Leta 1986 je film Poletje v školjki (Tugo Štiglic) podrl vse rekorde gledanosti. Tistega leta naj bi si ga ogledalo več kot 116.000 ljudi. Če bi ga danes umestili na lestvico gledanosti slovenskih filmov (Poletje v školjki je bilo namreč posneto v Jugoslaviji), bi s šestega mesta izpodrinil film Outsider (Andrej Košak). Film Poletje v školjki je postal klasika. Postal je dediščina. Postal pa je tudi pomemben dokument.

Legendarni uvodni kader, ki je podložen z naslovno skladbo Prisluhni školjki skupine Black & White (glasbo je napisal Jani Golob), se začne točno tam, kjer je za ta zapis najbolj zanimivo in bistveno. Začne se z zračnim preletom južnega dela sečoveljskih solin, ki se imenuje Fontanigge. Ta posnetek je nastal šestnajst let po tem, ko je bila pridelava soli na tem delu solin opuščena. Na tem posnetku so Fontanigge že v ruševinskem stanju. In v srca rekordnega števila gledalcev filma Poletje v školjki so se Fontanigge vtisnile kot take: romantične brezčasne ruševine na blatno-peščeni puščavi nekje daleč, nekje pozabljene.

Po 22 sekundah priletimo do hiške, ki je za ta zapis ključna. Majhna dvokapna solinarska hiška, najmanjša od vseh, ki smo jih pravkar preleteli, in edina, ki ima po šestnajstih letih še vedno streho, je pomembna zato, ker je predmet natečaja, ki smo ga (revija Outsider skupaj s partnerji) ravnokar razpisali. Ob ogledu tega preleta me spreletava groza. Prvič zato, ker je tako očitno, kako hitro propada naša materialna dediščina, ki je nastajala skoraj tisočletje. Šestnajst let je dovolj, da je večina objektov postala ruševine in da so iz krajine izbrisane vse sledi nekoč bogate kulture pridelovanja soli. Še bolj pa se zgrozim ob tem, ko hiško, ki se pojavi v 22. sekundi posnetka, gledam danes. Ne samo da je izgubila streho, izgubila je skoraj vso svojo materialnost. Po 50 letih, odkar je bila pridelava soli opuščena, in 34 letih, odkar je bil posnet legendarni prelet Tuga Štiglica, je večina objektov južnega dela sečoveljskih solin izgubila večino svoje materialne substance.

Če bi ta prelet danes ponovili, bi bila slika še mnogo bolj žalostna. Razen štirih hiš, ki so jih v zadnjih letih rekonstruirali in preuredili v muzej, je na mestu preostalih le še kup kamenja, zaraščenega z robidami in figami. Takšen imaginarni prelet si lahko pričaramo z aplikacijo Google Maps.

Ta ista aplikacija pa nam razkrije še en sloj propadanja, če se premaknemo v opcijo Street View. Posnetek je nastal leta 2014. Postavljen je gradbeni oder, ob hiši stoji material za obnovo. Danes, pet let po tem, se je porušila približno polovica preostalih zidov. Oder še stoji, vendar je tudi ta v precej žalostnem stanju, in tudi kup gradbenega materiala je še tam.

Ta hiška, v tem stanju, je predmet natečaja, ki smo ga objavili. K razmisleku vabimo vse (natečaj je odprt za vse, ki se ukvarjajo z oblikovanjem prostora), da predlagate prostorsko intervencijo, začasno instalacijo, ki bo znotraj zidov ruševine (ali ob njej) opozarjala na pomen varovanja dediščine, na njeno krhkost in ranljivost. Natečaj je krik in opozorilo, da je zdaj zadnji čas, če želimo vsaj minimalno materialno substanco te izjemne dediščine ohraniti našim zanamcem.

Varovanje dediščine (še posebej tako pomembne, kot so Fontanigge), bi moralo biti v javnem interesu. Kot predstavnik javnosti od odgovornih zahtevam, da takoj sistematično in celostno poskrbite, da se prepreči dokončni propad predela Fontanigge. Sicer bi bilo bolje, da hotele, zabavišča in golf igrišča začnete graditi kar takoj. Pozidajte vse, da bo sramota, kako smo tisočletno dediščino prepustili propadu, za vedno zakrita.

Mogoče smo to dediščino že izgubili, mogoče pa nova zgodba šele pride. Za konec si bom še enkrat predvajal začetek filma in prisluhnil školjki pri dvaindvajseti sekundi:

Poletni dan,

ki je mogoče že minil

in mogoče šele pride,

poletni dan.

Napisal: Matevž Granda

Več o zgodovini in problematiki Sečoveljskih solin preberite v aktualni številki revije Outsider: