zelo se veselim izdaje knjige ob 35-letnici Slovenskega knjižnega sejma: ob zgodovinskem pregledu in napovedih za prihodnost jo obeležuje umetniški projekt Selffish fotografa Bojana Breclja. Lani je Bojan Brecelj, ki je tudi eden od fotografov, s katerim sodelujemo, v prostoru Fotocone postavil fotografsko točko. Obiskovalce in obiskovalke sejma je povabil, naj se s svojim napisanim naslovom še neobstoječe knjige usedejo pred ogledalo, za katerim je bil fotoaparat, in v želenem trenutku pritisnejo na sprožilec. Izbor fotografij je vključen v knjigo, ki jo je v slovenskem in angleškem jeziku oblikoval Žare Kerin, pod uvodna besedila pa se podpisujejo dr. Martin Žnideršič, Zdravko Kafol, Rudi Zaman in Bojan Brecelj.

V sodelovanju s francosko založbo Édition Xavier Barral, ki je ena vodilnih s področja fotoknjig, ne le v Franciji, temveč v svetovnem merilu, pa bomo predstavili tudi nabor njihovih knjižnih izdaj.

Kakšna je vloga fotografije v knjižni obliki, gre za format, ki je pri nas zapostavljen?

Fotografska umetnost v knjižni obliki je zame pomembna zaradi dveh razlogov. Prvi je dejstvo, da imam rada knjige in so mi v tej obliki blizu vse vsebine. Moj oče je bil slavist in odraščala sem v bogati domači knjižnici, obkrožena s knjigami pa živim tudi v zdajšnjem domu. Ker pa imam rada tudi fotografijo, so fotoknjige in želja, da jih predstavljam občinstvu, logična posledica. Drugi razlog je, da je fotografska umetnost v knjigi cenovno dostopnejša in na ta način lahko nagovori tudi gledalce, ki morda s tem medijem v galerijah niso seznanjeni. Odkar imam Galerijo Fotografija – tega bo zdaj že 15 let – želim odpirati okna in vrata v ta svet.

V fotoknjige je vpisana tudi časovnost – razstave so predvsem začasne, knjiga pa ima svojo trajnost.

Drži. Res pa je tudi, da se pristopa k oblikovanju razstave ali knjige, pa čeprav gre za enako vsebino, zelo razlikujeta. V tujini je trg s fotoknjigami precej močan – obstajajo redki primerki, posebej iskane izdaje, zbirateljski kosi, odvijajo se dražbe. Zelo iskan primerek, katerega cena dosega na tisoče evrov, je na primer fotografska knjiga Henrija Cartier-Bressona iz petdesetih let, za katero je, zanimivo, naslovnico naredil slikar Joan Miró. V galeriji smo pred leti ob razstavi predstavili fotografsko knjigo Helmuta Newtona Sumo iz leta 1999, ki tehta 32 kilogramov, podstavek zanjo pa je zasnoval francoski oblikovalec Philippe Starck. V knjigarni Galerije Fotografija imamo tudi takšne knjige, ki so v mednarodnem prostoru lahko zelo iskane, a pri nas zanje ni kupca, in tako se je že zgodilo, da jo je zbiratelj iz tujine pri nas dobil po znižani ceni.

Kam v razmerju do knjige umetnika, umetniškega dela v obliki knjige, kot samostojnega medija, za katerega so značilne neekskluzivnost, dostopnost, uporaba različnih tehnik in kritika umetnostnega sistema, postaviti fotoknjigo?

Fotoknjiga je lahko tudi knjiga umetnika, vendar to ne velja za vse. Poznamo poimenovanji fotografi in umetniki, ki uporabljajo fotografijo, in slednji so nekoliko bolj cenjeni, ne glede na to, kaj ustvarjajo. Gre za aktualno percepcijo, ki jo bomo čez čas morda presegli. V tem kontekstu lahko omenim izjemnega umetnika Borisa Gaberščika, nagrajenca Prešernovega sklada, ki zase pravi, da je fotograf, in se tako poigrava s tem nazivom. Konec koncev pa je pomembno avtorjevo delo. Že omenjeni Bresson je bil tudi slikar, vendar je znan po svoji fotografiji. Sama se s temi opredelitvami ne omejujem, medij je stvar izbora.

Ima v digitalnem času, obdobju zaslonskih tehnologij, fotografska knjiga s svojo objektnostjo še dodaten pomen?

Knjiga je pomembna, sploh ob pojavu e-knjig in drugih digitalnih nosilcev vsebin; so ljudje, ki še vedno veliko raje izbirajo tiskane formate.

Pogovarjala se je: Neža Mrevlje
Naslovna fotografija: Miran Juršič

Podprite Outsider z naročilom!