V preteklih dneh so nova pravila Banke Slovenije, ki močno zožujejo dostop prebivalstva do dolgoročnih kreditov, precej razburkala javnost. Namen tega zapisa je opozoriti, da bodo spremenjena pravila bistveno vplivala na prostorsko, arhitekturno, socialno in psihološko stanje našega okolja. Ne glede na vse pritožbe čez nova pravila o kreditiranju prebivalstva pa lahko rečemo, da lahko spremljamo vsaj jasno zastavljeno in dosledno izvedeno politiko. To je nekaj, s čimer se država na področju stanovanjske politike ne more pohvaliti, ne glede na to, da se nad novimi ukrepi pritožuje. Seveda pa to v ničemer ne zmanjša dejstva, da je nova politika bank za ogromen del prebivalstva tudi  škodljiva strategija z dolgoročno katastrofalnimi materialnimi, psihološkimi in družbenimi učinki. Ker živimo sredi obsežnih družbenih sprememb, ki do nas kapljajo vsakodnevno in le zlagoma preko spletnih portalov in televizijskih ekranov, je včasih težko spregledati, kako zelo korenite in radikalne so. Našim zanamcem pa bomo s privilegijem retrospektivne modrosti lahko razlagali, da smo živeli v dobi, ko sta dostop do osnovnih dobrin določali izključno poslovna žilica in akumulirano bogastvo. Stanovanjska politika pa je bila namesto v rokah vlade in občin dejansko vodena s strani zasebnih bank in kreditnih zavodov.

Streha nad glavo, ena izmed osnovnih potreb slehernega človeka, je točka, kjer načrtovanje prostora trči ob načrtovanje prihodnosti. Gre za osnovni prostorsko-časovni odnos, za urejanje katerega naj bi bila odgovorna predvsem arhitektura in urbanizem. Danes to ne velja več, ker je  porušeno razmerje zaupanja v prihodnost med tistimi akterji, ki so nujno potrebni, da lahko gradnje načrtujemo, zgradimo in uporabljamo: med investitorji, načrtovalci in uporabniki. Investitorji (med katere se država in občine vztrajno nočejo vpisati) preusmerjajo sredstva v vedno bolj kratkoročne posle z vedno višjim dobičkom. Arhitekti postajamo temu ustrezno podporna služba kratkoročni nepremičninski špekulaciji in nismo več družbeno orodje racionalnega premisleka, kako na nekem območju omogočiti humano in enakovredno bivanje vsemu prebivalstvu. Uporabniki pa so se iz ključnega dela nepremičninske enačbe prelevili v njen nezaželjeni ostanek.

Kupovati na kredit ima pogosto vsaj nekoliko slabšalni pomen, ker je neposredno odvisno od zaupanja v prihodnost, kar pomeni, da je vedno tudi stava z negotovim rezultatom. Reden obiskovalec bara še celo šilca žganja ne dobi več na kredit, če svojih računov pravočasno ne poravna, kar pomeni, da je bila krčmarjeva stava v obliki zaupanja, da bo popito dobil plačano v prihodnosti, porušena. Za večje prekrške nad sistemom zaupanja so v sodnem sistemu predvideni izterjevalci in prisilne dražbe. Zadeva izgleda torej preprosta: če določen del prebivalstva bankam ne more dokazati, da bo lahko v prihodnosti odplačal svoj dolg, si pač stanovanj in drugih dobrin, ne glede na to, kako osnovne in nujne so, ne more privoščiti. Banke so odgovorne svojim delničarjem, ki pretežno niso vlade in občine. Torej je tudi njihov interes zasebni, ne pa družbeni in splošni, mar ne?

Kredit pa nima samo slabšalnega pomena, na katerega smo danes navajeni. Verovanje v prihodnost se lahko obrestuje na različne načine, ne samo s procentnim računom in bančnimi dividendami. Na koncu koncev je eden izmed delov katoliške maše naslovljen s Credo, verujem. Katoliško občestvo v cerkvi vsako nedeljo Bogu izstavlja brezpogojni kredit, ker je njihovo verovanje v odrešenje brezpogojno. Dati kredit torej le ni tako zelo zametovanja vredno dejanje. Za manj religiozno razlago sistema dolga in kredita pa toplo priporočam knjigo Dolg Davida Graeberja, ki s temeljito historično analizo ovrže marsikatero prepričanje, ki je danes iz ideoloških razlogov označeno za zdravorazumsko.

Kaj torej v resnici sporočajo nova bančna pravila? Najprej, da Banka Slovenije in zasebne banke nimajo več zaupanja v prihodnost pretežnega dela prebivalstva. Nato, da država z uveljavljenim fiskalnim pravilom, ki ji kot kakšnemu odvisniku vnaprej preprečuje še tako smiselno zadolževanje, nima več zaupanja v svojo zmožnost, da bi posojila odplačala. To pravzaprav pomeni, da nima zaupanja niti v lastno prihodnost. Končno pa še to, da vse to pomanjkanje zaupanja v prihodnost pristane na plečih vseh tistih, ki so jih bančni in državni sistemi dodelili kategoriji »brez prihodnosti«. Ta velik del prebivalstva, ki si nakupa nepremičnin ne bo več mogle privoščiti, še dražjega in skoraj neobstoječega dolgoročnega najema pa ne bo mogel odplačevati, bo pristal v sivi prostorski in socialni coni. Naloge arhitekta prihodnosti tako očitno ne bodo več stanovanjske soseske in družbeni kompleksi. Očitno bodo naše arhitekturne šole morale uvesti nove predmete: »adaptacije stanovanj v večstanovanjsko skupnost«, »adaptacije samograditeljske hiše« in na koncu morda še »nizkoproračunski glamping«.

Miloš Kosec